Akanski pregovori – ogledalo družbenih meril

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ GANE

KAJ je pregovor? Pregovor je po nekem slovarju »kratek stavek, ki ga ljudje pogosto citirajo in daje nasvet oziroma pove nekaj o življenju«. Nigerijski Jorubi pregovor definirajo slikoviteje, imenujejo ga »konj, na katerem lahko človek urno prijezdi do nove ideje«.

Kako pomembni so pregovori oziroma izreki, nam razkrije naslednji pregovor, ki ga gansko ljudstvo Akani dobro pozna: »Modremu se ne govori v vsakdanjem jeziku, temveč v pregovorih.« Kar pomeni, da modremu človeku ni treba vedno pridigati, da bi vedel, kaj je prav. Ustrezen pregovor človeka spodbuja k razmišljanju, mu poveča razumevanje in ga lahko motivira, da pravilno ravna.

V Gani imajo za poroke in pogrebe obilico pregovorov, značilni pa so tudi za njihovo narodno glasbo. Neobhodno potrebni so pri diplomatskih pogajanjih. Govornik oziroma predstavnik pogajalcev se pogosto zateka k spretni uporabi pregovorov.

V skupnosti Akanov je spretnost, da kdo govori v pregovorih, znamenje modrosti. Zanimivo je, da Biblija kralju Salomonu – človeku, ki je bil slaven zaradi svoje modrosti, znanja in taktnosti – pripisuje poznavanje 3000 pregovorov. Res pa je, da so bili biblijski pregovori navdihnjeni od Boga in so neomajno resnični v nasprotju s pregovori, ki temeljijo na človekovih izkušnjah in razumevanju. Človeških pregovorov se, ne glede na to, kako modri so, ne bi smelo nikoli enačiti z Biblijo. Toda oglejmo si nekaj akanskih pregovorov.

Predstava o Bogu

V Gani izreki pogosto priznavajo obstoj Boga in to se odraža v mnogih akanskih pregovorih. V njihovi filozofiji ni prostora za ateistične zamisli. Neki pregovor se na primer glasi: »Otroku nihče ne pokaže Boga.« Obstoj Boga je vse preveč očiten celo za otroka. Ta pregovor pogosto uporabljajo v zvezi s čim, česar se bo otrok samodejno naučil, ne da bi ga bilo treba veliko učiti.

Drug akanski pregovor pa trdi: »Četudi zbežiš od Boga, si še vedno pod njim.« Potemtakem človek sam sebe slepi, če skuša prezreti Boga. Tudi Biblija je to že dolgo tega podobno poudarila. V njej piše, da so Božje oči »v slehernem kraju, opazujejo hudobne in dobre«. (Pregovori 15:3, SSP) Vsi po vrsti smo odgovorni Vsemogočnemu.

Izraz družbenih meril in vrednot

Podobno kot pregovori drugih kultur so tudi akanski zakladnica družbenih meril in vrednot. Moč govorjene besede denimo dobro osvetljuje naslednji primer: »Spodrsljaj jezika je hujši od spodrsljaja noge.« Neukrotljiv jezik lahko zares povzroči veliko škode in dejansko utegne usodno vplivati na življenje. (Pregovori 18:21)

Kadar pa je jezik pod nadzorom, lahko resnično deluje pomirjevalno, kot dokazuje naslednji rek: »Kjer je jezik, se zobje med seboj ne prepirajo.« Bistvo tega je, da se s prijateljskim pogovorom zadeve med sprtimi stranmi – recimo možem in ženo – lahko mirno uredijo. In ko celo to ne deluje, se da s spretno rabo jezika zgladiti spor in zajeziti val prepirov.

 Praktična modrost

Kako vredni sta sprevidevnost in preudarnost, je živopisno izraženo v številnih pregovorih, ki poudarjajo praktično modrost. Vročekrven, lahkomiseln človek, ki ne premisli o posledicah svojega ravnanja, bi lahko upošteval naslednji rek: »Preden izzivaš kobro, si poišči izhod v sili.«

Roditelj, ki pri svojem otroku opazi nekaj nezaželenih osebnostnih potez, bi moral biti pozoren na tale pregovor: »Če opaziš rastoče steblo, ki ti lahko predre oko, ga ne naostri še bolj, temveč ga izruvaj.« Da, vsako slabo osebnostno potezo bi bilo treba izruvati – oziroma v kali zatreti – preden se razraste v resnično nadlogo.

Namigovanje na šege in običaje

Včasih je treba najprej razumeti kulturo, da bi dojeli njene pregovore. Za Akane je denimo neolikano, če kdo pred drugimi, še zlasti starejšimi, dela kretnje z levo roko. Na to pravilo bontona namiguje pregovor: »Poti do svojega domačega kraja ne kaži z levo roko.« Z drugimi besedami bi človek moral ceniti to, kar ima, tudi svoje poreklo.

Pregovor, ki meri na tradicionalne običaje ob obedu v značilnem akanskem domu, pravi: »Otrok, ki se nauči umivati roke, jé skupaj s starejšimi.« Ob času kosila so družinski člani razdeljeni v skupine glede na starost. Vendar bo otroku, ki se lepo vede, še posebej kar se tiče telesne čistoče in bontona, morda dovoljeno, da se pridruži svojemu očetu in drugim odraslim pri njihovi mizi. Pregovor poudarja, da je človekov ugled bolj odvisen od njegovega vedenja kot od starosti.

Ali se nameravate poročiti? Potem razmislite o tem akanskem pregovoru: »Zakon ni palmovo vino, da bi bil za pokušino.« Prodajalci palmovega vina, fermentirane pijače palmovega drevesa, vino običajno ponudijo bodočim kupcem v pokušino, da se ti lahko odločijo, koliko ga bodo kupili oziroma ali ga bodo sploh kupili. Zakona pa se ne sme tako pokusiti. Ta pregovor poudarja, da je zakonska zveza trajna in da so poskusni zakoni nesprejemljivi.

Natančno opazovanje reči

Množica pregovorov dokazuje, da so akanski predniki natančno opazovali ljudi in živali. Ob skrbnem opazovanju kokoši in njenih piščančkov se je rodil nasledniji pregovor: »Piščanček, ki stoji ob svoji mami, dobi kobiličje bedrce.« In pomen? Če se človek osami, se ga pri razdeljevanju dobrot zlahka spregleda.

Vsak, ki opazuje mrtvo žabo, lahko povsem razume resničnost pregovora: »Celotna dolžina žabe je vidna šele po njeni smrti.« Ta pregovor pogosto izrečejo, ko človek ni dovolj cenjen. V takšnem primeru ga tolaži dejstvo, da bodo ljudje morda imeli priložnost povsem spoznati njegove dobre lastnosti takrat, ko ga ne bo več tam.

»Okrajšava« pregovorov

Čeprav se akanski pregovori prenašajo iz roda v rod po ustnem izročilu, se je mnogo rekov ohranilo v simbolni umetnosti. Takšno umetnost je opaziti na lesorezih, na raznih palicah, zlatih utežeh in tradicionalnih oblačilih, pa tudi na sodobnih tekstilnih vzorcih. Obiskovalci ganskih umetnostnih galerij si lahko ogledajo slike človeka, ki pleza na drevo, medtem ko mu drugi pri tem pomaga. To je upodobitev pregovora:  »Če plezaš na dobro drevo, ti bo morebiti kdo pomagal.« Temeljno sporočilo je očitno – če si prizadevaš za cilji, ki so vredni truda, te bodo drugi morda podprli.

Pogrebi so še posebej priložnost za »govorico blaga«, kot je to poimenoval neki pisec. Žalostno vzdušje ob dogodku prav kliče po globokem premišljevanju o življenju. Zato vzorci na pogrebnih oblačilih posredujejo sporočila, ki temeljijo na filozofiji. Oblačilo, ki denimo upodablja lestev oziroma stopnišče, v spomin prikliče pregovor: »Po lestvi smrti se ne vzpenja samo en človek.« * Ta rek vse ljudi opozarja, naj imajo skromno mnenje o sebi in naj ne živijo, kot da jih smrt ne more doleteti. (Propovednik 7:2)

V skupnosti Akanov so predstavniki pogajalcev oziroma govorniki tradicionalnih voditeljev precej spretni v prepričljivi rabi pregovorov in s seboj nosijo tudi uradne palice z motivi, v katerih so prikazane nekatere od cenjenih človeških vrednot. Ptič, ki drži kačo za glavo, je na primer »okrajšava« za rek: »Če kačo primeš za glavo, je njen preostali del samo še vrv.« Vsebina sporočila? S težavami se spoprimi odločno in neposredno.

Bonton pregovorov

Tako kot pri vseh ponazoritvah je čas in način uporabe pregovora odvisen tako od dokazovanja kot od občinstva. Nepravilna raba pregovorov lahko zmanjša učinkovitost dokazovanja. In ker je v nekaterih kulturah uporaba pregovorov pomemben del komunikacijskega bontona, lahko človek zaradi napačne rabe pri ljudeh povzroči, da o njem dobijo negativno mnenje.

V Gani se na starejše v skupnosti gleda kot na avtorje in varuhe pregovorov. Tako se pregovori pogosto začnejo s frazo: »Starejši pravijo . . .« In v primeru, ko kdo nagovori precej starejše, je vljudno, da prej, preden omeni pregovor, doda še izraz: »Kot pravite vi starejši . . .« Mlajši iz spoštovanja ne bo želel dajati vtisa, kot da starejše uči modrosti, ki veje iz pregovora.

Nekaj omembe vrednih komentarjev

Pregovor je lahko uvod v dokazovanje ali pa njegov sklep. Lahko je tudi tako spretno vnesen v dokazovanje, da mora človek morda imeti določen uvid, da bi razumel namig. Za ponižnega in miroljubnega človeka bi Akani na primer bržkone dejali: »Če bi bilo odvisno samo od tega in tega, v tej vasi ne bi bilo streljanja.« To spominja na pregovor: »Če bi bilo odvisno le od polža in želve, v goščavi ne bi bilo streljanja.« Obe bitji sta videti pohlevni, ne zbujata pozornosti in nista nagnjeni k bojevitosti. Ljudje s takšnimi lastnostmi pospešujejo mir.

Toda če boste od Akana želeli, naj vam zrecitira nekaj pregovorov, vam bo morda uspelo iz njega izvleči le tega: »Za sanje je potrebno spanje.« Z drugimi besedami, človek ne more začeti s pregovori kar na lepem, enako kot ne more sanjati z odprtimi očmi. Raba pregovorov je odvisna od okoliščin.

[Podčrtna opomba]