Biblijsko gledišče

Ali je za krščansko enotnost potrebna uniformiranost?

VIDETI je, da je za današnjo religijo značilna neenotnost. Ljudje imajo celo za zidovi iste cerkve morda množico nasprotujočih si prepričanj glede naukov in vedenja. Neka pisateljica je o tem takole napisala: »Težko je najti celo dva človeka, ki verjameta v povsem enakega Boga. Dandanes je videti, da ima vsak človek svojo lastno teologijo.«

V popolnem nasprotju s tem pa je apostol Pavel korintske kristjane v prvem stoletju spodbudil naj ‚bodo v govorjenju enih misli‘ (Ekumenska izdaja) in »popolnoma složni v enem umu in eni misli«. (1. Korinčanom 1:10) Pavlov opomin danes nekateri kritizirajo. ‚Ljudje so različni,‘ pravijo, ‚in nerazumno je vztrajati, naj vsi kristjani mislijo ali ravnajo enako.‘ Toda ali je Pavel res priporočal robotsko uniformiranost? Ali Biblija dopušča osebno svobodo?

Enotnost, ne uniformiranost

Pavel je v nekem drugem pismu kristjanom prigovarjal, naj služijo Bogu z »razumom«. (Rimljanom 12:1, NW) Torej se gotovo ne bi trudil članov korintske občine spremeniti v avtomate, ki ne razmišljajo s svojo glavo. Toda zakaj jim je dejal, naj bodo »popolnoma složni v enem umu in eni misli«? Pavel je dal ta nasvet zato, ker so imeli v korintski občini resen problem. Prišlo je do razkola, tako da so nekateri imeli za svojega voditelja Apola, medtem ko so bili drugi naklonjeni Pavlu oziroma Petru ali pa so sprejemali le Kristusa. Takšna neenotnost ni bila nekaj neznatnega, saj je ogrožala mir v občini.

Pavel je želel, da bi Korinčani ‚ohranili edinost Duha v vezi miru‘, kar je kasneje prigovarjal tudi efeškim kristjanom. (Efežanom 4:3) Brate in sestre je spodbujal, naj enotno hodijo po poti Jezusa Kristusa in naj se ne delijo na ločene skupine oziroma sekte. Tako bi bili v svojih ciljih  miroljubno složni. (Janez 17:22) Pavel je s svojim nasvetom Korinčanom skušal popraviti njihovo mišljenje in pospeševati enotnost, ne uniformiranosti. (2. Korinčanom 13:9, 11)

Enotnost je pomembna tudi takrat, ko gre za nauke. Jezusovi sledilci se zavedajo, da v resnici obstaja le »ena vera«, tako kot je le »en Bog in Oče«. (Efežanom 4:1–6) Kristjani se zato prepričajo, da je to, kar verjamejo, v skladu z resnico, ki jo je Bog o sebi in svojih namenih razkril v svoji Besedi. Glede verovanja o tem, kdo je Bog in kaj pričakuje, so enotni. Živijo tudi skladno z jasnimi moralnimi merili iz Božje Besede. (1. Korinčanom 6:9–11) Torej kristjani tako glede naukov kakor glede morale ostajajo enotni.

Spoprijeti se z razlikami

Vendar to ne pomeni, da je vsakemu kristjanu natančno naročeno, kako naj razmišlja in kaj naj dela v vsaki življenjski okoliščini. Večina zadev spada med osebne odločitve. Premislite o naslednjem primeru. Številni korintski kristjani v prvem stoletju so imeli zadržke, da bi jedli meso, ki je morda prišlo iz mališkega templja. Nekateri so bili neomajno prepričani, da bi jesti to meso pomenilo sodelovati pri krivem čaščenju, medtem ko so drugi menili, da izvor mesa ni pomemben. Pavel pri reševanju tega občutljivega vprašanja ni postavil pravila, ki bi kristjanom povedalo, kako ravnati. Rekel pa je, da se bodo ljudje o tem morda različno odločili. * (1. Korinčanom 8:4–13)

Danes se odločitve glede zaposlitve, zdravja, sprostitve oziroma drugih zadev, ki spadajo med osebne odločitve, od kristjana do kristjana morda razlikujejo. Takšna raznolikost bi lahko nekatere motila. Mogoče bi se spraševali, ali lahko različni pogledi v občini vodijo do prepirov oziroma razkolov. Vendar ni nujno, da pride do tega. Naj ponazorimo: Skladatelji imajo le omejeno število not, s katerimi lahko nekaj ustvarijo, a imajo kljub temu neskončno veliko možnosti, da zložijo čudovito skladbo. Podobno se tudi kristjani odločajo znotraj okvirov Božjih načel. Imajo pa svobodno izbiro, ko sprejemajo določene osebne odločitve.

Kako je mogoče ohraniti krščansko enotnost, medtem ko se spoštuje posameznikovo izbiro? Ključ je v ljubezni. Ljubezen do Boga nas navede, da se radovoljno podredimo njegovim zapovedim. (1. Janezov 5:3) Ljubezen do bližnjega nas spodbuja, da spoštujemo pravice drugih, da se v osebnih zadevah odločajo po svoji vesti. (Rimljanom 14:3, 4; Galatom 5:13) Pavel je dal v tem dober zgled, ko se je podredil oblasti vodstvenega organa v prvem stoletju glede zadeve v zvezi z nauki. (Matevž 24:45–47; Dejanja 15:1, 2) Obenem je vsakogar spodbujal, naj spoštuje vest sokristjanov, ko gre za reči, ki so prepuščene naši osebni odločitvi. (1. Korinčanom 10:25–33)

Jasno je, da se nikogar ne obsoja, če sprejme neko odločitev po svoji vesti in ta ne nasprotuje biblijskim načelom. (Jakob 4:12) Po drugi strani pa zvestovdani kristjani ne vztrajajo pri svojih pravicah na škodo vesti drugih ali na račun enotnosti v občini. Niti ne zagovarjajo svobodnega ravnanja v nečem, kar Božja Beseda jasno prepoveduje. (Rimljanom 15:1; 2. Petrov 2:1, 19) Ljubezen do Boga nas mora navesti, da našo vest uskladimo z Božjim mišljenjem. Zaradi tega bomo potem ostali enotno združeni s soverniki. (Hebrejcem 5:14)

[Podčrtna opomba]