Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Bližnje srečanje s svizci

Bližnje srečanje s svizci

Bližnje srečanje s svizci

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

ALI bi želeli spoznati plašno bitje, ki je obenem privlačno in zabavno? Naj vam opišem bližnje srečanje, ki sva ga imela z ženo, s skupino majhnih kosmatinov, imenovanih svizci.

Sva v Dolomitih, gorski verigi severne Italije, s pogledom na dva veličastna vrhova – Latemar in Catinaccio. Strma pot, ki sva jo izbrala, vodi do pobočij Catinaccia. Na jasah rastejo najrazličnejše rože. Ustaviva se in občudujeva privlačno lilijo, zlati klobuk. Najino pozornost pritegne tudi črna murka, majhna roža z gostimi cveti v socvetju in značilnim vonjem vanilje. Do poznega jutra sonce segreje lubje razkropljenih iglavcev – cemprinov, navadnih smrek in macesnov – zaradi česar je zrak poln močnega blagodišečega vonja.

Kasneje sva nehote prišla v dolino, kjer ni dreves. Na najini desni je strmo, travnato pobočje. Področje na levi pa je polno velikih prodnikov. Nenadoma se nekaj na hitro premakne. Instinktivno se obrnem, a vse je mirno. Ko bolj pozorno pogledam, opazim svizca, kako sedi na vrhu skale. Morda si je kolonija svizcev naredila bivališče v vrzelih med prodniki.

Svizec je največji član družine veveric. Ena najbolj znanih vrst tega zavaljenega glodalca je gozdni svizec Severne Amerike. Svizci, ki jih lahko zasledimo v našem delu sveta, so alpski svizci. So precej družabni in živijo v kolonijah.

Skreneva s poti in želiva priti bliže, a svizca ni več. Čakava in upava, da se ta plašna žival zopet prikaže. Nekaj trenutkov kasneje žena navdušeno pomaha. Tam je svizec, ki izza prodnika strmi v naju! Njegova sivo rjava dlaka se zliva s skalovjem, zaradi česar je skoraj neopazen. Ko bolj natančno pogledam, opazim še mlajšega svizca, kateri naju tudi radovedno opazuje. Nekoliko stran vidiva še enega, za katerega meniva, da je oče. Čeprav ne veva zagotovo, si zamišljava, da opazujeva družino svizcev.

»Oče« svizec je visok približno 45 centimetrov in sedi vzravnano na svojih zadnjih tacah, kot da je na straži. Medtem se druga dva svizca potikata med grmi rododendrona. Ko iščejo hrano, po zemlji kopljejo s sprednjimi tacami, ki so opremljene z močnimi kremplji. Ko najdejo korenino, ki jim je všeč, se usedejo, jo s sprednjimi nogami dvignejo h gobčku in glodajo. Svizci jedo zgodaj zjutraj in zvečer, vmes pa počivajo. Poleg rastlinja jedo tudi kobilice, hrošče, črve in ptičja jajca. Hrane ne spravljajo v svoje brloge.

Družinski prizor svizcev je zelo zabaven, a ko se jim poskusim približati, da bi jih fotografiral, vsi trije otrpnejo. Ko naredim še en korak, tišino doline pretrgata rezka žvižga »očeta« svizca. »Mati« in »sin« hitro kot blisk zbežita v dva utesnjena prehoda in izgineta pod prodniki. »Oče« še za trenutek strmi vame. Nato, ko še dvakrat zažvižga, tudi sam odhiti in se pridruži družini.

Nekoliko niže v dolini najdem prodnik, ki je videti kot odlična opazovalna točka. Uležem se nanj in čakam. Ne dolgo za tem se prikažeta še dva svizca. Eden spleza na velik prodnik in se uleže na trebuh. Drugi spleza na isti prodnik z druge strani. Ko se srečata, je videti, kot da si izmenjata poljub.

Še naprej opazujem svizce, prevzet nad njihovimi hitrimi drobcenimi koraki z dolgimi vmesnimi postanki. Ob vsakem mojem najmanjšem premiku otrpnejo in budno dvignejo glavo. Nato si privoščijo počitek in zdi se, kot da jih moja navzočnost ne zanima preveč.

Opazim, da je travnata preproga pred mano polna lukenj, katere se zlahka prepozna po svetlobarvnih gomilah prsti. To so zasilni brlogi svizcev, kamor se zatečejo, če zaslutijo nevarnost, ko so na svojih kratkih prehranjevalnih izletih. Podzemni brlogi imajo osrednji prostor, ki je povezan z nekaj stranskimi predori. Vsak predor je lahko dolg od 1 do 6 metrov in svizci s svojimi črnimi brčicami, ki jih imajo okoli gobčka, najdejo pravo pot skozi te blodnjake.

Med mrzlo zimo se skupina 10 do 15 svizcev umakne v prostore za zimsko spanje. Mladi in starejši svizci iz različnih poletnih brlogov se zberejo v teh prostorih, ki jih prej napolnijo s senom, se drug ob drugem zvijejo v klobčič in pogreznejo v dolg spanec. Njihova telesna temperatura pade na manj kot 8 stopinj Celzija, srčni utrip se upočasni na med tri in pet utripov na minuto in v eni minuti vdihnejo le dva- do trikrat. Za svizce je to spodnja meja za preživetje. Približno enkrat na mesec se prebudijo, da gredo izločat v latrine, posebne prostore v drugem delu brloga, ki so zaprti z neprodušnimi zamaški. Tudi različni prostori brlogov za zimsko spanje so ločeni eden od drugega, vendar zamaški niso tako neprepustni. Tako je v brlogih minimalen pretok zraka.

Znanstveniki so precej časa skušali dojeti, kako svizci preživijo ostre zime. Nedavno so ugotovili, da zimsko spanje uravnavajo določene endokrine žleze, še posebej ščitnica. Pravzaprav ko živalim vbrizgajo hormonske izvlečke, ne spijo zimskega spanja. Vendar je zanimivo, da živalim, ki so poleti izpostavljene intenzivnemu mrazu, za ohranitev normalne telesne temperature pričneta pospešeno delovati ščitnica in presnova. Očitno te živali nagonsko vedo, da čas zimskega spanja še ni nastopil.

Svizci so tako zabavni, da pozabiva na čas. Popoldan je že in morava jih zapustiti ter se odpraviti nazaj. Prispeva ob mraku. Danes sva videla mnogo naravnih čudes, a morda je bil vrhunec najino bližnje srečanje s svizci.

[Slika na strani 16]

Svizca se pozdravljata

[Slike na strani 17]

Alpske rože

Brkata zvončica

Zlati klobuk

Planike

[Navedba vira slike na strani 15]

Svizci: Gerken/Naturfoto-Online.de

[Navedba vira slike na strani 16]

Svizci: Gerken/Naturfoto-Online.de