Pogled v svet

Polarni medvedi na ‚tankem ledu‘

»Segrevanje ozračja resno ogroža obstoj polarnega medveda,« piše v nemškem časopisu Nassauische Neue Presse, v poročilu o raziskavi Svetovnega sklada za naravo (WWF). Kot pravijo pri WWF-ju, se obseg arktičnega morskega ledu oziroma ledenih plošč – glavno področje, kjer polarni medvedi bivajo in lovijo – manjša zaradi toplejše klime. Strokovnjaki pravijo, da se je povprečna temperatura zraka na Arktiki »v preteklih 100 letih dvignila za 5 stopinj [Celzija]«. Še več, »ledene plošče so se v zadnjih 20 letih stanjšale za 6 odstotkov« in »do leta 2050 je mogoče pričakovati 60-odstotno stanjšanje morskega ledu poleti«. Polarni medved ima zaradi manjše količine morskega ledu in daljših obdobij brez njega manj možnosti lova in tako tudi omejeno možnost pridobivanja potrebnih maščobnih zalog. Najbolj prizadeti so breje samice in mladiči. Ponekod »niti polovica mladičev ne preživi vse daljšega obdobja brez ledu«, piše v časopisu. Druge težave, s katerimi se spoprijemajo medvedi, so »lov nanje, strupene kemične snovi in onesnaženje z nafto«.

 Evkalipti ovirajo mobilno telefonijo

»V mnogih delih [države Novi južni Wales] je delovanje oddajnikov mobilnih telefonov pogosto precej slabše, kot pa je v Evropi in Združenih državah,« piše v avstralskem časopisu Sydney Morning Herald. Problem je najbolj opazen ob reki Murray na jugu države. Čeprav je to področje sorazmerno ravninsko, »je znano po prekinitvah pogovorov oziroma po nevzpostavitvi zvez«. Glede na poročilo naj bi bila razlog za to »področja z gosto raslimi evkalipti, ki mejijo na Murray«. Roger Bamber, direktor telekomunikacijskega podjetja, »meni, da je nekaj v obliki, velikosti in vsebnosti vlage evkaliptovih listov, kar lahko dosti bolj vsrka oddane radijske frekvence mobilnih telefonov kot pa druga drevesa,« piše v Heraldu.

Transfuzije krvi lahko poškodujejo pljuča

»Ljudje, ki prejmejo krvne produkte, še posebej takšne, v katerih je plazma, so lahko v nevarnosti, da dobijo akutno, s krvjo povezano poškodbo pljuč,« piše v FDA Consumerju, reviji ameriške Uprave za zdravila in hrano. Če se takšnega stanja ne prepozna in pravilno ne zdravi, lahko povzroči smrt. »Akutna, s krvjo povezana poškodba pljuč, se lahko pojavi, ko bela krvna protitelesa v darovalčevi krvi reagirajo s sprejemnikovimi belimi krvničkami in povzročijo spremembo v pljučnem tkivu, kar omogoči vstop tekočine. Večina darovalcev, prenašalcev te bolezni, so ženske z več kot dvema otrokoma, ali darovalci, ki so prejeli veliko transfuzij.« Bolezenski znaki so »tudi vročina, oteženo dihanje in znižan krvni tlak. Rentgenske slike pogosto pokažejo, da so pljuča prejemnikov [transfuzije] popolnoma bela.«

Zastrupljene čebele

»Ali bomo čez deset let še lahko jedli francoski med?« se sprašujejo pri francoski reviji Marianne. Vsako leto spomladi zaradi strupa pogine na milijone čebel, zaradi česar se je nacionalna proizvodnja medu iz leta 1989 znižala s 45.000 ton na 16.000 ton leta 2000. V samo enem tednu je neki čebelar izgubil 450 panjev – 22 milijonov čebel! Mnogi pridelovalci medu za to krivijo poljedelske kemične snovi, kot so pesticidi, še posebej te, ki so nezakonito uvoženi, cenejši in močnejši proizvodi. Nekateri kmetje so, da bi povečali učinek, kemičnim snovem dodali celo rabljeno motorno olje ali belilo! Če se ne bo ukrepalo, »obstaja nevarnost, da bo francoski med postal le predmet folklore«, piše v Marianne.

Otroci so negotovi glede smrti

»Ko človek umre, ali mislite, da bo še kdaj živel?« Profesor Hiroši Nakamura z japonske Ženske univerze je to vprašanje zastavil 372 otrokom v višjih razredih osnovne šole. Tretjina otrok je odgovorila pritrdilno, druga tretjina pa ni bila prepričana o tem, poroča tokijski časopis Sankei Šimbun. »To gledišče morda izvira iz računalniških igric, v katerih lahko posameznik, četudi junak, umre, le pritisne gumb za ponovno nastavitev in prične znova,« piše v časopisu. Po besedah profesorja, raziskava »kaže, da mnogi šolarji, celo v višjih razredih osnovne šole, nimajo pravega razumevanja o tem, kaj smrt v resnici pomeni«. Staršem predlaga, naj otroke poučijo o smrti, tako da jim dovolijo videti smrt hišnega ljubljenčka ali da obiščejo umirajoče sorodnike.

V Evropi ni več otroške paralize

Za 870 milijonov ljudi na področju Evrope je potrditev v juniju 2002, da na tem področju ni otroške paralize, »najpomembnejši mejnik javnega zdravja v novem tisočletju«, pravijo pri Svetovni zdravstveni organizaciji. Na področju Evrope, v kateri je 51 držav, »že več kot tri leta ni tukajšnje otroške paralize«. Ta rezultat je vrhunec 14-letnega projekta za zatiranje otroške paralize z nadzorovanimi cepljenji na državni ravni. Bolezen je že zatrta v Ameriki in zahodnem Tihem oceanu. Otroška paraliza je zelo nalezljiva in lahko povzroči popolno paralizo ter celo smrt, povzroča pa jo virus, ki napada živčni sistem. Sedaj se to bolezen lahko prepreči, ni pa ozdravljiva.

Kritično pomanjkanje vode

»Do leta 2032 bo več kot polovica svetovnega prebivalstva trpela pomanjkanje vode, kar bo, če se ne bo ukrepalo, potegnilo za seboj resne zdravstvene posledice,« piše v BMJ (prej British Medical Journal). Po poročilu Združenih narodov je kljub temu, da se je število ljudi, ki pijejo boljšo vodo, »povečalo s 4,1 milijarde v letu 1990 na 4,9 milijarde v letu 2000, v razvitem svetu 1,1 milijarda ljudi še vedno brez zdrave pitne vode. Skupno pa 2,4 milijarde ljudi na splošno nima primernih sanitarij.« To je povzročilo »štiri milijarde primerov diareje in vsako leto 2,2 milijona smrtnih primerov«, da ne omenimo trpljenja, ki ga povzročijo črevesne gliste, shistosomiaza in trahom.

Nadomestna koža

Koža je največji telesni organ in je prva v obrambi pred klicami, ki povzročajo bolezni, pred dehidracijo in podhladitvijo. Zato so opečeni ljudje in diabetiki, ki imajo odprte rane, v veliki nevarnosti. Kot nadomestna zaščitna plast se običajno uporablja koža človeškega trupla, a je ni veliko. Druge slabe strani so, da kožni presadki lahko prenašajo bolezni in jih telo utegne zavrniti. Mexiški The News poroča, da se biomaterial prašičjega tankega črevesa uspešno uporablja kot presadek pri pacientih, ki se jim rane slabo celijo. Zanimivo je, da je del uporabljenega prašičjega črevesja, ki se imenuje podsluznica tankega črevesa, zelo podoben človeški koži in ga je veliko. Rekonstruktivni kirurg Jorge Olivares, ki opravlja poskuse s to nadomestno kožo, pravi: »Pacienti, ki sem jih zdravil, so skoraj brez brazgotin in rane se zacelijo v nekaj tednih. Najboljše pa je to, da pacientom bolečina skoraj takoj popusti in nimajo vnetij.«

Štiri mesece prepuščen morju

Tauaea Raioaoa, 56-letni ribič, je preživel štirimesečno tokovom prepuščeno plovbo po južnem Tihem oceanu, piše v poročilu tahitijskega časopisa Les Nouvelles de Tahiti. Tahiti je zapustil 15. marca 2002 »na svojem majhnem zelenem 8-metrskem čolnu z imenom ‚Tehapiti‘, a se mu je, ko je bil proč od obale, pokvaril motor«. Potem, ko je kakih 1200 kilometrov plul z morskimi tokovi, so ga rešili 10. julija blizu Aitutakija, enega od Cookovih otokov. Bil je 20 kilogramov lažji kot pred potovanjem. Raioaoa je kot izkušen in iznajdljiv ribič preživel tako, da »je jedel surove ali posušene ribe, v vedro in hladilno torbo pa je zbiral deževnico«.