Ko je otroštvo izgubljeno

»Otroštvo je najosnovnejša človekova pravica otrok.« (The Hurried Child)

NAJVERJETNEJE se boste strinjali, da bi vsi otroci morali imeti priložnost uživati v relativno brezskrbnem in neomadeževanem otroštvu. Vendar je žalostno življenjsko dejstvo, da je mnogim fantom in dekletom takšno otroštvo nedosegljivo. Samo pomislite na tisoče, morda milijone otroških sanj, ki se razblinijo, ko otroci postanejo žrtve vojne. Predstavljajte si tudi vse otroke, katerih življenje je uničeno zaradi suženjstva ali zlorabe.

Večina od nas si težko zamisli, kako je otroku pri srcu, ko je prisiljen živeti na ulici, ker se tam počuti varneje kot doma. Takšni otroci se morajo ravno takrat, ko potrebujejo največ ljubezni in varnosti, naučiti, kako se kar najbolje obvarovati pred neusmiljeno surovimi ljudmi, ki jih želijo izkoristiti. Otroštvo je vedno znova žrtev našega težavnega časa.

»Želim si, da bi zopet lahko bila otrok«

Carmen, ki je stara 22 let, se je komaj prebijala skozi svoja otroška leta. * S sestro sta bili prisiljeni živeti na ulici, ker sta morali pobegniti očetovemu zlorabljanju in materinemu zanemarjanju. Kljub nevarnostim takšnega življenja, se je obema uspelo ogniti nekaterim pastem, ki pogoltnejo toliko pobeglih mladih.

Carmen kljub temu žaluje za svojim otroštvom, saj ga v resnici sploh ni imela. »Pomnim zgodnje otroštvo in življenje po 22. letu, vmes pa je praznina,« žalostno pripoveduje. »Sedaj sem poročena in imam otroka, vendar hrepenim po tem, da bi delala reči, ki jih delajo majhne deklice, kot denimo igranje s punčkami. Želim si starševske ljubezni in objemov. Želim si, da bi zopet lahko bila otrok.«

Veliko otrok trpi podobno, kot sta Carmen in njena sestra. Živijo na cesti, pravzaprav oropani svojega otroštva. Mnogi od njih se za to, da preživijo, vpletejo v kriminal. Poročila in statistike kažejo, da so otroci, ki se zapletajo v kriminal, zastrašujoče mladi. Problem zaostruje še dejstvo, da mnoga dekleta že v najstniških letih postanejo matere – pravzaprav so še same otroci.

Skrita družbena kriza

Ne preseneča, da se vse več otrok znajde v skrbništvu. V uvodniku časopisa Weekend Australian je pisalo: »Kriza skrbništva se je postopoma priplazila do nas. Vse več otrok iz razbitih družin je zanemarjanih.« V časopisu še piše: »Nekateri rejenci več mesecev, celo let nimajo nikakršnega stika s socialnim delavcem, ki je  odgovoren zanje, medtem ko se drugi selijo od enega skrbnika do drugega in nikoli ne najdejo stalnega doma.«

Neka 13-letna deklica, o kateri so poročali, je v treh letih zamenjala 97 rejniških domov – v nekaterih je bila le po eno noč. Spominja se močnih občutkov zavračanja in negotovosti, ki jih je doživljala. Za mnoge njej podobne rejence je otroštvo izgubljeno.

Zato ni presenetljivo, da danes strokovnjaki govorijo o vse večji tragediji izgubljenega otroštva. Če ste oče ali mati, ste morda ob pogledu na ta žalostna dejstva srečni, da imajo vaši otroci dom in življenjske potrebščine. Toda obstaja še ena nevarnost. V današnjem svetu otroštvo ni vedno v celoti izgubljeno. Včasih se le prehitro konča. Kako se lahko prehitro konča in s kakšnimi posledicami?

[Podčrtna opomba]