Ko je razneslo kemično tovarno

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

ENAINDVAJSETEGA septembra 2001, samo deset dni po napadu na Svetovni trgovinski center v New Yorku, je predmestje Toulousa v jugozahodni Franciji razdejala velika nenamerno nastala eksplozija v kemični tovarni. Francoski časopis Le Point jo je opisal kot »najhujšo industrijsko nesrečo v Franciji po koncu druge svetovne vojne«.

Eksplodiralo je kakih 300 ton umetnega gnojila, ob čemer je nastal 15 metrov globok krater s premerom 50 metrov. Zaradi eksplozije in nastalega sunka je umrlo 30 ljudi in več kot 2200 je bilo ranjenih. Uničenih je bilo okoli 2000 domov, poškodovanih pa 27.000 drugih v obsegu 8 kilometrov. Ljudi je zajela panika, saj so zmotno mislili, da gre za teroristični napad in da je iz tovarne ušel oblak strupenih plinov.

Med Jehovovimi pričami jih je bilo zaradi eksplozije kar nekaj poškodovanih, mnogi pa so utrpeli drugačno škodo. Sopriče je krščanska ljubezen spodbudila, da so se takoj odzvali. (Janez 13:34, 35) V nadaljevanju je pripoved o tej pomoči.

»Od zgradbe ni ostalo ničesar«

Med preživelimi delavci v kemični tovarni je bil tudi Khoudir. Eksplozija in leteči drobci so butnili vanj, da se je onesvestil, počila mu je čeljust in se izpahnila ključnica. Benjamina, ki je delal nasproti kemične tovarne, je vrglo tri metre stran v steno pisarne. Zaradi letečega stekla je bil na mnogih mestih porezan, steklo pa mu je tudi predrlo desno oko ter poškodovalo vid. »Še dobro, da nisem sedel za pisalno mizo,« je rekel. »Na moj stol se je sesulo približno 600 kilogramov opeke.«

Alain, učitelj v šoli, ki je od tovarne oddaljena samo 200 metrov, je ravno fotokopiral, ko je eksplodiralo. Rekel je: »Od zgradbe ni ostalo ničesar, samo kosi jekla. Nobenih zidov, ne strehe, ničesar. Vame so buhnili koščki stekla. Ves obraz sem imel v ranah. Bilo je, kakor da me je kdo z gorjačo udaril po obrazu.« Alain je oslepel na eno oko in zaradi eksplozije delno oglušel.

Hitra pomoč

Starešine iz 11 občin Jehovovih prič, ki jih je prizadela nesreča, so v najkrajšem možnem času prišli v stik z vsemi člani občine, da bi poizvedeli, ali so ranjeni oziroma kolikšna je bila škoda. K tistim, ki so najbolj potrebovali pomoč, so takoj poslali prostovoljce. Slednji so kmalu ugotovili, da je bilo poškodovanih kakih 60 domov Prič, in približno desetim družinam so pomagali dobiti drugo nastanitev. Pomagali so tudi popraviti dve poškodovani kraljestveni dvorani. Poleg tega so ponudili praktično pomoč pri pisanju zahtev za izplačilo zavarovalnine.

Catherine in Michel živita prav nasproti tovarne. V času eksplozije je Catherine vozila avtomobil. Pojasnjuje: »Sprva sva čutila, kakor da je potres. Nekaj sekund pozneje sva zaslišala eksplozijo. Nato sva videla, kako se je dvigoval dim. Zapeljala sem v najino sosesko; bilo je, kakor da sva na vojnem področju. Vse hiše je razprlo in okna trgovin so bila razbita. Ljudje so tekli po ulici. Drugi so sedeli ali ležali na cesti, jokali ali vpili. Doma je razneslo vsa okna z okvirji vred in tudi vrat ni bilo več. Krščanski  bratje in sestre so nama hitro prišli pomagat. Popoldne je prispela skupina iz občine z vedri in metlami ter plastičnimi ponjavami za zaščito okenskih odprtin.«

Alain in Liliane prav tako živita ob tovarni. Eksplozija jima je popolnoma uničila stanovanje. »Vse je bilo razbito,« pravi Alain. »Zidovi in ploščice so bili razpokani, okna, vrata in pohištvo pa povsem uničeni. Ostalo ni popolnoma nič. Krščanski bratje in sestre so nama takoj priskočili na pomoč. Odstranili so razbitine in pomagali očistiti še druga stanovanja v zgradbi. Sosedje so bili zelo presenečeni, ko so videli, da je toliko ljudi prišlo pomagat.« Tisto jutro, pred eksplozijo, je Alainu telefoniral biblijski učenec in ga prosil, naj pride k njemu na biblijski pouk. Liliane je že pred tem odšla iz hiše po opravkih. Tako ni bilo ob eksploziji nikogar doma.

Priče pa niso pomagali samo članom občine. Po tem, ko so poskrbeli za sovernike, so pomagali tudi sosedom, iz stanovanj so pometli razbitine in zadelali razbita okna. Sosedje so bili zelo hvaležni in presenečeni, ker jim ni nihče ničesar zaračunal.

Pomoč so ponudili tudi krajevnim oblastem, ki so obnemele ob toliki škodi. Priče so očistili šole in druge javne zgradbe. V neki soseski so krajevne oblasti poslale od vrat do vrat prostovoljce, Priče, da bi ocenili potrebe ljudi.

Duhovna pomoč

Mnogi Priče na področju eksplozije so poleg gmotne pomoči potrebovali tudi duhovno pomoč. Zato so vse tiste, ki jih je kako prizadela nesreča, obiskali potujoči nadzorniki ter krajevni starešine. Prizadeti so bili za to podporo zelo hvaležni. Catherine je dejala: »Starešine so bili naenkrat okoli nas. Prišli so nas spodbujat. Dejansko smo to potrebovali bolj kakor gmotno pomoč.«

Ob krščanski ljubezni, ki je tako hitro navedla k dejanjem, so bili nekateri po nesreči spodbujeni, da so izrekli zanimive misli. Neki Pričevalec, ki je bil hudo poškodovan, je rekel: »Preprosto ne vemo, kaj bo jutri. Jehovu moramo ves čas služiti tako, kakor da bi to bil naš zadnji dan.« (Jakob 4:13–15) Drug Pričevalec je sklenil: »Vse to nam je pomagalo uvideti, da ne smemo biti neprimerno navezani na nobeno gmotno stvar. To, kar je resnično vredno, se najde med Jehovovim ljudstvom.«

[Slika na strani 14]

Benjamin in Khoudir

[Slika na strani 14]

Alain

[Slika na strani 15]

Toulouse, dan po eksploziji

[Vir slike]

© LE SEGRETAIN PASCAL/CORBIS SYGMA

[Slika na strani 15]

Alain in Liliane