Mladi vprašujejo:

Zakaj so me morali kot otroka dati v posvojitev?

»To je tako, kakor da bi živel s trajno telesno okvaro. Je bolečina srca, ki se je ne da odpraviti.« (Robert)

TAKOLE opisuje svoje življenje neki moški, ki so ga takoj po rojstvu dali v posvojitev. V nadaljevanju pravi: »Srce ti praktično vsak dan življenja hrepeni po odgovorih na vprašanja, kot so na primer: Kdo je moja prava družina? Kje živi? Zakaj me je zapustila?«

Chantial, katere oče je bil posvojen, obžaluje, da ne pozna svojih bioloških starih staršev. Takole pravi: »Počutim se ogoljufano, ker se ne družim s strici, tetami ter bratranci in sestričnami.« Vsi posvojeni otroci se sicer ne počutijo tako. Nekateri pa se. Zakaj?

Vzrok za jezo

Otrok lahko ob tem, ko izve, da je bil ločen od svoje biološke družine, doživi čustveni pretres. Catrina, ki je bila posvojena v svojih zgodnjih letih življenja, pravi: »Imela sem težave z besom, ker nisem razumela, zakaj se me je moja prava mama odrekla. Mislila sem, da me je zapustila, ker sem bila grda in odbijajoča. Če bi mi le dala možnost, vem, da bi bila name lahko ponosna. Vsakič, ko sem pomislila na mamo, ki me je rodila, sem bila samo še bolj jezna.«

Pod velikim pritiskom je bil tudi Catrinin odnos s krušnimi starši. »Mislila sem, da so me krušni starši odvzeli moji pravi mami,« pravi. »Tako sem svojo jezo stresala nanju.« Res, včasih se kdo na to, da je bil posvojen, odzove z jezo.

Takšna jeza pa je lahko nevarna. Tu in tam, tako kot v Catrininem primeru, se morda nagibaš k temu, da svojo jezo napačno  sproščaš oziroma se jeziš na napačne ljudi. Biblija svetuje: »Odjenjaj od jeze in pústi togoto.« (Psalm 37:8) Kako je to mogoče? No, Božja Beseda tudi pravi: »Razum [vpogled, NW] zadržuje človeku jezo.« (Pregovori 19:11) Vpogled v lastne razmere ti bo morda pomagal, da si boš pomiril jezo. Kako?

Popraviti napačne domneve

Vpogled ti lahko pomaga preiskati domneve, ki ti podžigajo jezo. Če si bil denimo posvojen, ali domnevaš, da so te tvoji biološki starši morali oddati, ker je bilo s teboj nekaj narobe? Tudi Catrina je tako mislila. Vendar ali gre vedno za kaj takega? Morda je nemogoče ugotoviti, kaj je tvoje starše na to navedlo, vendar imaš dobre razloge, da se ogneš takšnemu negativnemu domnevanju. Sicer pa, zakaj starši svoje otroke ponavadi oddajo v posvojitev? Pogosto mislijo, da nimajo druge izbire.

Premisli o Mojzesovem primeru. Biblijska pripoved v 2. poglavju Druge Mojzesove knjige nam pove, da je Jokebeda svojega sinčka Mojzesa tri mesece skrivala, ko je egiptovski faraon odredil, da je treba vse izraelske dojenčke moškega spola pobiti. Nazadnje ga ni mogla več skrivati, vendar ne bi mogla prenesti, da ji otroka ubijejo. Ko ga torej »ni mogla dalje skrivati, vzame zanj pletenico iz papirovega trstja in jo zamaže z ilovico in s smolo, potem položi dečka vanjo in jo dene v ločje na Nilovem bregu«. (2. Mojzesova 2:3)

To, da je na takšen način zapustila svojega otroka, je bilo zanjo nedvomno zelo težko. Toda kaj drugega bi lahko storila? Ljubezen do sina ji je narekovala, naj naredi, kar je mislila, da je zanj najboljše. Zanimivo je, da je njena hči v bližini stražila in čakala, dokler niso njenega bratca spravili na suho. To je verjetno storila na prošnjo svoje zaskrbljene mame.

Seveda do vseh posvojitev ne pride zaradi takšnih zares težavnih okoliščin, vendar pa so nagibi pogosto podobni. Robert pravi: »Bil sem nezakonski otrok. Spraviti me do kruha bi bilo za mamino družino veliko breme, saj so pri hiši že bili otroci. Morda je sklepala, da je zame najboljše, če me odda v posvojitev.«

Zares, za to da nekateri svoje otroke oddajo v oskrbo neki drugi družini, je veliko razlogov.  Toda kot je videti iz teh primerov, ni nujno, da zaradi tega, ker mama svojega otroka sovraži oziroma na njem vidi kako napako. Velikokrat je mama iskreno prepričana, da bo otrok na boljšem, če ga vzgoji kaka druga družina.

Vrednost tega, da si ljubljen

To, da si pridobiš vpogled, ti bo morda pomagalo tudi takrat, ko boš premišljeval o tem, zakaj so te posvojili. Še enkrat razmisli o primeru Mojzesa. Čez nekaj časa »ga je vzela hči Faraonova in ga je odgojila sebi za sina«. (Dejanja 7:21) Kaj je faraonovo hčer navedlo, da je zaščitila otroka, za katerega je vedela, da je eden od Hebrejcev, ki jih je čakala gotova smrt? ‚Deček je jokal‘, piše v Bibliji. ‚In milo se ji je storilo.‘ (2. Mojzesova 2:6) Da, Mojzes ni bil posvojen zato, ker bi bil osovražen oziroma zavržen, ampak zaradi tega, ker je bil ljubljen.

Mnogi posvojeni otroci spoznajo, da jih njihovi biološki starši niso enostavno zapustili – kar se v teh časih sicer vse prevečkrat dogaja – temveč so jih dali posvojitveni agenciji, ki je jamčila, da se bo za njih primerno poskrbelo. In kasneje so bili posvojeni zato, ker jih je nekdo imel tako rad, da je bil pripravljen za njih skrbeti. Ali bi se dalo kaj podobnega reči tudi zate? Če se osrediniš na ljubezen, ki jo prejemaš, in jo ceniš, boš laže zmanjšal bolečino, ki jo morda občutiš.

Še več, ljubezen ti poleg tvoje posvojiteljske družine morda kažejo tudi drugi. Če si del krščanske občine, se lahko veseliš koristi tega, da imaš veliko duhovnih mam, očetov, sester in bratov, ki te imajo radi. (Marko 10:29, 30) Krščanski starešine so ti lahko »kakor zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnjijo, kakor potoki vodá na suhem kraju, kakor senca skale velike v žejni deželi.« (Izaija 32:2) Ne obotavljaj se poiskati zrele sokristjane in se jim zaupaj. Naj izvejo, kaj je v tvojih mislih in srcu.

Robert meni, da je znotraj občine pomembno stkati močne vezi. »Še vedno čutim praznino,« priznava. »Vendar jo ljubezen moje duhovne družine potiska v oddaljen kotiček mojega srca.«

Lahko uspeš

Potemtakem se upiraj napačnemu in negativnemu razmišljanju. Sem spada tudi mnenje, da se ti uspeh v življenju morda nekako izmika zato, ker si bil posvojen. Takšne negativne misli ti zares lahko vzamejo precej poguma! (Pregovori 24:10) Poleg tega pa sploh niso utemeljene.

Zapomni si, Mojzes je iz priložnosti, ki so se mu ponujale, potegnil najboljše. V Bibliji piše: »Naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih.« (Dejanja 7:22) Kar pa je še pomembnejše, Mojzes je sprejemal duhovni pouk – in to tako zelo, da mu je bil njegov nebeški Oče Jehova povsem resničen. (Hebrejcem 11:27) Ali je v življenju uspel?

Mojzes je kasneje postal vodja mogočnega naroda, ki je morda štel tri milijone ljudi ali več. Postal je prerok, sodnik, poveljnik, zgodovinar, posrednik postavine zaveze in pisec prvih petih biblijskih knjig. Poleg tega mu na splošno pripisujejo tudi Jobovo knjigo in 90. psalm. Res je, Mojzes je imel zelo uspešno življenje. Podobno so uspeli še mnogi drugi posvojeni otroci in tudi tebi lahko uspe.

Robert je uspešno vzgojil dva otroka in sedaj v krščanski občini služi kot starešina. Ko se ozira na svoja otroška leta, ko je bil posvojen, pravi: »Spoznal sem, da ne smem razmišljati o tem, česar ne morem popraviti, ampak da moram biti hvaležen za blagoslove, ki sem jih deležen.«

Če sedaj živiš v rejniški družini oziroma si posvojen, te občasno morda preplavijo negativne misli. Toda trudi se jih nadomestiti s pozitivnimi. List Filipljanom 4:8, 9 obljublja, da ‚bo Bog miru s teboj‘, če boš ‚premišljal‘ o rečeh, ki razveseljujejo Boga. Kaj praktičnega pa še lahko storiš, da bi bil uspešen, medtem ko živiš v družini, ki te je posvojila? Na to vprašanje bo odgovoril naslednji članek v tej rubriki.

[Slike na strani 26]

Tvoja posvojitev je dokaz, da te je imel nekdo tako rad, da te je vzel k sebi in skrbi zate