Neverjetni čuti v živalskem svetu

MIŠKA se v temi počuti varna, ko v naglici išče hrano. Vendar ne sluti, da kača jamičarka lahko »vidi« toploto, ki jo oddaja miškino toplo telo – usodna presoja. Riba bokopluta leži popolnoma zakrita pod plastjo peska v bazenu morskih psov, kjer lačen morski pes plava v svoji običajni smeri. Morski pes ne more videti bokoplute; a nenadoma se ustavi, potisne nosnici v pesek in pogoltne svoj plen.

Da, jamičarka in morski pes sta primera živali s prav posebnimi čuti, kakršnih ljudje nimamo. Po drugi strani pa imajo mnoge živali čute, ki so podobni našim, a so bolj izostreni ali sposobni zajeti drugačen obseg zaznavanja. Dober primer za to so oči.

Oči, ki vidijo drugačen svet

Obseg barv, ki jih zaznajo naše oči, je le delček elektromagnetnega spektra. Naše oči denimo ne morejo zaznati infrardečega žarčenja, saj ima daljšo valovno dolžino kot rdeča svetloba. Jamičarke pa imajo med svojimi očmi in nosnicami dva majhna organa oziroma jamici, s katerima zaznajo infrardeče žarčenje. * Tako lahko celo v temi natančno napadejo toplokrvni plen.

Naprej od vijoličnega konca vidnega spektra je ultravijolična (UV) svetloba. Čeprav je naše oči ne morejo zaznati, pa UV-svetlobo vidijo mnoge živali, tudi ptice in žuželke. Čebele denimo se orientirajo po soncu – celo ob deloma oblačnem dnevu, ko je sonce skrito – tako da poiščejo nekaj modrega neba in vidijo vzorce, ki jih je ustvarila polarizirana UV-svetloba. Mnoge cvetoče rastline imajo vzorce, ki so vidni le v UV-področju, nekatere rože pa imajo celo »označevalec nektarja« – predel s kontrastno UV-odbojnostjo – da žuželke usmeri k nektarju. Podobno se pticam kažejo nekateri sadeži in semena.

Ker ptice vidijo v UV-spektru in ker ta svetloba daje njihovemu perju prav poseben lesk, najverjetneje ena drugo vidijo bolj barvito, kot pa jih vidimo mi. Imajo vizualno »globino bogatosti [zaznavanja], ki je sploh ne moremo dojeti«, je dejal neki ornitolog. Sposobnost videti UV-svetlobo lahko morda celo pomaga nekaterim sokolom in postovkam, da lahko zasledijo kratkouhe voluharice ali poljske miši. Kako? Samci voluharji, kot piše v reviji BioScience, »izločajo urin in iztrebke, v katerih so kemične snovi, ki vpijajo UV, in svoje poti označijo z urinom«. Tako lahko ptice »prepoznajo področja, kjer je veliko voluharjev«, in tam lovijo.

 Zakaj ptice tako dobro vidijo?

Ptičji vid je čudež. »Glavni razlog,« piše v knjigi All the Birds of the Bible, »je v tem, da je tkivo, ki ustvari podobo in je tik pod očesno mrežnico, bogatejše z vidnimi čutnicami, kot pa je v očeh drugih živali. Število vidnih celic določa sposobnost očesa, da na daleč vidi majhne predmete. Medtem ko ima človeška očesna mrežnica okoli 200.000 vidnih celic na kvadratni milimeter, jih ima večina ptic trikrat toliko. Sokoli, jastrebi in orli pa jih imajo milijon ali več na kvadratni milimeter.« Poleg tega imajo nekatere ptice še dodatno prednost, dve jamici – področji maksimalne vidne ločljivosti – za vsako oko, zaradi česar toliko bolj zaznavajo razdaljo in hitrost. Ptice, ki lovijo leteče insekte, imajo podobne oči.

Ptice imajo tudi nenavadno mehke leče, ki omogočajo hiter fokus. Predstavljajte si, kako nevarno bi bilo življenje na krilih – še posebej v gozdovih in goščavah – če bi vse bilo videti samo v obrisih. Da, kakšna modrost se kaže v zasnovi ptičjega očesa! *

Električni čut

Prej omenjeni scenarij o skriti bokopluti in morskem psu se je v resnici odvijal med znanstveno raziskavo morskih psov. Raziskovalci so hoteli vedeti, ali morski psi in skati zaznajo zelo majhna električna polja, ki nastajajo okoli živih rib. * Da bi to ugotovili, so v peščena tla bazena, v katerem so bili morski psi, skrili elektrode in jih naravnali na primerno električno napetost. Rezultat? Takoj ko se je morski pes približal elektrodam, jih je surovo napadel.

Morski psi imajo tako imenovano pasivno elektrorecepcijo; električna polja zaznavajo le tako, kakor uho pasivno zazna zvok. Električne ribe pa imajo aktivno elektrorecepcijo. Kot netopir, ki oddaja zvočne signale in sprejema odmev, te ribe oddajajo električne valove ali pulze, odvisno od vrste. Nato s posebnimi receptorji zaznajo vsako motnjo teh polj. * Električna riba lahko tako prepozna ovire, možen plen ali celo partnerja.

Vgrajen kompas

Zamislite si, kakšno bi bilo življenje, če bi v telesu imeli vgrajen kompas. Vsekakor ne bi imeli več težav s tem, da bi se izgubili! Znanstveniki so pri več živalih, tudi pri čebelah in lososih, našli mikroskopske kristale magnetita oziroma magnetovca, naravne magnetne snovi. Celice, v katerih so ti kristalčki, so povezane z živčnim sistemom. Tako so čebele in lososi sposobni odkrivati magnetna polja. Pravzaprav čebele uporabljajo Zemljino magnetno polje pri izdelovanju satovja in za navigacijo.

Raziskovalci so magnetit odkrili v vrstah bakterije, ki živi v usedlinah morskega dna. Ko se usedlina dvigne, Zemljino magnetno polje vpliva na magnetit, ki bakterije usmeri tako, da se varno poženejo nazaj v svoje domovanje na morskem dnu. Drugače bi poginile.

Mnoge živali, ki se selijo – med njimi so ptice, želve, lososi in kiti – naj bi prav tako imele magnetni čut. Vendar pa je videti, da se ne zanašajo samo na ta čut, ampak da se usmerjajo s številnimi čutili. Lososi denimo najverjetneje uporabljajo svoj močni čut za vonj, da najdejo potok, v katerem so prišli na svet. Evropski škorec se orientira po soncu; nekatere druge ptice pa po zvezdah. Vendar je profesor psihologije Howard C. Hughes v svoji knjigi Sensory Exotica—A World Beyond Human Experience napisal: »Očitno smo še zelo daleč od tega, da bi razumeli te in druge skrivnosti narave.«

Zavidanja vreden sluh

Mnoge živali imajo v primerjavi z ljudmi osupljiv sluh. Medtem ko ljudje lahko slišimo glasove v razponu od 20 do 20.000 hertzov (cikli  na sekundo), lahko psi slišijo v razponu od 40 do 46.000 hertzov, konji pa med 31 in 40.000 hertzi. Sloni in goved lahko slišijo infrazvočne zvoke (tik pod tem, kar slišimo ljudje) do tako nizke frekvence, kot je 16 hertzov. Ker nizke frekvence potujejo dlje, lahko sloni komunicirajo na daljavo tudi do štirih kilometrov. Pravzaprav nekateri raziskovalci menijo, da bi lahko imeli obnašanje takšnih živali za zgodnje opozorilne znake potresov in silovitih vremenskih motenj – oboje oddaja infrazvočne zvoke.

Tudi žuželke imajo širok razpon sluha, nekatere v ultrazvočnem območju, ki je za več kot dve oktavi nad človeškim sluhom, in druge v infrazvočnem območju. Nekatere žuželke slišijo s pomočjo tankih, ploskih, bobničem podobnih membran, ki so na skoraj vsakem delu telesa, razen na glavi. Druge slišijo s pomočjo prefinjenih dlačic, ki se ne odzivajo le na zvok, ampak tudi na najbolj nežno gibanje v zraku, kot ga denimo povzroči človeška roka. Ta zaznavnost pojasni, zakaj je muho tako težko udariti!

Predstavljajte si, da lahko slišite žuželkine korake! Takšen neverjeten sluh pripada edinemu letečemu sesalcu na svetu – netopirju. Netopirji seveda morajo imeti poseben sluh, da se lahko orientirajo v temi in da z eholokacijo ali sonarjem ujamejo žuželke. * Profesor Hughes pravi: »Predstavljajte si sonarni sistem, ki je bolj prefinjen kot tisti v vrhunskih podmornicah. Sedaj pa si zamislite, da takšen sistem uporablja majhen netopir, ki je tako majhen, da bi ga lahko prijeli v dlan. Vse izračune, s katerimi lahko netopir določa razdaljo, hitrost in celo posebne vrste žuželk, ki so njegova tarča, opravijo možgani, ki so manjši od vašega nohta na palcu!«

Ker je natančna eholokacija odvisna tudi od kvalitete oddanega zvočnega signala, imajo netopirji »sposobnost nadzorovati višino svojega glasu, in sicer na način, ki bi jim ga zavidal vsak operni pevec«, piše v neki knjigi. * Očitno lahko netopirji s kožnimi zaklopnicami, ki jih imajo nekatere vrste na nosu, zvok usmerijo kot žarek. Vse te prednosti prispevajo k zelo prefinjenemu sonarju, ki lahko ustvari »zvočno podobo« tako nežne reči, kot je človeški las!

Poleg netopirjev še najmanj dve vrsti ptičev – azijske in avstralske salanganke ter tolsti lastovičniki  iz tropske Amerike – uporabljata eholokacijo. Vendar se zdi, da to sposobnost rabijo le zato, da se orientirajo v temnih jamah, kjer spijo.

Sonar na morju

Tudi zobati kiti uporabljajo sonar, čeprav morajo znanstveniki še natančno ugotoviti, kako deluje. Delfinov sonar prične oddajati posebne tleske, ki naj bi nastajali v nosnem sistemu, in ne v grlu. Velik maščobni organ v delfinovem čelu zvok zbere v žarek, s katerim žival »razsvetli« prostor pred sabo. Kako delfini slišijo svoje odmeve? Ne z ušesi, kot se zdi, ampak s spodnjo čeljustjo in z njo povezanimi organi, ki so spojeni s srednjim ušesom. Vredno je omeniti, da je v tem predelu enaka maščoba kot v delfinovem velikem maščobnem organu v čelu.

Delfinovi sonarski tleski so presenetljivo podobni matematični krivulji, imenovani Gaborjeva funkcija. Ta funkcija, pravi Hughes, dokazuje, da so delfinovi tleski »skoraj matematično idealni sonarni signali«.

Delfini lahko prilagodijo moč sonarnih tleskov od rahlega šepeta do močnih 220  decibelov. Kako močno je to? Glasna rock glasba lahko proizvede 120 decibelov, strel pištole pa 130 decibelov. Delfini, ki imajo veliko močnejši sonarni sistem, lahko v mirnih vodah zaznajo reči, ki so tako majhne kot 8-centimetrska žogica, oddaljena 120 metrov ali celo več.

Ali se v vas ne vzbudi spoštovanje in navdušenje, ko pomislite na neverjetne čute, ki se kažejo v živem svetu? Ponižni in razgledani ljudje se običajno odzovejo tako – to pa nas pripelje nazaj k vprašanju, kako smo mi ustvarjeni. Res je, da so naši čuti v primerjavi z nekaterimi živalskimi in žuželčjimi neznatni. Kljub temu nas to, kar opazujemo v naravi, prevzame. Zakaj tako čutimo? In zakaj želimo ne le razumeti živa bitja, ampak tudi vedeti, zakaj obstajajo in kje je naše mesto med njimi?

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slike na strani 9]

Pozor mrčes!

»Pod valovitimi hribi blizu San Antonia v Teksasu [ZDA] se vsak dan, tik preden se zmrači, prične prav poseben dogodek,« piše v knjigi Sensory Exotica—A World Beyond Human Experience. »Na daleč se morda zdi, da vidite ogromen črn oblak, ki se dviguje iz zemlje. Vendar to ni oblak dima, ki zatemni zgodnje večerno nebo, ampak masovni izhod 20 milijonov mehiških buldoških netopirjev iz globin jame Bracken.«

Po nedavnih ocenah naj bi iz jame Bracken izletelo okoli 60 milijonov netopirjev. Dvignejo se do 3000 metrov visoko proti nočnemu nebu in lovijo svojo najljubšo hrano, mrčes. Čeprav je nočno nebo polno netopirskih ultrazvočnih glasov, ni nobene zmede, saj ima vsak od teh edinstvenih sesalcev vrhunski sistem za zaznavanje odmevov svojega glasu.

[Slika]

Jama Bracken

[Vir slike]

Courtesy Lise Hogan

[Slika]

Mehiški buldoški netopirji – sonar

[Vir slike]

© Merlin D. Tuttle, Bat Conservation International, Inc.

 [Slika na strani 7]

Čebele – vid in magnetni čut

[Slika na strani 7]

Planinski orel – vid

[Slika na strani 7]

Skat – električni čut

[Slika na strani 7]

Morski pes – električni čut

[Slika na strani 7]

Škorci – vid

[Slika na strani 7]

Losos – voh

[Vir slike]

U.S. Fish & Wildlife Service, Washington, D.C.

[Slika na strani 7]

Želva – morda magnetni čut

[Slika na strani 8]

Slon – nizkofrekvenčni sluh

[Slika na strani 8]

Pes – visokofrekvenčni sluh

[Slika na strani 9]

Delfini – sonar