Vrhovno sodišče razsodi v prid svobode govora

ODLOČILNI DAN, ko je Vrhovno sodišče izdalo pisno obrazložitev svoje sodbe, je bil 17. junij 2002. Kakšna je bila njihova odločitev? Naslovi v časopisih so povedali vse. The New York Times je razglasil: »Sodišče zavrnilo omejitve obiskov Jehovovih prič.« V ohajskem The Columbus Dispatchu je pisalo: »Višje sodišče razveljavilo zahtevanje dovolilnic.« The Plain Dealer (Cleveland, Ohio) je preprosto napisal: »Akviziterji ne potrebujejo dovoljenja mestne uprave.« V USA Today je bilo na strani z mnenji razglašeno: »Zmaga za svobodo govora.«

Razsodbe nižjih sodišč proti Jehovovim pričam so bile razveljavljene z 8 glasovi proti 1! Uradno 18-stransko Sodno obrazložitev je napisal sodnik John Paul Stevens. Odločitev je bila daljnosežna potrditev tega, da Prvi amandma ščiti in zagotavlja javno službo Jehovovih prič. Sodišče je v svoji presoji pojasnilo, da se Priče niso prijavili za izdajo dovolilnice, ker trdijo, da »jih za oznanjevanje pooblašča Sveto pismo«. Nato je Sodišče citiralo pričevanje iz pisne argumentacije Prič: »Menimo, da bi bila to, da bi za oznanjevanje zahtevali dovolilnico od mestnih oblasti, skorajda žalitev za Boga.«

V Sodni obrazložitvi je pisalo: »Več kot 50 let Sodišče razveljavlja omejitve glede delovanja trgovskih zastopnikov in razdeljevanja letakov od vrat do vrat. Ni zgolj naključje, da so v preteklosti večino teh tožb, povezanih s Prvim amandmajem, vložili Jehovove priče, saj njihova vera zahteva delovanje od vrat do vrat. Kot smo opazili v primeru Murdock proti Pennsylvaniji, [. . .] (1943), Jehovove priče ‚trdijo, da posnemajo Pavlov zgled s tem, da učijo »javno in po domovih«. Dejanja apostolov 20:20. Dobesedno jemljejo pooblastilo iz Svetega pisma: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu  stvarjenju!« Markov evangelij 16:15. Ko opravljajo to delo, so prepričani, da poslušajo Božjo zapoved.‘«

V Obrazložitvi je zopet citat iz sodnega primera iz leta 1943: »Ta oblika verske dejavnosti ima po Prvem amandmaju enako visoko mesto, kot ga ima čaščenje v cerkvi in pridiganje s prižnice. Ima enako pravico do zaščite kot bolj uveljavljene in tradicionalnejše oblike bogoslužja.« V Obrazložitvi so citirali sodni primer iz leta 1939 in napisali: »Zahtevati cenzuro z uvedbo dovoljenja, ki onemogoča svobodno in neovirano razdeljevanje letakov, posega v sam temelj ustavnih zagotovil.« (Poudarili oni.)

Sodišče je nato zapisalo pomembno ugotovitev: »Ti sodni primeri kažejo, da prizadevanje Jehovovih prič v nasprotovanju predpisom, ki omejujejo govor, ni bilo zgolj boj za njihove pravice.« V Obrazložitvi je bilo pojasnjeno, da Priče »niso edini ‚navadni ljudje‘, ki so v nevarnosti, da jih takšni predpisi, kot je ta, potisnejo v molk«.

V Obrazložitvi je še pisalo, da je ta odlok »žaljiv, ne samo do vrednot, ki jih ščiti Prvi amandma, ampak tudi do samega koncepta svobodne družbe – namreč da mora državljan v okviru vsakdanjih pogovorov najprej obvestiti vlado o svoji želji, da bi govoril s sosedi, in potem za pogovor pridobiti dovolilnico. [. . .] Zakon, ki zahteva dovolilnico za to, da začneš s kom pogovor, predstavlja skrajnosten odklon od naše nacionalne dediščine in ustavne tradicije.« V Obrazložitvi je bil nato opis »pogubnih posledic, ki jih ima zahtevanje takšnih dovolilnic«.

Nevarnost kaznivih dejanj

Kaj pa mnenje, da je dovolilnica varnostni ukrep proti vlomilcem in drugim hudodelcem? Sodišče je utemeljevalo: »Kljub priznanju, da so te skrbi upravičene, je naš precedens jasen, namreč da mora obstajati ravnovesje med temi skrbmi in posledicami urejanja pravic iz Prvega amandmaja.«

Sodišče je v Obrazložitvi nadaljevalo: »Ne zdi se verjetno, da bi hudodelcem dovolilnice preprečile, da potrkajo na vrata in začnejo pogovore, ki jih odlok ne obsega. Lahko denimo vprašajo za smer ali za to, ali smejo telefonirati, [. . .] lahko pa se tudi prijavijo pod lažnim imenom, ne da bi bili za to kaznovani.«

Sodišče je z omembo sodnih odločitev v 1940-ih zapisalo: »Besedišče v obrazložitvah iz časa druge svetovne vojne, ki so sovernike tožnika [Watch Tower Society] zaporedoma reševale pred malenkostnimi tožbami, odseva, kako je Sodišče  vrednotilo svoboščine iz Prvega amandmaja, ki so povezane s tem primerom.«

Kakšen je bil sklep Sodišča? »Razsodbo Pritožbenega sodišča se razveljavi, primer se mu vrne v izvršbo nadaljnjih postopkov, ki so v skladu s to obrazložitvijo. Takšna so naša navodila.«

Zadeva se je končala tako, kot je pisalo v Chicago Sun-Timesu, »Sodišče podpira Jehovove priče« in to z večino glasov, 8 proti 1.

Kaj pa prihodnost?

Kako gledajo Jehovove priče iz bližnje občine v Wellsvillu na to zmago na Vrhovnem sodišču? Vsekakor ni razloga, da se s tem bahajo na račun prebivalcev Strattona. Priče dobrim vaščanom ne zamerijo prav nič. Gregory Kuhar, krajevni Priča, je rekel: »Ta tožba ni bila nekaj, kar smo hoteli storiti. Odlok je bil sam po sebi preprosto nepravičen. Kar smo storili, ni bilo le za nas, ampak za vse ljudi.«

Dejstva kažejo, da so se Priče izjemno potrudili, da ne bi izzivali krajanov. Gene Koontz, neki drug Pričevalec, je pojasnil: »V Strattonu smo nazadnje oznanjevali 7. marca 1998 – od tega je že več kot štiri leta.« Dodal je: »Meni osebno so povedali, da me bodo aretirali. Imamo veliko poročil o tem, kako so nam policisti leta in leta pretili z aretacijo. Ko pa smo potem prosili, da bi videli odlok napisan črno na belem, nismo nikoli dobili odgovora.«

Koontz je dodal: »Raje imamo dobre odnose s svojimi sosedi. Če nekateri od njih ne želijo, da jih obiščemo, to odločitev spoštujemo. Ampak obstajajo tudi drugi, ki so prijateljski in se radi pogovarjajo o Bibliji.«

Gregory Kuhar je pojasnil: »S to tožbo nismo hoteli nasprotovati ljudem v Strattonu. Hoteli smo preprosto, da bi imela naša svoboda govora pravno uveljavitev po Ustavi.«

Nadaljeval je: »Upamo, da se bomo sčasoma vrnili v Stratton. Z veseljem bi bil prvi, ki bi potrkal na vrata, ko se vrnemo. V skladu s Kristusovo zapovedjo se namreč moramo vrniti.«

Izid primera »Watchtower proti vasi Stratton« ima daljnosežne posledice. Potem ko so se seznanili z razsodbo Vrhovnega sodišča so številni ameriški mestni uradniki uvideli, da evangelizacijskega dela Jehovovih prič ni več mogoče omejevati z odloki krajevnih oblasti. Do danes so se težave, ki so jih Priče imeli z oznanjevanjem od vrat do vrat, razrešile v približno 90 skupnostih v Združenih državah.

[Okvir na strani 9]

»JEHOVOVIM PRIČAM JE ZOPET USPELO«

Zgornje besede je na spletni strani Foruma za svobodo pod naslovom »Verska svoboda« zapisal Charles C. Haynes, učenjak in direktor izobraževalnih programov na Središču za Prvi amandma. Haynes nadaljuje: »Prejšnji teden so si [Priče] priborili svojo 48. zmago na Vrhovnem sodišču – to je izredna serija sodnih primerov, ki so pomembno prispevali k varovanju Prvega amandmaja za vse Američane.« Opomnil je: »Zapomnite si to: če vlada lahko omeji svobodo ene veroizpovedi, potem ima moč omejiti svobodo katere koli veroizpovedi – ali kar vseh. [. . .] Ljudje imajo seveda pravico, da ne prisluhnejo – in zaprejo vrata. Toda vlada ne bi smela imeti pravice odločati, kdo lahko potrka na vrata. Zato dvakrat hura za Vrhovno sodišče.«

Haynes sklene: »Vsi dolgujemo Jehovovim pričam zahvalo. Ne glede na to, kolikokrat se jih sramoti, prežene iz mesta ali celo fizično napade, se še vedno bojujejo za svojo (in tako tudi našo) versko svobodo. In ko zmagajo, zmagamo vsi.«

[Okvir/slike na strani 10, 11]

RAZSODBA VRHOVNEGA SODIŠČA – KAJ JE PISALO V TISKU

▪ »Sodišče podpira Jehovove priče; za oznanjevanje od vrat do vrat ni potrebna dovolilnica

Jehovove priče so bili vedno prepričani, da jih v njihovem življenju trkanja na vrata podpira Bog. Sedaj jih podpira tudi ameriško Vrhovno sodišče.« (Chicago Sun-Times, 18. junij 2002)

▪ »Zmaga za svobodo govora

Ko vas bodo Jehovove priče naslednjič zmotili pri večerji, razmislite o tem, da bi se jim morda zahvalili. V odločni predanosti svojim verskim načelom je ta obstranska denominacija s komaj enim milijonom članov [v Združenih državah] verjetno storila več kot katera koli druga ustanova za to, da bi zagotovila posameznemu Američanu svobodo govora. [. . .]

Pričam je pot do višjega sodišča znana. V več kot dveh ducatih tožb v 65 letih so se učinkovito bojevali proti tiranstvu večine.« (USA TODAY, 18. junij 2002)

▪ »Akviziterstvo od vrat do vrat razglašeno za ustavno pravico. Razsodba – zmaga za Jehovove priče

V ponedeljek je ameriško Vrhovno sodišče razsodilo, da imajo politiki, verske skupine, skavtinje in drugi ustavno pravico iti od vrat do vrat zaradi svojih interesov, ne da bi si za to najprej priskrbeli dovoljenje krajevnih uradnikov.« (San Francisco Chronicle, 18. junij 2002)

▪ »Vrhovno sodišče: Ni mogoče preprečiti trkanja Jehovovih prič ali skavtinj

WASHINGTON – Ustava ščiti pravico misijonarjev, politikov in drugih, da potrkajo na vrata, ne da bi si prej priskrbeli dovoljenje krajevnih oblasti, je danes razsodilo Vrhovno sodišče. [. . .]

Z glasovi 8 proti 1 je sodišče sklenilo, da pravica do svobode govora, ki jo zagotavlja Prvi amandma, pomeni tudi pravico tega, da posameznik sporočilo ponese neposredno do vrat kogar koli.« (Minneapoliški Star Tribune, 18. junij 2002)

[Slika na strani 9]

Sodnik Stevens

[Vir slike]

Stevens: Collection, The Supreme Court Historical Society/Joseph Bailey