Jež s podeželja

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

BELA meglica je prekrivala dolino reke Tyne na severu Anglije in krakanje poljskih vran se je v mirnem večernem zraku razlegalo v daljavo. Hodil sem po gozdni poti, ko je rahlo šelestenje med odpadlimi listi – razkošjem rdeče, rjave in rumene barve – pritegnilo mojo pozornost. S pogledom sem ujel par kratkih zadnjih tačk, ravno preden so izginile v špranji suhega potočnega korita, ob katerem sem hodil.

Ko sem pogledal bolj od blizu, sem videl rjavoprsega ježa, kako si je skrbno pripravljal zimsko bivališče. Vanj je že znosil listje, suho travo in praprot. Urejal si je ležišče, kjer bo prespal hladne zimske dneve in noči.

Ta zanimivi majhen jež *, ki je hribovska, poljska in gozdna žival, je nadvse edinstvenega videza. Ježu glavo in vrat prekriva groba rjavkasto bela dlaka, njegova največja značilnost pa je zaščitni plašč bodic z rumenimi konicami. Bodice, ki so dolge približno dva centimetra, so na dotik ostre in se dvigujejo iz grobega kožuha. Postavljene so v obliki radialnih skupin in prekrivajo ježevo telo. Vsaka bodica ima od 22 do 24 podolžnih brazd in raste skoraj pravokotno iz polkrožnega kožnega temelja. Prav tako ima vsaka bodica tik nad kožo ozek, močno ukrivljen vrat. To pomeni, da lahko jež ob padcu z višine, preživi, saj so bodice tako ukrivljene, da ne prebodejo njegove kože. Kako čudovita načrtnost!

Ko se jež prestraši, se zvije v klobčič in se tako postavi v obrambni položaj. Močne mišice napnejo bodičast kožuh čez celotno telo; ob straneh ga pritegnejo, ob robovih pa  potegnejo navzdol, podobno kot to naredi zategovalna vrvica na mehki usnjeni torbici. Ta zaščitna koža prekrije glavo, rep, noge in spodnji del telesa s plaščem ostrih bodic. Žival je lahko v takšnem obrambnem položaju kar nekaj časa.

Stemni se in jež je običajno pripravljen za prehranjevanje. Njegov večerni obrok žuželk in črvov lahko dopolnijo miši, žabe, podgane, kuščarji, včasih pa tudi jedrca in jagode. Jež ima zelo oster sluh. Tako je tudi z vohom, kot ste pravilno ugotovili ob bežnem pogledu na njegov šilast gobček in vlažne nosnice.

Sovražniki – druge živali in človek

Ježi imajo razen lisic in jazbecev zelo malo naravnih sovražnikov. Slednji ježa zlahka razprejo s svojimi močnimi sprednjimi kremplji, saj jim bodice ne pridejo do živega. Velikokrat sem videl ježevo kožo – najverjetneje edini ostanek jazbečeve večerje. Lisica pa po drugi strani ni kos bodicam, a lahko poskusi s tem, da ježa skotali v vodo, kjer se mora ta ali razpreti ali pa se utopi. Ker je jež dober plavalec, ima odlično priložnost, da pride v zavetje med skale ali v luknjo na rečnem bregu, preden ga lahko lisica ujame kot svoj plen.

Romi in nekateri drugi podeželski ljudje se prehranjujejo z ježi, pečenimi v glini. Ko se glina ohladi in se jo očisti z ježa, bodice odstopijo in ostane samo pečeno meso – »slastna jed«, kot je napisal Jean-Paul Clébert v knjigi The Gypsies. Danes lahko na žalost vidimo  veliko povoženih ježev. Zdi se, da so še posebej ranljivi takoj zatem, ko se prebudijo iz zimskega spanja in pričnejo iskati hrano. A če jež preživi kljub vsem tem naravnim in nenaravnim sovražnikom, lahko živi okoli šest let in v dolžino zraste do 25 centimetrov.

Parjenje, zimsko spanje in iskanje hrane

Samec, imenovan jež, in samica, ježevka, se parita med majem in julijem, drugo parjenje pa je kasneje v sezoni. Brejost traja od štiri do šest tednov in v leglu so lahko trije ali štirje mladiči, vsak pa tehta manj kot 30 gramov. Ker ne vidijo in ne slišijo, so dva tedna po skotitvi zelo občutljivi. Nato njihovo mehko dlako postopoma zamenjajo bodice. Sčasoma se lahko tudi popolnoma zvijejo v klobčič. Če jih pred tem kaj zmoti, nenadoma skočijo v zrak in ostro zasikajo. Takšno presenečenje odvrne marsikaterega plenilca.

Maščoba, ki si jo jež s prehranjevanjem nakopiči v toplih poletnih mesecih, ga bo vzdrževala med zimskim spanjem. Takrat se njegova telesna temperatura drastično zniža in dihanje je komaj zaznavno. Jež ima posebno hibernacijsko žlezo, ki nadzira telesno temperaturo. Če se ta med zimskim spanjem znatno zniža, žleza proizvede več toplote, in sicer toliko, da ježa opozori, naj poišče toplejše, bolj zavarovano mesto. Jež ni med zimskim spanjem nikoli popolnoma odrezan od zunanjega sveta. Če zazna kakršne koli glasove v bližini, se malo premika.

Jež, ki je zaprt na vrtu, bo za to, da bi pobegnil, hitro preplezal zid, ograjo ali celo odtočno cev, saj za iskanje hrane potrebuje veliko prostora. Zaradi tega ostaja divja žival in ne postane zlahka hišni ljubljenček. Tako je pravzaprav tudi boljše, saj so ježi v divjini na splošno prenašalci bolh. A potepanja teh simpatičnih in privlačnih živali po britanskem podeželju so še ena privlačna zanimivost, za katero sem vedno hvaležen našemu Stvarniku, Bogu Jehovu.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Jež, zvit v klobčič

[Slika na strani 16]

Ilustracija ježevke, ki jo je leta 1905 narisala Beatrix Potter v otroški knjigi pravljic, z naslovom »The Tale of Mrs. Tiggy-Winkle«

[Slika na strani 16]

Navadni jež, star en teden

[Slike na strani 17]

Južnoafriški pritlikavi jež