Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako mi je poškodba spremenila življenje

Kako mi je poškodba spremenila življenje

Kako mi je poškodba spremenila življenje

PRIPOVEDUJE STANLEY OMBEVA

Leta 1982 me je zbil drveči avtomobil. Bil sem na zdravljenju in kmalu zopet opravljal vsakodnevne dejavnosti, kljub temu da sem imel občasno bolečine zaradi zdrsa medvretenčne ploščice med vratom in prsnim košem. Vendar sem se moral 15 let kasneje spoprijeti z doživetjem, ki je bil doslej največji preizkus moje vere.

PRED nesrečo in nekoliko tudi po njej sem bil poln energije. Imel sem dobro navado razgibavanja, med vikendom je k temu spadal tudi tek, dolg od deset do trinajst kilometrov, igranje squasha in opravljanje težkega fizičnega dela. Pomagal sem pri gradnji kraljestvenih dvoran Jehovovih prič in velike zborske dvorane v Nairobiju v Keniji, kjer živimo.

Nato so leta 1997 bolečine v prsnem košu postale pogostejše in intenzivnejše. Zdravniški pregled je pokazal, da gre za zdrs medvretenčne ploščice, katera mi pritiska na hrbtenjačo. To bi lahko bila posledica nesreče, o kateri sem govoril na začetku.

Preden se mi je zdravje poslabšalo, sem dobil službo prodajalca, k čemur je spadalo tudi družinsko zdravstveno zavarovanje. V poslovnem svetu sem imel dobre obete. Sredi leta 1998 pa se mi je pojavila močna otrplost od prsnega koša do stopal. Zdravje se mi je slabšalo iz dneva v dan.

Ne dolgo za tem sem izgubil službo in tudi vse ugodnosti, povezane z njo. Najini hčeri Sylvia in Wilhelmina sta bili takrat stari 13 in 10 let. Brez moje službe smo se morali zanašati na to, kar je ob koncu meseca prinesla domov žena Joyce. Ker smo bili v novih okoliščinah, smo morali življenje prilagoditi temu, da nismo zapravljali denarja za nepotrebne reči. Uspelo nam je, da smo shajali z najnujnejšim.

Negativna čustva

Moram priznati, da sem ob tem, ko sem počasi dojemal resničnost stanja, v katerem sem se znašel, postal negativen, sebičen in preobčutljiv. Včasih sem bil jezen in ogorčen ter oporekal vsaki najmanjši stvari. Vedno sem bil tik pred tem, da zapadem v depresijo. Nihče v družini ni bil obvarovan pred stresom. Žena in hčeri so se morale spoprijeti z neobičajnimi razmerami, o katerih niso vedele dosti.

Takrat sem mislil, da so moja čustva upravičena. Zelo hitro sem pridobival kilograme. Imel sem precejšnje težave s črevesjem in nadzorovanjem uriniranja. Pogosto mi je bilo zelo neprijetno. Ni bilo neobičajno, da sem sam sedel v kotu in imel oči polne solz. Včasih sem se tako razjezil, da je bilo že skoraj smešno. Vedel sem, da se napačno odzivam na razmere.

Kot starešina v krščanski občini Jehovovih prič sem sokristjanom pogosto svetoval, naj nikoli ne krivijo Jehova za kakršno koli trpljenje. Kljub temu sem se zalotil, in to ne le enkrat, pri postavljanju vprašanja: ‚Zakaj bi Jehova dovolil, da se mi zgodi kaj takšnega?‘ Čeprav sem za utrjevanje in spodbujanje drugih uporabljal biblijske stavke, kot je Prvi list Korinčanom 10:13, sem imel občutek, da doživljam nekaj, kar je zame pretežko!

Izziv zdravljenja

Priskrbeti si dobro zdravljenje je bil pravi izziv. V samo enem dnevu sem bil pri fizioterapevtu, kiropraktiku in akupunkturistu. Olajšanje, če sploh kakšno, je bilo začasno. Posvetoval sem se s številnimi zdravniki, tudi kirurgom ortopedom in nevrokirurgom. Vsi so bili soglasni v enem: za ublažitev bolečine in odstranitev zdrknjene medvretenčne ploščice je bila potrebna operacija. Zaradi mojega na Bibliji temelječega prepričanja sem tem medicinskim strokovnjakom jasno razložil, da pod nobenim pogojem ne želim sprejeti krvi. (Dejanja 15:28, 29)

Prvi kirurg je dejal, da bi me operiral tako, da bi mi odprl hrbet. Razložil mi je, da bi postopek lahko bil precej tvegan. Vendar mi ni mogel zagotovili, da ne bi uporabil krvi. K njemu se nisem več vrnil.

Drugi kirurg je dejal, da bi do hrbtenice prišel skozi rez na vratu. Takšen postopek mi je zvenel grozno. Čeprav kirurg ni ugovarjal temu, da ne sprejmem krvi, je hotel operacijo opraviti takoj. Navedel je nekaj podrobnosti. Tudi njega nisem več obiskal.

Ob pomoči Jehovovih prič, ki delajo v tukajšnjem odboru za stike z bolnišnicami, pa mi je uspelo najti zdravnika, ki je bil pripravljen sodelovati. Postopek, ki ga je predlagal tretji kirurg, je bil podoben postopku drugega kirurga; šlo bi za vrez na vratu. Pojasnil mi je, da bo tveganje minimalno.

Nad grafičnim prikazom poteka operacije sem bil zgrožen. Najbolj zaskrbljen sem bil, ker sem vedel, da bi se takšna operacija opravljala okoli tako občutljivih organov, kot sta srce in pljuča. Ali bom operacijo preživel? Seveda takšna negativna občutja niso kaj dosti pomirila mojih strahov.

V bolnišnici v Nairobiju sem 25. novembra 1998 uspešno prestal štiriurno operacijo. Med operacijo so mi odstranili tudi del medenične kosti, katerega so oblikovali ter nato s kovinsko ploščico in vijaki presadili na prizadeto mesto. To mi je prineslo olajšanje. Ni pa odstranilo vseh mojih težav. Zelo težko sem hodil. Še vedno imam težave s stalno otrplostjo.

Pozitivno stališče

Kot sem že prej omenil, sem bil veliko časa vznemirjen in sem se obremenjeval s svojim slabim stanjem. Ironično je bilo, da so mnogi zdravstveni delavci pohvalili mojo mirnost in optimizem. Zakaj so bili takšnega mnenja? Lahko so videli, da sem z njimi govoril o svoji veri v Boga, kljub precejšnjim bolečinam.

Kljub temu da sem bil zaradi tega, kar sem doživljal, včasih jezen in zagrenjen, sem se še vedno zanašal na Jehova. V vsem, kar me je doletelo, me je vedno podpiral – tako zelo, da sem se včasih sramoval samega sebe. Trdno sem sklenil, da bom bral in poglobljeno premišljeval o biblijskih stavkih, za katere sem vedel, da me bodo potolažili. Nekateri od teh so:

Razodetje 21:4: »[Bog] obriše vse solze ž njih oči; in smrti ne bode več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine ne bode več.« Razmišljanje o biblijski obljubi o novem svetu, kjer solza in bolečine za vedno ne bo več, se je izkazalo zares tolažilno.

List Hebrejcem 6:10: »Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« Čeprav sem postal telesno omejen, sem vedel, da bo Jehova cenil moje naprezanje v njegovi službi.

Jakobov list 1:13: »Nihče naj ne reče, ko je v izkušnjavi: Bog me izkuša; zakaj Bog ne more biti izkušan v hudo, sam pa tudi ne izkuša nikogar.« Kako resnično! Čeprav je Jehova dopustil, da trpim, nikakor ni bil vir mojega trpljenja.

List Filipljanom 4:6, 7: »Nič ne skrbite, temuč v vsem naj se Bogu naznanjajo želje vaše v molitvi in prošnji z zahvaljevanjem. In mir Božji, ki presega ves razum, bo čuval in ohranil srca vaša in misli vaše v Kristusu Jezusu.« Molitev mi je pomagala pridobiti tako potreben duševni mir in omogočala, da sem se lahko bolj razumno spoprijel s svojimi razmerami.

Te biblijske stavke sem uporabljal, ko sem spodbujal druge v stiski – in zares so jim pomagali! Vendar sem uvidel, da takrat nisem popolnoma dojel vrednosti teh stavkov. Moral sem zboleti, da sem lahko razumel ponižnost in se naučil popolnoma zanašati na Jehova.

Drugi viri krepilne pomoči

Mnogi za krščansko bratovščino rečejo, da je v času preizkušenj kot steber in opora. Vendar kako enostavno je misliti, da so naši krščanski bratje in sestre nekaj samoumevnega! Res je, da so morda omejeni v tem, kaj lahko naredijo, da bi pomagali, vendar so vedno pripravljeni pomagati. Tako je bilo v mojem primeru. Ni bilo neobičajno, da so v bolnišnici sedeli poleg moje postelje, včasih zgodaj zjutraj. Ponudili so se tudi, da bi mi pomagali plačati stroške zdravljenja. Nadvse hvaležen sem vsem, ki so bili v danih razmerah sočutni z mano in mi pomagali.

Priče v naši krajevni občini vedo, da sedaj ne morem narediti prav vsega. Trenutno služim kot predsedujoči nadzornik in sodelujem z zelo spodbudnimi krščanskimi starešinami. V oznanjevalskem delu nikoli nisem bil nedejaven. Ko je bila moja bolezen na višku, sem dvema posameznikoma pomagal, da sta svoje življenje posvetila Jehovu. Eden sedaj služi kot strežni služabnik v občini Jehovovih prič v Nairobiju.

Še vedno ne morem najti besed, s katerimi bi se zahvalil ženi, ki me je v tem težavnem času vseskozi podpirala. Prenašala je mojo jezo, spremembe razpoloženja, nerazumnost in frustracije. Kadar koli sem jokal in sem imel bolečine, me je mirila in tolažila. Njena moč in prilagodljivost v času stiske me še vedno prevzemata. Dokazala se je kot »prijatelj [. . .] v vsakršnih časih«. (Pregovori 17:17SSP)

Najini hčeri sta se naučili spoprijemati z mojim stanjem. Naredita vse, kar lahko, da mi pomagata. Razumeta moje potrebe in se hitro odzivata nanje, skrbita za moje dobro, ko je njuna mama odsotna. Sylvia je moja »sprehajalna palica«, saj mi pomaga pri hoji po stanovanju, kadar sem slaboten.

Kaj pa Mina, mlajša? No, spominjam se, ko se nekoč po padcu v hiši nisem mogel sam postaviti na noge. Samo ona je bila doma. Zbrala je vso moč, ki jo je imela, me dvignila in počasi vodila do moje sobe. Še vedno ne ve, kako ji je to uspelo. To pogumno dejanje se mi je neizbrisno vtisnilo v spomin.

Spoprijemanje s to poškodbo je najhujši boj, kar sem jih kdaj bojeval v življenju. Je boj, ki ga še vedno bojujem. Nič ni tako preizkusilo mojega življenja in vere. Veliko sem se naučil o ponižnosti, razumnosti in sočutju. Popolno zanašanje in zaupanje v Jehova mi pomagata uspešno prestajati to težavo.

Dojel sem resničnost besed apostola Pavla: »Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas.« (2. Korinčanom 4:7) Zelo me tolaži Božja obljuba o prihodu ‚novih nebes in nove zemlje‘. (2. Petrov 3:13) Molim, da bi me Jehova še naprej podpiral, ko čakam novi svet, kajti še vedno sem šibak in z lastno močjo dosežem zelo malo.

[Slike na strani 20]

Krščanska dejavnost z družino mi pomaga vztrajati