Sirija – sledi zanimive preteklosti

LEŽALA je na enem od križišč staroveškega sveta – na mestu, kjer so se nekoč srečale karavanske poti od Sredozemskega morja do Kitajske in od Egipta do Anatolije. Njeno zemljo so teptale vojske Akada, Babilona, Egipta, Perzije, Grčije in Rima. Stoletja kasneje so jo prečkali Turki in križarji. V sodobnem času pa sta se za nadzor nad njo bojevali francoska in britanska vojska.

Danes del tega področja še vedno nosi ime, po katerem je bilo znano pred tisočletji – Sirija. Čeprav je to področje doživelo veliko sprememb, so sledovi zgodovine še vedno očitni. Preučevalci Biblije se še posebej zanimajo za to deželo, saj je Sirija imela pomembno vlogo v biblijski zgodovini.

Damask – staroveško mesto

Poglejmo na primer Damask, glavno mesto Sirije. Bil naj bi eno najstarejših mest na svetu, ki je bilo vse od svoje ustanovitve stalno naseljeno. Damask leži ob vznožju Antilibanonske gorske verige, skozenj pa teče reka Barada. Damask je bil stoletja težko pričakovana oaza na robu velike Sirske puščave. Očak Abraham je najverjetneje šel skozi to mesto, ko je bil na poti južno proti Kanaanu. Za služabnika v svoji hiši je vzel Eliezerja ‚Damaščana‘. (1. Mojzesova 15:2)

Skoraj tisoč let kasneje so se sirski kralji iz Zobe bojevali s prvim izraelskim kraljem Savlom. (1. Samuelova 14:47) Tudi David, Izraelov drugi kralj, se je zapletel v spopad s kralji Arama (hebrejsko ime za Sirijo), jih porazil in »postavil posadko v Sirijo ob Damasku«. (2. Samuelova 8:3–8) Izrael in Sirija sta tako postala dolgoletna sovražnika. (1. kraljev 11:23–25)

Do prvega stoletja n. š. se je sovraštvo med Sirci in Judi očitno pomirilo. Takrat je bilo v Damasku tudi nekaj judovskih sinagog. Morda se spomnite, da je bil Savel (kasneje Pavel) iz Tarza na cesti iz Jeruzalema v Damask, ko se je spreobrnil h krščanstvu. (Dejanja 9:1–8)

 V sodobnem Damasku ni ničesar, kar bi pričalo o Abrahamovem obisku ali Davidovi zmagi. Obstajajo pa ostanki starega rimskega mesta in tudi glavna prometna cesta skozi staro mesto, ki se vije po poti stare rimske Vie recte (Ravna ulica). Ananija je v hiši ob tej ulici našel Savla, potem ko se je ta na obrobju Damaska čudežno spreobrnil h krščanstvu. (Dejanja 9:10–19) Čeprav je cesta danes precej drugačna, kot je bila v rimskem času, pa je tukaj apostol Pavel pričel svojo odlično življenjsko pot. Ravna ulica se konča pri rimskih vratih Bab-Sharqi. Mestno obzidje s hišami na vrhu nam pomaga razumeti, kako je lahko Pavel pobegnil, ko so ga v košari spustili skozi odprtino v zidu. (Dejanja 9:23–25; 2. Korinčanom 11:32, 33)

Palmira – zgodovinska oaza

Približno tri ure vožnje severovzhodno od Damaska leži izredno arheološko mesto: Palmira, v Bibliji imenovana Tadmor. (2. letopisov 8:4) To oazo, ki je ležala na pol poti med Sredozemskim morjem in reko Evfrat, napajajo podzemni studenci, ki tukaj pridejo na dan iz gora na severu. Staroveška trgovska pot med Mezopotamijo in deželami na zahodu se je ravnala po plodnem polmesecu in zato potekala daleč severno od Palmire. V prvem stoletju pr. n. š. pa je politična nestabilnost na severu  povzročila, da je postala bolj priljubljena krajša južnejša pot. Palmira je tako stopila v svoj razcvet.

Palmiro so Rimljani povezali v svojo provinco Sirijo, ker jim je bila kot nevtralno področje na vzhodnem robu njihovega ozemlja, sčasoma pa se je mesto razglasilo za svobodno. Ob veličastni stebriščni ulici so bili veliki templji, mogočni oboki, kopališča in gledališče. Stebrišče na vsaki strani je bilo tlakovano za pešce, glavna cesta pa je po sredini ostala netlakovana za karavane kamel, ki so šle skozi mesto. Te karavane, ki so potovale po trgovski poti med Kitajsko in Indijo na vzhodu ter grško-rimskim svetom na zahodu, so imele vmesne postanke v Palmiri. Tam so morale plačati dajatve za svilo, začimbe in drugo blago, ki so ga prenašale.

Palmira je imela v tretjem stoletju n. š., ko je bila na vrhuncu svoje moči, okoli 200.000 prebivalcev. Ravno takrat se je njena ambiciozna kraljica Zenobija vojskovala z Rimom in bila leta 272 n. š. navsezadnje poražena. Tako je Zenobija nevede izpolnila del prerokbe, katero je zapisal prerok Daniel približno 800 let pred tem. * (Daniel, 11. poglavje) Po Zenobijinem porazu je bila Palmira še nekaj časa strateško oporišče rimskega imperija, a nikoli več ni dosegla svoje prejšnje moči in blišča.

Naprej do Evfrata

Tri ure vožnje iz Palmire skozi puščavo proti severovzhodu leži mesto Dayr az Zawr, kjer se lahko vidi mogočen Evfrat. Ta zgodovinska reka izvira v gorah vzhodne Anatolije (azijska Turčija) in vstopi v Sirijo nekoliko severno od Karkemiša ter teče jugovzhodno skozi Sirijo v Irak. Nedaleč od iraške meje so ostanki dveh staroveških mest Sirije.

Sto kilometrov proti jugovzhodu ob zavoju Evfrata ležijo ruševine staroveške utrdbe Dura Evropos. Še 25 kilometrov proti jugovzhodu leži Mari. Nekoč cvetoče trgovsko mesto je v 18. stoletju pr. n. š. uničil babilonski kralj Hamurabi. V arhivih marijske kraljeve palače so odkrili najmanj 15.000 glinenih klinopisnih ploščic – dokumenti, ki so veliko prispevali k temu, da je zgodovina oživela.

Ko so Hamurabijeve čete razdejale mesto, so porušile gornje zidove in tako spodnje sobe zasipale z opeko in zemljo. Zaradi tega so stenske poslikave, kipi, keramika in nešteti drugi artefakti ostali zaščiteni, dokler jih ni leta 1933 odkrila francoska skupina arheologov. Te predmete je mogoče videti v muzejih v Damasku in Alepu, kakor tudi v pariškem Louvru.

Staroveška mesta severozahodne Sirije

Ob Evfratu proti severozahodu pridemo do Alepa (Haleb). Tako kot Damask je tudi to mesto eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu. Alepovi suki oziroma pokriti bazarji so med najbolj slikovitimi na Bližnjem vzhodu.

Južno od Alepa je Tell Mardikh, kjer je ležala staroveška mestna država Ebla. Ta je bila močno trgovsko mesto, ki je v drugi polovici tretjega tisočletja pr. n. š. imelo oblast nad severno Sirijo. S tamkajšnjim izkopavanjem so odkrili ostanke templja, posvečenega babilonski boginji Ištar. Odkrili so tudi kraljevo palačo z arhivskimi sobami, v katerih je bilo kakih 17.000 glinenih ploščic. Artefakti iz Eble so razstavljeni v muzeju v Idlibu, majhnem mestu, 25 kilometrov od Eble.

Južno od ceste proti Damasku je Hamāh, biblijski Hamat. (4. Mojzesova 13:21) Skozi Hamāh teče reka Orontes, zaradi česar je Hamāh eno najbolj prijetnih sirskih mest. Nato pridemo do Ras Šamre, kjer je stalo staroveško mesto Ugarit. V tretjem in drugem tisočletju pr. n. š. je bil Ugarit cvetoče trgovsko pristanišče, prežeto s čaščenjem Baala in Dagona. Francoski arheologi so od leta 1929 izkopali veliko glinenih ploščic in popisanih bronastih artefaktov, ki so veliko povedali o sramotni naravi čaščenja Baala. To nam pomaga bolje razumeti, zakaj je Bog kanaanske častilce Baala obsodil na uničenje. (5. Mojzesova 7:1–4)

Da, v sodobni Siriji so še vedno vidni sledovi zanimive preteklosti.

[Podčrtna opomba]

 [Zemljevid na strani 24, 25]

[Za prikaz slike klikni desni gumb (View Image File)]

SREDOZEMSKO MORJE

‐‐ Sporne meje

EGIPT

IZRAEL

JORDANIJA

LIBANON

SIRIJA

DAMASK

Barada

Orontes

Hamāh (Hamat)

Ugarit (Ras Šamra)

Ebla (Tell Mardikh)

Alep (Haleb)

Karkemiš (Jerablus)

Evfrat

Zenobija

Dayr az Zawr

Dura Evropos

Mari

Palmira (Tadmor)

IRAK

TURČIJA

[Slika na strani 24]

Damask (spodaj) in Ravna ulica (zgoraj)

[Slika na strani 25]

Panjske hiše

[Slika na strani 25]

Ugarit

[Slika na strani 25]

Hamāh

[Slika na strani 26]

Mari

[Slika na strani 26]

Alep

[Vir slike]

© Jean-Leo Dugast/Panos Pictures

[Slika na strani 26]

Kraljeva palača v Ebli

[Slika na strani 26]

Pastirji v Zenobiji

[Slika na strani 26]

Palmira

[Slika na strani 26]

Evfrat pri Duri Evropos

[Navedba virov slik na strani 25]

Otroci: © Jean-Leo Dugast/Panos Pictures; panjske hiše: © Nik Wheeler