Dragulji z obale

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ NIKARAGVE

ALI ste že kdaj občutili navdušenje, ko ste na pesku našli prekrasno lesketajočo se školjko? Če ste, potem niste edini. Ljudje vseh starosti cenijo školjke zaradi njihove raznolikosti in izredne lepote.

Školjke je mogoče najti na skoraj vsaki obali na Zemlji. Morske školjke pa so več kot le nekaj očarljivega, kar lahko držimo v rokah in občudujemo. Vsaka školjka je bila prej dom živali z mehkim telesom – mehkužca – ki je tudi naredila školjko. Ocenjujejo, da danes obstaja več kot 50.000 vrst mehkužcev!

Vse školjke, o katerih govori ta članek, je mogoče najti na tihomorski obali Nikaragve. Mnoge od njih sem zbrala vzdolž tri kilometre dolge obale, imenovane Poneloya in Las Peñitas. Druge sem dobila od tamkajšnjih ribičev. Prosim, dovolite mi, da vam nekaj teh školjk predstavim skupaj z morskimi živalmi, ki so jih naredile.

Veliki polži

Večino lupin naredijo mehkužci, ki spadajo v dve glavni skupini: Gastropoda (polži) in Bivalvia (školjke). Gastropode imajo glavo, na kateri so običajno tipalke in oči. Ti mehkužci lezejo in polzijo z eno samo mišičasto nogo.

Kako polž diha in se prehranjuje? Mnoge morske vrste dihajo skozi sifon, to je cevki podoben organ, ki štrli iz glave. S sifonom lahko vsesavajo vodo skozi škrge. Nekateri polži imajo rilec, dodaten cevast organ, ki ga uporabljajo pri prehranjevanju. Mnogi polži imajo tudi strgačo – tkivo, na katerem so trdi zobki. Ta organ deluje kot strgalo, s katerim si mehkužec nastrga hrano. Vsi polži imajo živčni sistem, krvni obtok, prebavila  in organe za razmnoževanje.

Kako ugotoviti, ali je lupino naredil polž? Če jo je, potem je to enodelna lupina, ki je iz enega, ponavadi zvitega kosa. Pri volekih, sodcih, kavrih, stožcih in vretenarjih naredijo lupine polži sami. Poglejmo si pobliže nekaj teh draguljev.

Skokovita rast – vrtanje za hrano

Lupine volekov z vsega sveta imajo zapleteno obliko. Našla sem dve vrsti: navadnega voleka čudovite roza in rjave barve ter enako privlačnega voleka vrste Muricanthus radix. Odkod jim bodičasti hrbti? Bodice, imenovane variksi, mehkužci naredijo med počasno rastjo lupine. Med bodicami je mogoče videti material lupine, ki je bil narejen med skokovito rastjo. V knjigi Shells—Treasures of the Sea piše: »Proizvajanje dodatnega materiala za lupino zahteva toliko energije, da mnogi polži upočasnijo svojo presnovo in so nekaj časa nedejavni, da lahko več energije porabijo za hitro rast lupine. Žival se običajno zakoplje ali kako drugače skrije, da se ogne plenilcem. [. . .] Pospešena rast lahko traja od nekaj dni do več tednov, odvisno od vrste mehkužca.«

Volek je izvrsten plenilec. Včasih, ko sem zbirala lupine, sem se spraševala, zakaj imajo nekatere od njih lepo izvrtano majhno luknjo. Kasneje sem izvedela, da je volek eden mnogih mehkužcev, ki v lupino svojega plena lahko izvrta luknjico. To naredi s svojimi strgačnimi zobmi. Volek nato rilec porine skozi luknjo in uživa v svojem obroku!

Presenečena sem bila, ko sem spoznala, da je volek posredno omenjen tudi v Bibliji. Dve vrsti, običajni v Sredozemskem morju, čokati volek in bodičasti volek, sta bili vir dragocene škrlatne barve, ki so jo v biblijskih časih uporabljali za barvanje blaga. (Estera 8:15; Lukež 16:19) Volekova žleza proizvaja rumenkasto tekočino, ki se spremeni v temno vijolično ali škrlatno barvo, ko je izpostavljena zraku in sončni svetlobi. Ker pa volek proizvede le malo te tekočine, bi jih po ocenah za gram in pol barvila potrebovali skoraj 12.000. Ne preseneča, da je bil tirski škrlat, kot so rekli barvilu, dosegljiv samo premožnim ljudem! *

Nasmejane lupine

Zbirala sem tudi vrste sodčevih lupin, nasmejanih sodcev. Najti jih je mogoče povsod po svetu, ker lahko njihove ličinke prosto plavajo več tednov ali celo mesecev, preden se ustalijo na morskem dnu, da se razvijejo. Hitro je mogoče opaziti lepe in široke  bodice, ki obkrožajo lupino, kakor tudi posebno značilnost nasmejanih sodcev – odebeljeno, z zobci ojačano ustnico. Ta naj bi od znotraj pomagala ščititi slastnega polža, da ga ne bi pojedli lačni raki.

V moji zbirki so tudi odlični primerki – tako mlade kot odrasle – vrste Melongena corona, ki se tako imenuje zaradi »krone« bodic. Imam tudi tritonovo trobljo, ki lahko v dolžino zraste do 15 centimetrov, in tudi Pleuroploco princeps, še posebej cenjeno po neobičajni oranžni barvi. Takšne velike globokomorske lupine redkokdaj prinese na obalo. Ti čudoviti primerki so med tistimi, katere so mi dali prijatelji ribiči, ki so jih ujeli z mrežami ali pastmi za jastoge. Sami so obdržali meso za hrano, čudovite lupine pa so velikodušno odstopili meni.

Manjše, a zbujajo pozornost

Ob dnevih, ko upadajoča plima na pesku za sabo pušča dolg pas školjk, je na obali mogoče najti veliko zanimivih manjših polžjih lupin. Sem spada veliko pozornost zbujajočih vrst – kavriji, stožčarji, morske olive, svedrci, vrste iz družin Architectonicidae in Naticidae ter vretenci. Ker je na svetu toliko vrst, so se nekateri zbiratelji odločili, da bodo zbirali samo po eno družino hišk. Denimo samo stožčarjev obstaja več kot 500 vrst!

Ena najbolj privlačnih značilnosti polževih lupin je njihova spiralna oblika. Lupine  iz družine Architectonicidae in svedrcev so še posebej lepi primerki takšne oblike. Ko lupine polžev rastejo, sledijo matematičnemu vzorcu. Tako z rastjo obdržijo svojo osnovno obliko. Mehkužec naredi to spiralno obliko tako, da na robu nenehno dograjuje lupino, vrteč se okoli navidezne osi, ki poteka naravnost skozi lupino. Tako mu postane lupina močan in čvrst dom – uporaben in lep!

Pokrovače in druge užitne školjke

Kaj pa drugi, prej omenjeni razred mehkužcev, školjke? Tudi njihovih lupin je na obalah Nikaragve v izobilju. Školjke so sestavljene iz dveh spojenih polovic, imenovanih lupini, ki se natančno prilegata ena drugi ter obdajata in ščitita žival, ki je v lupini. Školjčni mehkužci nimajo glave, imajo pa čutila, ki se imenujejo kemoreceptorji. Ti jim omogočajo zaznavanje okusa in vonja v vodi. Na splošno se školjke hranijo s filtriranjem organskih snovi iz morske vode. Nekatere imajo ozko in mišičasto nogo, s katero se poganjajo. Pokrovača, ki je tudi školjka, plava tako, da z vso močjo zapira in odpira svoji lupini in tako ustvarja močan vodni tok, ki jo poganja nazaj. Da gre naprej, vodo izstisne za sabo. Ampak kako pokrovača ve, kdaj preži nevarnost? Ker ima na ducate majhnih, a občutljivih modrih oči, ki so na njenem telesu razporejene v dve vrsti, lahko zazna mimoidočo senco plenilca.

Najbolj cenjen proizvod školjk je najverjetneje biserovina ali biserna matica. Školjke so predvsem sestavljene iz kristaliziranega kalcijevega karbonata – sestavine mineralnih soli v morski vodi. Vendar je lesketajoča se lepota biserovine plod posebne vrste kalcijevega karbonata, imenovanega aragonit. Nekateri mehkužci na notranjost lupine odlagajo mikroskopsko tanke kristale aragonita v vzorcu, ki spominja na prekrivajoče se strešnike. Ti kristalčki lomijo in odbijajo svetlobo in tako ustvarjajo zelo občudovan mavrični videz školjke. Pravzaprav nekatere vrste školjk z biserovino prekrivajo dražila znotraj svojih lupin, denimo delec peska. Sčasoma se več plasti biserovine nanese na ta moteči delček in tako se lahko oblikuje čudovit in dragocen biser.

Mehkužčeva edinstvena značilnost

Za konec sem prihranila to, kar mnogi menijo, da je najbolj presenetljiva značilnost mehkužca – plašč, organ, ki ga imajo vsi mehkužci. To je zelo specializiran del gornje površine, ki je odgovoren za tvorbo nove lupine. V knjigi Shells—Treasures of the Sea piše: »Mehkužcu se po krvi prenaša raztopljena oblika [kalcijevega karbonata], ki se skozi cevaste pore izloča v plašč [. . .] po rastočem robu lupine.« Mehkužec izloča tudi beljakovino, ki povzroči, da kalcij v vodi kristalizira.

Sočasno pigmentne celice v plašču vsadijo v te rastoče dragulje najrazličnejše čudovite barve in vzorce. Malakologe – strokovnjake, ki preučujejo mehkužce – bega namen barv in vzorcev školjk. Zdi se, da barva in vzorec ne igrata pomembne vloge v sposobnosti mehkužcev, da se med sabo prepoznavajo. Takšne značilnosti tudi vedno ne prikrijejo živali v naravi. Vendar nas vsekakor prevzame ogromna raznolikost barv, vzorcev in oblik lupin mehkužcev!

Zato, ko se boste naslednjič sprehajali po peščeni plaži in vzeli v roke svetlikajočo se školjko, razmislite o naslednjem. Bodisi da je to običajna školjka ali pa čudovito ovita polžja hišica, boste imeli v roki dragulj – nekdanji dom majhne živali z mehkim telesom, znane kot mehkužec.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Polži so samo iz enega dela, medtem ko školjke proizvedejo dve spojeni lupini

[Slika na strani 25]

MURICANTHUS RADIX

[Slika na strani 25]

NAVADNI VOLEK

[Slika na strani 25]

NASMEJANI SODEC

[Slika na strani 26]

KAVRI

[Slika na strani 26]

STOŽČAR

[Slika na strani 26]

MORSKA OLIVA

[Slika na strani 26]

SVEDRC

[Slika na strani 26]

MELONGENA CORONA

[Slika na strani 26]

TROBLJA

[Slika na strani 26]

MATIČNA BISERNICA

[Slika na strani 26]

PLEUROPLOCA PRINCEPS

[Slika na strani 26]

POLINICES HELICOIDES

[Slika na strani 26]

VRETENEC

[Slika na strani 26]

ARCHITECTONICA NOBILIS

[Slika na strani 27]

VERENICA

[Slika na strani 27]

POKROVAČA