Biblijsko gledišče

Kaj je pridobitništvo?

LJUDJE se rodijo s sposobnostjo, da so duhovno naravnani, in s potrebo po čaščenju Boga. Kljub temu pa je bil človek ustvarjen iz snovnih elementov ter ima telesne potrebe in zmožnost, da uživa v gmotnih rečeh. Nekateri kristjani imajo obilo gmotnega bogastva. Ali je že to samo po sebi dokaz pridobitništva in pomanjkanja duhovnosti? In nasprotno, ali je za revne manj verjetno, da so pridobitniški, in so morda bolj duhovno naravnani?

Nedvomno bi se strinjali, da pridobitništvo zajema veliko več kot le to, da ima kdo mnogo bogastva in imetja. Premislite o naslednjih biblijskih zgledih tega, kaj je pridobitništvo v resnici in kako se ogniti temu, da bi spravilo v nevarnost našo duhovnost.

Bili so bogati in slavni

V biblijskih časih so bili nekateri zvesti Božji služabniki bogati in slavni. Abraham je bil denimo »silno bogat živine, srebra in zlata«. (1. Mojzesova 13:2) Job je imel veliko živine in služabnikov, zato je bil poznan kot »imenitnejši od vseh, ki so bivali na Jutrovem«. (Job 1:3) Izraelski kralji, na primer David in Salomon, so si pridobili ogromno bogastva. (1. letopisov 29:1–5; 2. letopisov 1:11, 12; Propovednik 2:4–9)

V prvem stoletju so bili v občini tudi bogati kristjani. (1. Timoteju 6:17) Lidija je bila »prodajalka škrlata, iz mesta Tiatir, ki je častila Boga«. (Dejanja 16:14) Škrlatna barva in z njo obarvana oblačila so bila draga in običajno namenjena uglednim in bogatim posameznikom. Potemtakem je bila Lidija morda do določene mere tudi sama bogata.

Po drugi strani pa so bili nekateri zvesti Jehovovi častilci v biblijskih časih zelo revni. Naravne katastrofe, nesreče in smrti so pahnile nekatere družine v revščino. (Propovednik 9:11, 12) Kako težko je moralo biti takšnim v potrebi opazovati druge, kako uživajo v bogastvu oziroma gmotnem imetju! Vseeno pa bi bilo narobe, če bi ti revni bogate obsojali, da so pridobitniški, oziroma bi sklenili, da ljudje, ki niso bogati, bolj služijo Bogu. Zakaj? Pretehtajte, kaj je korenina pridobitništva.

Ljubezen do denarja

Neki slovar definira pridobitništvo kot »prezaposlenost oziroma pehanje za gmotnimi namesto za umskimi in duhovnimi rečmi«.  Pridobitništvo torej izvira iz naših želja, iz tistega, kar nam je v življenju najpomembnejše in na kar smo osredinjeni. To jasno potrjujeta nadaljnja biblijska zgleda.

Jehova je Baruhu, Jeremijevemu tajniku, odločno svetoval. Baruh je bil zaradi razmer v Jeruzalemu in tesne povezave z nepriljubljenim Jeremijem najverjetneje reven. Vendar je Jehova dejal: »Ti bi iskal sebi velikih reči? Ne išči jih!« Baruh je morda postajal pridobitniški, se začel preveč ukvarjati z bogastvom in gmotno varnostjo drugih. Jehova je Baruha spomnil, da ga bo rešil pred prihajajočim uničenjem Jeruzalema, vendar pa mu ne bo ohranil imetja. (Jeremija 45:4, 5)

Jezus je povedal ponazoritev o človeku, ki se je podobno preveč ukvarjal z gmotnimi rečmi. Ta človek se je osredinil na svoje bogastvo, namesto da bi s tem, kar je imel, naredil še več v Božji službi. Bogataš je rekel: »Poderem žitnice svoje in sezidam večje [. . .] in porečem duši svoji: Duša, veliko blaga imaš za veliko let; počivaj, jej, pij, veseli se!« Jezus je nato dodal: »Reče pa mu Bog: Neumnež, to noč bodo zahtevali dušo tvojo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo? Tako je s tem, kdor sebi zaklade nabira, pa se ne bogati v Bogu.« (Lukež 12:16–21)

Kaj je bistvo teh dveh pripovedi? Pomagata nam uvideti, da to, ali je posameznik pridobitniški, ni odvisno od tega, koliko ima, temveč ali daje prednost gmotnim rečem. Apostol Pavel je dejal: »Tisti pa, ki hočejo obogateti, padajo v skušnjavo in zanko, to je v mnoge nespametne in škodljive želje, ki ljudi pogrezajo v pogubo in uničenje. Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin.« (1. Timoteju 6:9, 10, SSP) Težave torej povzročata odločenost postati bogat in ljubezen do gmotnih reči.

Treba se je preiskati

Kristjani se ne glede na svoj ekonomski položaj skrbno ogibajo zanke pridobitništva. Moč bogastva je varljiva in lahko zaduši duhovnost. (Matevž 13:22) Ne da bi se tega sploh zavedali, se nam lahko zgodi, da se od duhovnih reči obrnemo h gmotnim in se osredinimo nanje, posledice pa so žalostne. (Pregovori 28:20; Propovednik 5:10)

Zato je dobro, da se kristjani preiskujejo, čemu dajejo v življenju prednost in na kaj se osredinjajo. Duhovno naravnani si ne glede na to, ali imajo malo ali veliko v gmotnem pogledu, prizadevajo upoštevati Pavlovo svarilo, naj svojega upanja ne stavijo »v bogastva negotovost, ampak v živega Boga, ki nam deli vsega obilo za uživanje«. (1. Timoteju 6:17–19)