Ko se otroštvo prehitro konča

POD temačnim nebom se je slišalo brnenje enomotornega letala, ki je medtem pridobivalo hitrost in se nato dvignilo s steze. To je bil medijski dogodek. Prisotni so bili poročevalci, fotoreporterji in novinarji, ki so navdušeno postavljali vprašanja in obsipavali z laskanjem. Kdo je pritegnil vso to pozornost? Ne edini poklicni pilot, ki je bil na letalu, in tudi ne edini potnik – odrasel moški – ampak sopotnikova hči. Stara je bila sedem let.

Majhna deklica naj bi pilotirala letalo. Dosegla naj bi nekakšen rekord in se ravnala po točno določenem urniku. Predvideno je bilo, da predstavniki javnih občil čakajo na naslednji postaji. Tako se je trojica kljub slabemu vremenu vkrcala na letalo. Deklica je sedela na blazini, da je lahko gledala čez upravljalno ploščo, in uporabljala podaljške, da je z nogami lahko dosegla pedala.

Polet je bil na žalost zelo kratek. Letalo je priletelo v nenadno neurje, spremenilo smer, izgubilo potrebno višino ter strmoglavilo. Umrli so vsi trije potniki. Občila so v trenutku hvalo spremenila v izraze žalosti. Nekaj poročevalcev in urednikov se je spraševalo, ali so občila bila delno odgovorna za to tragedijo. Mnogi ljudje so pričeli poudarjati, da otroci ne bi smeli upravljati letala. V Združenih državah so glede tega odredili zakonska pravila. A za senzacionalizmom in preprostimi rešitvami so bila skrita globlja vprašanja.

 Zaradi te tragedije so nekateri ljudje pričeli resno razmišljati o težnji našega časa. Otroci morajo danes hitro izživeti svoje otroštvo in se še nedorasli pospešeno ukvarjati z nalogami odraslih. Res je, da posledice niso vedno tako dramatične ali tragične. So pa lahko močne in dolgotrajne. Razmislimo o nekaterih nevarnostih, ki lahko povzročijo, da se otroštvo prehitro konča.

Izšolani v naglici

Razumljivo je, da starši želijo videti, da so njihovi otroci uspešni. Ampak ko se ta želja sprevrže v hrepenenje, lahko starši svoje otroke preobremenijo, tako da od njih prekmalu zahtevajo preveč. To se pogosto prične povsem nedolžno. Vse običajneje denimo postaja, da starši vpisujejo svoje majhne otroke v obšolske dejavnosti, od športa do učnih ur glasbe ali baleta. K temu pogosto spadajo še inštrukcije.

Seveda ni napačno, da se spodbujajo otrokovi talenti ali to, kar ga zanima. Toda ali obstaja nevarnost pretiravanja? Seveda obstaja, saj imajo očitno nekateri otroci skoraj toliko pritiskov kot obremenjeni odrasli. V reviji Time piše: »Otroci, ki so nekoč lahko uživali otroštvo, imajo sedaj učne načrte; otroci, ki naj bi bili mladostno razposajeni, sedaj garajo kot čebele delavke.«

Nekateri starši upajo, da bodo njihovi otroci morda začeli kariero kot atletski, glasbeni ali igralski čudežni otroci. Starši otroke vpisujejo v predšolske programe, že preden se ti rodijo, ker upajo, da bo to izboljšalo otrokove možnosti za uspeh. Poleg tega se nekatere matere vpišejo v »predporodne univerze«, katere ponujajo glasbeno izobrazbo za otročičke, ki so še v maternici. Njihov namen je spodbuditi razvoj otrokovih možganov.

V nekaterih deželah ocenjujejo bralne in matematične sposobnosti otrok, še preden so ti stari šest let. Takšne navade so povzročile zaskrbljenost zaradi čustvene škode. Kaj se denimo zgodi, ko otrok »ne izdela« otroškega vrtca? David Elkind, avtor knjige The Hurried Child, pravi, da šole težijo k prehitremu in prezgodnjemu kategoriziranju otrok. Elkind pravi, da to naredijo zaradi upravnih razlogov in ne zaradi razlogov, povezanih z učinkovitim poučevanjem otrok.

Ali obstaja cena za pritisk na otroke, da pravzaprav prezgodaj postanejo sposobni majhni odrasli? Elkind je zaskrbljen, ker je družba sprejela nazor, da je otroke treba usposobiti za prenašanje bremen, kakršna imajo odrasli. On pravi: »To  odseva našo težnjo, da vse večji in neizprosen pritisk na današnje mlade sprejmemo kot ‚normalen‘.« Zares, zdi se, da se predstave o tem, kaj je za otroke normalno, zelo hitro spreminjajo.

Hitro do zmage

Zdi se, da je za mnoge starše normalno, celo priporočljivo, da otroke učijo, kako je zmaga najpomembnejša – še posebej v športih. Olimpijske medalje so spodbuda mnogim današnjim otrokom. Nekateri otroci so, da bi nekaj trenutkov uživali v veličastnosti zmage in si zagotovili dobro življenje, ko bodo odrasli, prisiljeni prehitro izživeti svoje otroštvo ali pa se mu odpovedati.

Razmislite o telovadkah. Že v zgodnjih letih začnejo z napornimi treningi, ki zelo obremenijo njihova drobcena telesa. Več let se psihično in fizično pripravljajo za olimpijska tekmovanja. Seveda jih bo samo nekaj zmagovalk. Ali bodo tiste, ki ne zmagajo, menile, da so bili končni rezultati vredni žrtvovanja skoraj vse njihove mladosti? Dolgoročno gledano morda celo zmagovalke podvomijo o tem.

Te deklice čustveno prehitro izživijo otroštvo, saj si močno želijo, da bi postale športne superzvezde. A takšni naporni treningi lahko v fizičnem pogledu ovirajo njihov naravni razvoj. Pri nekaterih je motena rast kosti. Običajne so prehranske motnje. V številnih primerih puberteta nastopi kasneje – celo več let kasneje. Toda danes se mnoga dekleta spoprijemajo z obratnim problemom: zgodnejšim nastopom pubertete. (Glej okvir zgoraj.)

Otroci, ki imajo vse, razen otroštva

Če bi verjeli zabavnim medijem, bi morda menili, da popolno otroštvo pomeni živeti v razkošju. Nekateri starši garajo, da bi svojim otrokom omogočili vse razpoložljivo gmotno ugodje, razkošen dom, neomejeno zabavo in draga oblačila.

Vendar nemalo tako vzgojenih otrok popiva, uživa droge ter se čemerno in uporno vede. Zakaj? Mnogi so užaljeni, ker se počutijo zanemarjene. Otroci potrebujejo starše, ki jih imajo radi in skrbijo zanje. Starši, ki so preveč zaposleni za kaj takšnega, lahko menijo, da delajo za zagotovitev otrokove sreče – najverjetneje pa je učinek ravno obraten.

Dr. Judith Paphazy opisuje »starša, ki delata in izhajata iz premožne družbe,« in pravi,  da pogosto »popustljivo ravnata s svojimi otroki, ker podzavestno dojemata, da njuno prizadevanje za gmotnimi rečmi negativno vpliva na družino«. Po njenem mnenju se starši v takšnih primerih poskušajo »odkupiti za svoje starševstvo«.

Otroci pogosto plačajo visoko ceno. Čeprav morda živijo v razkošju, pa jim manjkata najpomembnejši sestavini dobrega otroštva: čas in ljubezen staršev. Brez vodstva, discipline in usmerjanja se otroci z malo ali nič priprave prehitro spoprijemajo z zelo odraslimi vprašanji. ‚Ali naj uživam droge? Naj imam spolne odnose? Ali naj bom nasilen, ko sem jezen?‘ Verjetno bodo našli svoje odgovore, vendar jih bodo dobili pri sovrstnikih, po televiziji ali od filmskih likov. Rezultati pogosto pripeljejo otroštvo do nepričakovanega, celo tragičnega konca.

Biti drug »odrasli«

Ko družina z dvema staršema naenkrat postane enostarševska družina, bodisi zaradi smrti, ločitve ali razveze, otroci pogosto čustveno trpijo. Seveda mnoge enostarševske družine dobro uspevajo. A v nekaterih primerih se otrokom otroštvo prehitro konča.

Razumljivo je, da je samohranilec morda občasno osamljen. Zaradi tega nekateri dovolijo otroku – ponavadi najstarejšemu – da prevzame vlogo drugega »odraslega« v družini. Roditelj se lahko, morda iz obupa, zaupa mlademu sinu ali hčeri in otroka obremeni s težavami, ki jim še ni kos. Nekateri samohranilci postanejo čustveno preveč odvisni od otroka.

Drugi starši sploh ne opravljajo svojih dolžnosti in tako prisilijo otroka, da v družini prevzame vlogo odraslega. Carmen in njena sestra, o katerih smo prej govorili, sta zapustili takšne razmere, ko sta šli živet na ulico. Še sami nedorasli, sta bili postavljeni v vlogo roditelja, ko sta morali skrbeti za svoje mlajše brate in sestre. Breme je bilo zanju pretežko.

Nedvomno je prehitro končano otroštvo, v kar so prisiljeni otroci, nevarno ravnanje, katerega bi se morali, kolikor je mogoče, ogibati. Vendar obstaja dobra novica: odrasli lahko naredijo pozitivne korake, da svojim potomcem zagotovijo leta, v katerih uživajo otroško srečo. Kakšne korake? Preglejmo nekaj skozi čas preizkušenih odgovorov.

[Okvir na strani 6]

Težave, povezane z zgodnjo puberteto

Ali nastopi danes puberteta pri dekletih prej, kot je včasih? To vprašanje med strokovnjaki povzroča polemiko. Nekateri pravijo, da je bila sredi 19. stoletja povprečna starost deklet ob nastopu pubertete 17 let, danes pa je pod 13 let. Leta 1997 je bila narejena raziskava med 17.000 dekleti, od katerih približno 15 odstotkov svetlopoltih in 50 odstotkov temnopoltih deklet v Združenih državah kaže zgodnje znake pubertete že pri osmem letu starosti! Vendar nekateri zdravniki oporekajo takšnim ugotovitvam in starše svarijo pred tem, da bi zelo hiter razvoj preprosto sprejeli kot »normalen«.

V vsakem primeru takšne razmere predstavljajo izziv tako staršem kot otrokom. V reviji Time piše: »Celo bolj težaven od fizičnih sprememb je možen psihološki učinek prezgodnjega spolnega razvoja otrok, ki bi morali brati pravljice, ne pa se otepati moških, ki želijo zapeljati ženske. [. . .] Otroštvo je že tako samo po sebi kratko.« V članku je postavljeno tole zaskrbljujoče vprašanje: »Če lastna telesa silijo mlada dekleta v odraslost, preden sta njihovo srce in razum pripravljena na to, kaj bo za vedno izgubljeno?«

Pogosto je izgubljena nedolžnost – s spolnim izrabljanjem. Neka mati odkrito pravi: »Dekleta, ki so za svoja leta videti bolj zrela, so kot med [za čebele]. Privlačijo starejše fante.« Cena siljenja v aktivno spolno življenje v zelo mladih letih je visoka. Mlado dekle lahko izgubi samospoštovanje, čisto vest ter celo fizično in čustveno zdravje.

[Slika na strani 5]

Prenatrpan urnik lahko povzroči težave

[Slika na strani 7]

Siljenje otrok, da so pretirano tekmovalni, lahko športu in igram odvzame pridih zabave

[Slika na strani 7]

Gmotne dobrine niso nadomestilo za dobro starševstvo