Preizkušnje vere v nacistični Evropi

PRIPOVEDUJE ANTON LETONJA

Dvanajstega marca 1938 so Hitlerjeve čete prečkale avstrijsko mejo. Po radiu so glasno odzvanjale koračnice in politične parole. Nad mojo rodno deželo Avstrijo so se zgrnili valovi domoljubja.

PO HITLERJEVEM zavzetju Avstrije je med ljudmi vladalo veselo razpoloženje. Mnogi so upali, da bo njegov »tisočletni rajh« odpravil revščino in nezaposlenost. Hitlerja so pozdravljali tudi katoliški duhovniki, ki jih je zajela domoljubna vnema, v katero je bil ujet narod.

Čeprav sem bil šele 19-letni fant, me Hitlerjeve obljube niso zapeljale. Nisem verjel, da bi lahko probleme človeštva rešila katera koli človeška vlada.

Spoznavanje biblijskih resnic

Rodil sem se 19. aprila 1919 v Donawitzu v Avstriji kot tretji in najmlajši otrok v družini. Oče je bil marljiv rudar. Leta 1923 je vso družino odpeljal v Francijo in se tam zaposlil v rudarskem mestu Liévin. Zaradi političnega prepričanja je bil do vere nezaupljiv, mati pa je bila vdana katoličanka. Nam otrokom je vcepljala vero v Boga in vsak večer z nami molila. Sčasoma se je očetova nezaupljivost do vere toliko povečala, da je materi prepovedal obiskovati cerkev.

V poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja smo spoznali Vinzenza Platajsa, ki smo ga klicali Vinko, mladega fanta jugoslovanskega porekla. Bil je v stiku s Preučevalci Biblije, kakor so bili takrat znani Jehovove priče. Kmalu zatem je eden od Preučevalcev Biblije pričel obiskovati našo družino. Ker je oče prepovedal materi zahajati v cerkev, je ta vprašala Vinka, ali se Boga lahko časti doma. Pokazal ji je Dejanja apostolov 17:24, kjer piše, da Bog »ne prebiva v svetiščih, ki so z rokami narejena«, in ji pojasnil, da je dom primeren kraj za čaščenje. Bila je vesela in pričela je obiskovati shode na domovih Preučevalcev Biblije.

Oče ji je ukazal, naj preneha s tem nesmislom, kot je temu rekel. Da se ne bi več družili s Preučevalci Biblije, je celo zahteval, naj vsi obiskujemo nedeljsko mašo! Ker mati nikakor ni hotela iti, je oče vztrajal, da služim kot ministrant. Mati je spoštovala očetove želje glede tega, vendar mi je še naprej v srce in misli vsajala biblijska načela in me jemala s seboj na shode Preučevalcev Biblije.

 Leta 1928 sta Vinko in moja sestra Josephine (oziroma Pepi, kot smo ji rekli) simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Pozneje sta se poročila. Naslednje leto se jima je v Liévinu rodila hči Fini. Po treh letih sta bila povabljena, da pričneta polnočasno strežbo v Jugoslaviji, kjer je bilo delovanje Prič omejeno. Njuna radost in gorečnost za Jehovovo službo niti ob mnogih težavah nista ponehali. Ob tem dobrem zgledu se mi je porodila želja, da postanem polnočasni strežnik.

Duhovna rast

Žal so se spori med staršema leta 1932 končali z razvezo. Jaz sem se z materjo vrnil v Avstrijo, starejši brat Wilhelm (Willi) pa je ostal v Franciji. Od takrat sem imel le malo stikov z očetom. Do nas je ostal odklonilen prav do smrti.

Z materjo sva se preselila v avstrijsko vas Gamlitz. Ker ni bilo v bližini nobene krščanske občine, je mati z menoj redno pregledovala biblijske publikacije. Na srečo pa je Eduard Wohinz dvakrat mesečno prikolesaril iz Gradca do naše hiše, da naju je duhovno spodbudil, pri čemer je v vsako smer moral kolesariti skoraj 100 kilometrov!

Leta 1938, na začetku Hitlerjeve strahovlade, so brata Wohinza aretirali. Bila sva zelo žalostna, ko sva izvedela, da so ga usmrtili s plinom v tako imenovanem evtanazijskem inštitutu v Linzu. S svojo izredno vero naju je okrepil, da sva Jehovu še naprej zvesto služila.

1938 – zlovešče leto

Leta 1935 so v Avstriji prepovedali delovanje Prič. Ko je leta 1938 Hitler razporedil svoje čete v Avstriji, je oznanjevanje postalo izredno nevarno. V soseščini so vedeli, da sva z materjo Jehovovi priči, zato sva sklenila, da bova čim bolj nevpadljiva. Pričel sem celo prenočevati na skednju, da bi me nacisti čim teže prijeli.

Zgodaj leta 1938 sem končal osnovno izobraževanje in pričel delati v pekarni. Ker pa nisem hotel reči »Heil Hitler« niti postati član Hitlerjeve mladinske organizacije, so me odpustili iz službe. Toda bolj kot kdaj prej sem bil odločen, da bom s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu.

Osmega aprila 1938 sva se z materjo krstila. Ponoči smo se skupaj s sedmimi drugimi zbrali v osamljeni koči v gozdu. Po govoru za krst smo v desetminutnih presledkih eden po eden krenili po ozki poti do pralnice. Tam so nas krstili v betonskem koritu.

Desetega aprila 1938 so bile ponarejene volitve glede priključitve Avstrije k Nemčiji. Po vsej deželi so viseli plakati s pozivom »Volite Hitlerja!«. Z materjo nama ni bilo treba voliti, saj sva po daljšem bivanju v Franciji ostala brez državljanstva – okoliščina, ki mi je pozneje rešila življenje. Franz Ganster iz Celovca nama je redno prinašal izvode Stražnega stolpa. Tako sva se pred pričetkom besnenja druge svetovne vojne lahko duhovno krepila iz Božje Besede.

Moj brat Willi

Willi, ki je bil štiri leta starejši od mene, se z materjo in mano ni pogovarjal, vse odkar sva pred več kot devetimi leti zapustila Francijo. Kljub materinemu pouku o Bibliji v mladosti je bil zaveden v mišljenje, da je Hitlerjev  politični program ključ do sijajne prihodnosti. Maja 1940 je francosko sodišče Willija zaradi nezakonitih nacističnih dejavnosti obsodilo na dveletno zaporno kazen. Toda kmalu je bil izpuščen, saj so v Francijo vdrle nemške čete. Takrat nama je iz Pariza poslal razglednico. Vesela sva bila, da je še živ, a presunjena nad tem, kaj je postal!

Med vojno naju je Willi zaradi ugleda pri SS (Schutzstaffel, Hitlerjeva elitna straža) lahko pogosto obiskoval. Očarali so ga Hitlerjevi vojaški uspehi. Skoraj vsak moj poskus, da bi ga opozoril na biblijsko upanje, je prekinil z besedami: »Nesmisel! Poglej Hitlerjevo bliskovito napadanje. Nemci bodo kmalu vladali svetu!«

Februarja 1942, med enim od Willijevih izhodov domov, sem mu pokazal knjigo Enemies, ki so jo objavili Jehovove priče. Na moje veliko presenečenje jo je na mah prebral. Pričelo se mu je svitati, da je Hitlerjevo vladanje obsojeno na neuspeh. Podpiral je nečloveški sistem, in sedaj je bil odločen, da bo svojo napako nemudoma popravil.

Willi na strani biblijske resnice

Ko naju je Willi obiskal naslednji mesec, je bil drug človek. Rekel je: »Anton, hodil sem po napačni poti!«

»Willi,« sem dejal, »to si spoznal malce prepozno.«

»Ne,« je odgovoril, »ni prepozno! V Bibliji piše ‚naredi, kar moraš storiti, dokler si živ‘ in, hvala Bogu, jaz sem še živ!« (Propovednik 9:10)

»Kaj pravzaprav nameravaš storiti?« sem ga vprašal.

»No, ne nameravam več služiti kot vojak,« je odgovoril. »Končal bom z nacisti, potem pa videl, kaj se bo zgodilo.«

Takoj se je odpravil v Zagreb, da še enkrat obišče najino sestro Pepi. Ko je tam nekaj časa obiskoval prepovedane shode Prič, se je na skrivaj krstil. Izgubljeni sin se je navsezadnje vrnil! (Lukež 15:11–24)

Da bi ušel nacistom v Franciji, je skušal zbežati čez mejo v Švico, vendar ga je prijela nemška vojaška policija. Postavili so ga pred vojaško sodišče v Berlinu in ga, 27. julija 1942, obsodili na smrt zaradi dezertacije. Dovolili so mi, da ga obiščem v vojaškem zaporu Berlin-Tegel. Odpeljali so me v sobico in nedolgo zatem je vstopil Willi, priklenjen na stražarja. Ko sem ga videl takšnega, so mi v oči stopile solze. Niso nama dovolili, da bi se objela, in imela sva samo 20 minut, da sva se poslovila.

Willi je opazil moje solze in rekel: »Anton, zakaj jočeš? Moral bi biti srečen! Jehovu sem tako hvaležen, da mi je pomagal spet priti do resnice! Če bi umrl za Hitlerja, ne bi imel nobenega upanja. Toda umreti za Jehova pomeni, da bom gotovo obujen in se bova spet srečala!«

Willi nam je v svojem poslovilnem pismu napisal: »Naš dragi Bog, ki mu služim, me oskrbuje z vsem, kar potrebujem, in mi bo gotovo ob strani do konca, da bom lahko zdržal in izšel kot zmagovalec. Ponavljam, bodite prepričani, da ničesar ne obžalujem in da ostajam neomajen v Gospodu!«

Willija so usmrtili naslednjega dne, 2. septembra 1942, v brandenburški kaznilnici blizu Berlina. Star je bil 27 let. Njegov zgled potrjuje resničnost besed iz Lista Filipljanom 4:13: »Vse morem v njem, ki me krepča.«

Vinkova zvestoba do smrti

Leta 1941 je nemška vojska vkorakala v Jugoslavijo, zaradi česar so se Pepi z možem Vinkom in 12-letno hčerko Fini morali vrniti domov v Avstrijo. Takrat je bila večina Prič v Avstriji že po zaporih ali koncentracijskih taboriščih.  Vendar ker so bili brez državljanstva, ali drugače povedano, ker niso bili nemški državljani, so jim naložili prisilno delo na neki kmetiji v južni Avstriji, blizu najinega doma.

Pozneje, 26. avgusta 1943, je gestapo (nacistična tajna policija) aretiral Vinka. Ko se je Fini skušala posloviti od očeta, jo je načelnik policije tako močno udaril, da jo je vrglo na drugo stran sobe. Gestapo je Vinka pogosto zasliševal, brutalno pretepal, nato pa odpeljal v Stadelheimsko kaznilnico v Münchnu.

Šestega oktobra 1943 me je na delovnem mestu aretirala policija in tudi mene so poslali v Stadelheimsko kaznilnico, kjer je bil Vinko. Ker sem tekoče govoril francosko, so me uporabljali kot prevajalca pri francoskih vojnih ujetnikih. Med hojo v zaporniškem kompleksu sem imel priložnost izmenjavati novice z Vinkom.

Nazadnje so Vinka obsodili na smrt. Obtožili so ga, da je oskrboval Priče z biblijsko literaturo in finančno pomagal Pričam, ženam tistih mož, ki so bili v koncentracijskih taboriščih. Premestili so ga v isto kaznilnico blizu Berlina, v kateri je bil usmrčen Willi. Tam so ga 9. oktobra 1944 obglavili.

Zadnje srečanje Vinka z ženo in hčerko je bilo srce parajoče. Zagledali sta ga v verigah in izmučenega. Zaradi verig ju je komaj lahko objel. Fini je imela 14 let, ko je zadnjič videla svojega očeta. Še vedno se spominja njegovih zadnjih besed: »Pazi na svojo mamo, Fini!«

Po očetovi smrti so Fini iztrgali materi in jo dali neki nacistični družini, ki si jo je prizadevala »reformirati«. Pogosto so jo surovo pretepali. Ko so v Avstrijo prišle ruske čete, so to nemško družino, ki je s Fini tako kruto ravnala, ustrelili. To družino so imeli za razvpite naciste.

Moja sestra je po vojni nadaljevala polnočasno strežbo. Do svoje smrti leta 1998 je služila v švicarski podružnici Jehovovih prič ob svojem drugem možu, Hansu Försterju. Fini je krenila po stopinjah svojih staršev in sedaj služi pravemu Bogu Jehovu v Švici.

Končno svoboda!

Zgodaj leta 1945 je bil naš zapor med zgradbami v Münchnu, ki so jih bombardirali. Mesto je bilo v ruševinah. V zaporu sem bil že 18 mesecev, preden je končno nastopil dan mojega zaslišanja pred sodnikom. To je bilo samo dva tedna pred uradnim koncem vojne, 8. maja 1945. Med zaslišanjem so me vprašali: »Ali ste pripravljeni služiti v vojski?«

»Zaporniku ni dovoljeno nositi uniforme ali reči ‚Heil Hitler‘,« sem odgovoril. Ko so me vprašali, ali bi bil pripravljen služiti v nemški vojski, sem rekel: »Dajte mi prosim naborne dokumente in potem vas bom obvestil o svoji odločitvi!«

Nekaj dni zatem se je vojna končala in rekli so mi, da sem svoboden in lahko odidem. Kmalu potem sem se preselil v Gradec, kjer je bila majhna občina s 35 Pričami. Sedaj je na tem področju osem lepih občin.

 Ljubeča pomočnica

Kmalu po koncu vojne sem spoznal Helene Dunst, mlado učiteljico, ki je bila nekoč članica nacistične stranke. Nacizem jo je popolnoma razočaral. Med prvim pogovorom me je vprašala: »Kako to, da samo vi veste, da je Bogu ime Jehova, drugi pa ne?«

»Ker večina ljudi ne preiskuje Biblije,« sem odgovoril. Zatem sem ji v Bibliji pokazal Božje ime.

»Če v Bibliji piše, da je Bogu ime Jehova, potem bi morali o tem vse obvestiti!« je vzkliknila. Helene je pričela oznanjevati biblijske resnice in leto pozneje simbolizirala svojo posvetitev Jehovu s krstom v vodi. Poročila sva se 5. junija 1948.

Prvega aprila 1953 sva postala polnočasna strežnika Jehovovih prič. Pozneje sva bila povabljena v 31. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, ki je bila blizu South Lansinga v New Yorku. Tam sva bila skupaj s študenti iz 64 drugih držav in to druženje je na naju zares dobrodejno vplivalo.

Po podelitvi diplom sva bila spet dodeljena v Avstrijo. Nekaj let je bilo najino delo obiskovati občine in jih duhovno krepiti. Nato sva bila povabljena v podružnični urad Jehovovih prič v Luksemburgu. Pozneje pa so naju zaprosili, naj se preseliva v podružnični urad v Avstrijo, na Dunaj. Leta 1972 sva se med tukajšnjim služenjem pričela učiti srbohrvaškega jezika, da bi lahko pričevala mnogim jugoslovanskim priseljenim delavcem na Dunaju. Sedaj je na Dunaju osem občin v srbohrvaškem jeziku, z ljudmi iz skoraj vseh koncev Evrope!

Sedemindvajsetega avgusta 2001 je Helene zaspala v smrt. V 53 srečnih letih najinega zakona je bila zanesljiva in dragocena pomočnica ter družabnica. Sedaj mi je upanje na vstajenje bolj pri srcu kot kdaj prej.

Zadovoljen v Božji ljubezni

Kljub tragedijam, ki sem jih doživel v življenju, še naprej zadovoljno služim v avstrijskem podružničnem uradu. Nedavno sem imel prednost povedati osebne izkušnje, povezane z razstavo »Pozabljene žrtve nacističnega režima«. Od leta 1997 je bila ta razstava po 70 avstrijskih mestih. Pri tem so preživeli očividci nacističnih zaporov in koncentracijskih taborišč dobili možnost pripovedovati o veri in pogumu, ki so ju pravi kristjani pokazali ob nacističnem preganjanju.

Štejem si v prednost, da osebno poznam takšne zveste. Ti so močan dokaz resničnosti Lista Rimljanom 8:38, 39: »Ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost, ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar [nas] ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.«

[Slika na strani 17]

Naša družina leta 1930 (z leve proti desni): jaz, Pepi, oče, Willi, mati in Vinko

[Slika na strani 18]

Moj brat Willi malo pred usmrtitvijo

[Slika na strani 19]

Vinko in jaz sva bila v Stadelheimski kaznilnici v Münchnu

[Slika na strani 19]

Vinkovo hči Fini so dali surovi nacistični družini; Fini je ostala zvesta do danes

[Slika na strani 20]

Helene je bila dragocena družabnica v 53 letih najinega zakona

[Slika na strani 20]

Med govorom na razstavi »Pozabljene žrtve nacističnega režima«