Širni svet nezahtevnih arašidov

Ali imate radi arašide? Če pritrjujete, imate veliko somišljenikov. Arašide, imenovane tudi zemeljski orešek, uživa velik del človeštva. Dve najgosteje naseljeni državi na svetu, Kitajska in Indija, skupaj pridelata več kot 50 odstotkov celotnega svetovnega pridelka.

Združene države vsako leto pridelajo na milijarde kilogramov arašidov in tako ustvarijo skoraj 10 odstotkov celotne svetovne proizvodnje. Argentina, Brazilija, Južnoafriška republika, Malavi, Nigerija, Senegal in Sudan so prav tako pomembne pridelovalke arašidov. Kako so arašidi postali tako priljubljeni? Ali se je uživanju arašidov kdaj pametno odpovedati?

Dolga zgodovina

Za arašide velja, da izvirajo iz Južne Amerike. Eden najzgodneje poznanih artefaktov, na katerih je prikazano človekovo cenjenje arašidov, je predkolumbovska vaza, ki so jo našli v Peruju. Oblikovana je podobno kot arašid in je tudi okrašena z vzorci v obliki arašidov. Španski raziskovalci, ki so na arašide prvič naleteli v Južni Ameriki, so odkrili, da so izvrsten vir prehrane na njihovih potovanjih. Zatem so jih nekaj prinesli s seboj v Evropo. Evropejci so arašide uporabljali tudi drugače, celo kot nadomestek za kavna zrna.

Portugalci so arašide kasneje zanesli v Afriko. Tam so hitro ugotovili, da so dragocen vir hrane, ki uspeva v zemlji, preveč izsušeni, da bi na njej rastle druge rastline. Pravzaprav so rastline arašidov revno zemljo celo obogatile z nujno potrebnim dušikom. V času trgovine s sužnji so si arašidi iz Afrike sčasoma utrli pot v Severno Ameriko.

V 1530-ih so arašidi s Portugalci pripotovali v Indijo in Macao, Španci pa so jih ponesli na Filipine. Trgovci so jih nato iz teh dežel prenesli na Kitajsko. Tamkajšnji ljudje so spoznali, da so arašidi rastlina, ki lahko narodu pomaga spoprijeti se z lakoto.

Botaniki 18. stoletja so arašide, ki so jih poimenovali zemeljski oreški, preučevali in nato sklenili, da bi bili izvrstna hrana za prašiče. V Južni Karolini v Združenih državah so arašide v začetku 19. stoletja že gojili v trgovske namene. Med ameriško državljansko vojno, ki se je začela leta 1861, so se z arašidi prehranjevali vojaki na obeh vojskujočih se straneh.

Vendar so mnogi v tistem času na arašide gledali kot na hrano za reveže. To mišljenje delno pojasni, zakaj takratni ameriški kmetje niso pridelovali arašidov v večji meri za človekovo prehrano. Poleg tega je bilo pred iznajdbo strojne opreme okoli leta 1900 za pridelovanje arašidov potrebne veliko delovne sile, kar je bilo povezano z večjimi stroški.

Vendar je leta 1903 ameriški agronomski kemik George Washington Carver, pionir na tem področju, začel raziskovati, kako bi se dalo rastlino arašida še kako drugače uporabiti. Sčasoma je iz nje izdelal več kot 300 proizvodov, med drugim pijačo, kozmetiko, barve, zdravila, pralno milo, insekticid in tiskarsko barvo. Carver je krajevne kmete tudi spodbudil, naj ne pridelujejo več samo bombaža, ki je izčrpaval zemljo, ampak naj izmenično gojijo tudi rastline arašidov. Takrat je po pridelku bombaža pustošil rilčkar vrste Anthonomus grandis, kar je mnoge kmete navedlo, da so upoštevali  Carverjev nasvet. Izid? Arašidi so bili tako uspešni, da so postali blago, ki se je na jugu Združenih držav brez težav prodajalo. Carver ima danes svoj spomenik v Dothanu v Alabami. Tamkajšnje mesto Enterprise pa je rilčkarju vrste Anthonomus grandis celo zgradilo spomenik, saj je kmete med drugim pustošenje te žuželke navedlo, da so začeli gojiti arašide.

Gojenje arašidov

Arašidi pravzaprav niso oreški, temveč so v resnici semena rastline arašida. Ko rastlina zraste, požene rumene cvetove, ki se samooprašijo.

Na koncu nekakšnega stebelca, ki se imenuje klin, si oplojena plodnica rastline, v kateri je kalček, začne utirati pot v zemljo. Kalček v zemlji raste vzporedno s površjem in pod zemljo dozoreva ter pridobiva poznano obliko arašida. Na eni rastlini lahko zraste do 40 arašidov.

Arašidi imajo radi toplo, sončno podnebje z zmernimi padavinami. Od sajenja do pobiranja arašidov lahko traja od 120 do 160 dni, odvisno od vrste in vremenskih razmer. Da bi kmetje arašide pobrali, morajo rastlino izkopati, jo v celoti obrniti in pustiti, da se posuši. Tako lahko arašide shranijo, ne da bi se ti pri tem pokvarili. Danes mnogi kmetje uporabljajo sodobno kmetijsko opremo, s katero lahko hkrati izkopljejo rastline, z njih otresejo zemljo in jih obrnejo.

Mnogostranska uporabnost arašidov

Hranljiva vrednost arašidov je osupljiva. Imajo veliko vlaknin ter 13 vitaminov in 26 mineralov, od katerih mnogi primanjkujejo v sodobni prehrani. »Gram arašidov ima več beljakovin, mineralov in vitaminov kakor gram govejih jeter,« piše v Encyclopædii Britannici. Toda pozor za tiste, ki pazite na svojo težo! Arašidi imajo tudi »več maščobe kot polnomastna smetana« in »večjo energijsko vrednost (kalorij) kakor sladkor«.

 Arašidi so značilnost mnogih kuhinj po svetu. Poleg tega je njihov edinstveni okus težko zgrešiti. »Okus arašidov je tako bogat in izrazit, da bo vsaka jed, ki je začinjena s podzemnimi arašidi, imela podoben okus,« omenja avtorica kulinaričnih knjig Anya von Bremzen. »Zato je povezava med okusom indonezijske arašidove omake, zahodnoafriške juhe, kitajskih rezancev, perujskega raguja in sendviča z arašidovim maslom.«

Arašidi so po vsem svetu priljubljeni tudi kot prigrizek. V Indiji arašide denimo pomešajo med druge posušene stročnice in jih na ulici prodajajo kot prigrizek. Zanimivo, da je arašidovo maslo, v nekaterih državah priljubljen namaz za sendvič, menda »okoli leta 1890 odkril neki zdravnik iz St. Louisa [ZDA] kot zdravo hrano za starejše,« piše v knjigi The Great American Peanut.

Vendar se arašide poleg tega, da se jih uporablja za prehrano, lahko rabi še za marsikaj drugega. Arašidi so po vsej Aziji pomemben vir jedilnega olja. Arašidovo olje se lahko uporablja za kuhanje pri zelo visokih temperaturah in se ne navzame okusa jedi, ki so se v njem pekle.

V Braziliji arašidove tropine, stranski proizvod pridelovanja arašidovega olja, uporabljajo za živalsko krmo. Arašidovi izdelki pa so našli pot tudi v mnoge vsakdanje dobrine. (Glej zgoraj.)

Previdno – alergija na arašide!

Arašide se lahko za dolgo shrani brez hlajenja. Vendar previdnost ni odveč. Arašidi, ki so postali plesnivi, vsebujejo aflatoksin, zelo strupeno rakotvorno snov. Poleg tega so nekateri na arašide alergični. Pri alergičnem odzivu »so lahko simptomi od povečanega izcedka iz nosu in izpuščajev do smrtno nevarnega anafilaktičnega šoka«, piše v reviji Prevention. Več raziskav kaže, da na arašide pogosteje postanejo alergični mlajši otroci.

Če imata oba starša astmo, seneni nahod ali ekcem, je za otroka več možnosti, da se mu bo razvila alergija na arašide, poroča Prevention.

Enako velja za dojenčke, katerih matere so imele alergije, in dojenčke, ki v prvem letu starosti postanejo alergični na mleko. »Za te družine je priporočljivo, da arašidovo maslo ni na dosegu otrokovih ročic in ga otroku ne dajejo najmanj do tretjega rojstnega dne,« pravi dr. Hugh Sampson, profesor pediatrije na Univerzitetnem medicinskem središču Johna Hopkinsa v ZDA.

Najsi ste ljubitelj arašidov ali pa ne, morda ob tem pregledu njihove mnogostranske uporabe še bolj cenite to nezahtevno, a povsod priljubljeno seme.

[Okvir/slika na strani 24]

Stranski proizvodi arašidov so lahko v številnih vsakdanjih izdelkih

• stenska obloga

• briketi za kurjavo

• mačje stranišče

• papir

• pralno sredstvo

• mazilo

• loščilo

• belilo

• črnilo

• strojno mazivo

• brivska pena

• krema za obraz

• milo

• linolej

• radirka

• kozmetika

• barva

• razstrelivo

• šampon

• zdravila

[Vir slike]

Vir: The Great American Peanut

[Shema/slika na strani 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

listi

klin

površje |

korenine arašid

[Vir slike]

The Peanut Farmer magazine

[Slika na strani 22]

Spomenik Georgeu Washingtonu Carverju

[Slika na strani 23]

Združene države

[Slika na strani 23]

Afrika

[Slika na strani 23]

Azija

[Vir slike]

FAO photo/R. Faidutti

[Slika na strani 23]

Nekaj vrst arašidovih prigrizkov

[Slika na strani 24]

Arašidovo maslo je v nekaterih državah priljubljena hrana