Skiciranje znamenitih in neznamenitih

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

ALI ste kdaj skušali skicirati človeški obraz? Ni enostavno. Kaj pa, če ste morali narisati podobo človeka, ki ste ga prvič videli, in še to samo za nekaj minut? Da bo vse skupaj še težje, morate njegove značilnosti, ki ste jih videli, skicirati le po spominu. In končno, vaša pastelna barvna skica, ki ste jo narisali po spominu in na katero čaka televizijska ekipa, mora biti končana v 30 minutah!

Za večino od nas bi se bilo s takšnim izzivom nemogoče spoprijeti. Vendar je v Veliki Britaniji za prgišče moških in žensk, ki so za to delo izšolani. Kdo pa so ti izvedenci? Sodni risarji.

Zakonske ovire

Sodni primeri zlahka vzdramijo domišljijo javnosti in tako je v mnogih državah običajno, da takšne primere predvajajo po televiziji in jih fotografirajo. V Veliki Britaniji pa je drugače. Ljudem je strogo prepovedano »na vsakem sodišču risati portret oziroma skico katere koli osebe« – sodnikov, porotnikov ali prič, pa tudi obtožencev oziroma zapornikov. * Tukaj pa pride v poštev spretnost sodnih risarjev, ki za sredstva javnega obveščanja na papir ujamejo dogajanje v sodni dvorani.

Da bi o tem delu, ki človeka prevzame, izvedel kaj več, sem si ogledal londonsko razstavo umetnosti in oblikovanja. Pri neki zelo obiskani stojnici sem spoznal Beth, ki pripada tej izbrani skupini umetnikov. »Koliko časa imate na sodišču, da si obtoženca ogledate?« se je glasilo moje prvo vprašanje.

Čas in namen

»Na prvem zaslišanju zapornik stoji ob zatožni klopi ponavadi le malo več kot dve minuti, vendar je to dovolj,« mi je zagotovila Beth. »Imam čas, da prepoznam značilnosti glave in pričeske ter obliko nosu, oči, ustnic in ust. Prav tako si moram vtisniti v spomin širino obraza, velikost čela in velikost ušesnih mečic, pa tudi vse dodatne značilnosti, kot je brada ali očala. Samo tako dobim ključne podatke za natančno risbo.

Včasih je delo težje. V eni od zadnjih tožb je bilo na primer na zatožni klopi 12 moških! Resda so bili tam kar 15 minut, vendar to, da spravim 12 obrazov na eno risbo, zahteva veliko zbranosti. Imam, kakor bi temu rekli, fotografski spomin, vendar sem ga morala dolga leta razvijati. Ko odidem iz sodne dvorane in zaprem oči, si moram jasno priklicati v spomin obraze, ki sem jih videla.«

»Koliko časa porabite za raziskovanje dejstev o ljudeh, ki jih boste na sodišču srečali?« sem nadalje vprašal. Bethin odgovor me je presenetil.

 »V nasprotju z novinarjem jaz sploh ne raziskujem. Na sodišče pridem neobremenjena, brez vnaprej ustvarjenega mnenja in si zavestno prizadevam, da v svoje delo ne bi vnašala lastne razlage. Trudim se obdržati v spominu potek sodne razprave, pri kateri se izrazi obraza lahko iz dneva v dan spreminjajo. Ne smem pozabiti, da porota morda vidi moje risbe na televiziji oziroma v krajevnem časopisu, in nočem na nikogar od njih vplivati, da bi rekel: ‚Prav na obrazu mu piše, da je kriv!‘ V tem življenjsko pomembnem vidiku se sodno risanje precej razlikuje od slikanja portretov.«

»Trenutek«

Ko sem Beth vprašal, kaj je skrivnost njenega uspeha, mi je odvrnila: »Iščem pravi trenutek in si ga prikličem v spomin – tako ujamem vzdušje na razpravi. Ko je na primer neki obtoženec obraz zakopal v roke, je s kretnjo jasno pokazal, da se razprava ne obrača v njegovo korist. Nekoč drugič je odziv na obrazu neke ženske na vprašanje ‚Ali ste dobra mama?‘ povedal več kakor njen odgovor. Podobno lahko robček, s katerim si človek obriše solze z obraza, kaže na njegove notranje občutke.

Sodni risar mora tudi ujeti okolje v sodni dvorani, kar pomeni, da nariše sodnika, odvetnike in druge uradne osebe na sodišču, pa tudi knjige, razsvetljavo in pohištvo. Takšna celotna slika je nekaj, česar večina ljudi ne bo nikoli videla na lastne oči, zato jih to privlači. Kje rišem? Včasih v prostoru, ki je namenjen javnim občilom, največkrat pa sedim na kakem mirnem stopnišču. Vendar moram potem hitro spet nazaj, da sliki dodam še več obrazov, kadar pokličejo novo pričo ali ko branilec nagovori sodišče.« Beth je v smehu dodala: »Oh, seveda. Vem, da veliko mojih slik sedaj visi v odvetniških pisarnah.«

Z zanimanjem sem si ogledal slike na njeni stojnici. Vse so mi priklicale živo v spomin znamenite in neznamenite sodne obravnave, o katerih sem bral v prejšnjih letih. Po kakih desetih minutah, ko sem se pripravljal na odhod, mi je Beth prijazno podarila pastelno skico. Zagledal sem sebe.

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 14, 15]

Skica s sojenja in njena objava v časopisu (levo)

[Vir slike]

© The Guardian