Izziv zdravljenja

»Ni sladkorne bolezni, ki ne bi bila slaba. Vedno je nevarna.« (Anne Daly, Ameriško združenje za sladkorno bolezen)

»VAŠI krvni testi so pokazali precejšnje nepravilnosti. Potrebujete takojšnjo medicinsko oskrbo.« Zdravničine besede so Deborah zadele kot strela z jasnega. »Tisto noč sem nenehno razmišljala, da je gotovo šlo za laboratorijsko napako,« pripoveduje. »Prepričevala sem se, da enostavno ne morem biti bolna.«

Kot mnogi ljudje je tudi Deborah menila, da je sorazmerno zdrava, zato se ni menila za neprijetne simptome. Nenehno žejo je pripisovala antihistaminikom, ki jih je jemala. Pogosto uriniranje pa je prisojala prekomernemu pitju vode. In utrujenost – no, katera zaposlena mati pa ni utrujena?

Potem pa je krvna preiskava potrdila, da je vzrok vsemu temu sladkorna bolezen. Deborah je diagnozo težko sprejela. »Nikomur nisem povedala za svojo bolezen,« pripoveduje. »Ponoči, ko je vsa družina spala, sem strmela v temo in jokala.« Nekatere, kot Deborah, ob spoznanju, da imajo sladkorno bolezen, preplavijo čustva, tudi depresija in celo jeza. »Jokaje sem šla skozi obdobje zanikanja,« pravi Karen.

 To so naravni odzivi na nekaj, kar se zdi krivičen udarec. Vendar pa se diabetiki ob pomoči lahko prilagodijo. »Medicinska sestra mi je pomagala sprijazniti se z mojim stanjem,« pravi Karen. »Potolažila me je, da je normalno, če jokam. Ta čustveni izbruh mi je pomagal, da sem se pomirila.«

Zakaj resna

Sladkorna bolezen se imenuje »motnja samega motorja življenja«, in to upravičeno. Ko telo ne more presnavljati glukoze, lahko številni pomembni mehanizmi nehajo delovati, kar ima včasih tudi smrtno nevarne posledice. »Ljudje ne umrejo neposredno zaradi sladkorne bolezni,« pravi dr. Harvey Katzeff, »umrejo zaradi zapletov. Dokaj uspešni smo pri preprečevanju zapletov, a ne tako uspešni pri [njihovem] zdravljenju, ko se enkrat pojavijo.« *

Ali za tiste, ki imajo sladkorno bolezen, obstaja upanje? Da, če se zavedajo resnosti bolezni in pričnejo s programom zdravljenja. *

Prehrana in gibanje

Čeprav sladkorne bolezni tipa 1 ni mogoče preprečiti, znanstveniki preučujejo genetske dejavnike tveganja in poskušajo najti poti, kako preprečiti napad imunskega sistema. (Glej okvir »Vloga glukoze« na strani 8.) »Pri sladkorni bolezni tipa 2 je slika bolj obetavna,« piše v knjigi Diabetes—Caring for Your Emotions as Well as Your Health. »Mnogi, ki so morda genetsko dovzetni  [za to bolezen], ne kažejo nobenih bolezenskih znakov, če imajo uravnovešeno prehrano in se redno gibajo ter tako prispevajo k telesnemu zdravju in ohranjajo normalno težo.« *

V Journalu of the American Medical Association so poudarili vrednost gibanja in poročali o obsežni raziskavi med ženskami. Raziskava je pokazala, da »enkratna kratkotrajna telesna dejavnost poveča vsrkanje glukoze [v telesnih celicah] zaradi posredovanja inzulina za več kot 24 ur«. Zato je v poročilu sklenjeno, da »sta hoja in živahna dejavnost povezani z znatnim zmanjšanjem tveganja sladkorne bolezni tipa 2 pri ženskah«. Raziskovalci priporočajo najmanj 30 minut zmerne telesne dejavnosti skoraj vsak ali pa kar vsak dan v tednu. Sem lahko spada nekaj tako preprostega, kot je hoja, ki je, kot piše v American Diabetes Association Complete Guide to Diabetes, »verjetno najboljša, najbolj varna in najcenejša oblika razgibavanja«.

Vendar pa bi moralo biti razgibavanje pri ljudeh s sladkorno boleznijo zdravniško nadzorovano. En razlog je v tem, da lahko sladkorna bolezen poškoduje ožilje in živčevje ter tako vpliva na pretok krvi in čut za tip. Tako lahko nepomembna praska na nogi ostane neopažena, se vname in spremeni v razjedo – resno stanje, ki lahko vodi do amputacije, če ni takoj zdravljeno. *

Kljub temu lahko program razgibavanja pomaga nadzorovati sladkorno bolezen. »Bolj ko raziskovalci preučujejo koristi rednega razgibavanja,« piše v ADA Complete Guide, »več dokazov najdejo o njegovih koristih.«

Inzulinska terapija

Mnogi diabetiki morajo prehrano in program gibanja dopolniti z dnevnim testiranjem ravni glukoze, hkrati pa si morajo vbrizgavati inzulin. Nekateri s sladkorno boleznijo tipa 2 lahko, ker se jim s prehrano in ustaljeno navado gibanja izboljša zdravje, vsaj za nekaj časa prenehajo inzulinsko terapijo. * Karen, ki ima sladkorno  bolezen tipa 1, je ugotovila, da gibanje poveča učinkovitost injiciranega inzulina. Zato je svoj dnevni odmerek inzulina lahko zmanjšala za 20 odstotkov.

A če mora diabetik dobivati inzulin, ni nobenega razloga, da bi mu to vzelo pogum. »Prehod na inzulin ne pomeni vašega neuspeha,« pravi Mary Ann, medicinska sestra, ki skrbi za številne diabetike. »Ne glede na vrsto vaše sladkorne bolezni, si lahko s skrbnim nadziranjem krvnega sladkorja zmanjšate druge kasnejše zdravstvene težave.« Pravzaprav je nedavna raziskava pokazala, da se je ljudem s sladkorno boleznijo tipa 1, ki so si skrbno nadzirali raven sladkorja v krvi, »zelo zmanjšal nastop diabetičnega očesa, ledvic in bolezni živčevja«. Denimo nevarnost očesne bolezni (retinopatija) se je zmanjšala za 76 odstotkov! Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, ki skrbno nadzirajo raven sladkorja v krvi, imajo podobne koristi.

Za lažjo in manj neprijetno inzulinsko terapijo imajo injekcije in inzulinski peresniki – najpogosteje uporabljeni pripomočki – zelo tanke igle, ki povzročijo minimalne bolečine. »Prvo vbrizgavanje je običajno najhujše,« pravi Mary Ann. »Potem večina pacientov pravi, da ne čuti skoraj ničesar.« Druge metode injiciranja so avtomatični injektorji, ki z iglo neboleče prebodejo kožo, jet injektorji, ki z nežnim sunkom dobesedno izstrelijo inzulin skozi kožo, in infuzorji, pri katerih kateter ostane na istem mestu dva ali tri dni. Inzulinska črpalka, ki je velika kot žepni elektronski pozivnik, je v zadnjih letih postala zelo priljubljena. Ta programirana naprava konstantno odmerja inzulin skozi kateter, glede na dnevne potrebe telesa, in omogoča natančnejšo in pripravnejšo oskrbo z inzulinom.

 Nenehno učenje

Kljub vsemu, kar je bilo povedano, za sladkorno bolezen ni terapije, ki bi bila učinkovita ali primerna za vse. Ko se posameznik odloča o zdravljenju, mora za to, da sprejme odločitev, razmisliti o številnih dejavnikih. »Čeprav za vas morda skrbi medicinsko osebje,« pravi Mary Ann, »imate vi volan v svojih rokah.« Pravzaprav v reviji Diabetes Care piše: »Zdravljenju sladkorne bolezni brez sistematičnega lastnega izobraževanja bi lahko rekli, da je nepopolna in neetična oskrba.«

Več ko se bolniki s sladkorno boleznijo poučijo o svoji bolezni, bolj opremljeni bodo za ohranjanje svojega zdravja, povečali pa si bodo tudi možnosti za daljše in bolj zdravo življenje. Učinkovito izobraževanje pa zahteva potrpežljivost. V knjigi Diabetes—Caring for Your Emotions as Well as Your Health piše: »Če se skušate naučiti vse naenkrat, se boste najverjetneje zmedli in informacij ne boste uporabili učinkovito. Poleg tega večino najbolj koristnih informacij, ki jih boste morali poznati, ni mogoče najti v knjigah ali zgibankah. Bistvo je v tem [. . .], kako vaš krvni sladkor niha glede na spremembe okoliščin. To se lahko naučite le po določenem času, ko poskušate najti najboljšo pot.«

S skrbnim opazovanjem se denimo naučite, kako se vaše telo odziva na stres, ki lahko povzroči, da raven krvnega sladkorja nenadoma močno naraste. »S tem diabetičnim telesom živim že 50 let,« pravi Ken, »in vem, kaj mi želi povedati!« Kenu se to, da »prisluhne« svojemu telesu, obrestuje, saj še vedno lahko opravlja delo s polnim delovnim časom – čeprav je star že več kot 70 let!

Pomembnost družinske podpore

Pri zdravljenju sladkorne bolezni ne smemo prezreti podpore družine. Pravzaprav v neki knjigi piše, da »je kvalitetno družinsko življenje morda največji dejavnik« pri obvladovanju sladkorne bolezni otrok in mladih.

Koristno je, da se družinski člani poučijo o sladkorni bolezni in tudi bolnika izmenično spremljajo, ko mora obiskati zdravnika. Znanje jim bo pomagalo, da bodo spodbudni, znali bodo prepoznati pomembne simptome in vedeli bodo, kako se odzvati. Ted, čigar žena ima že od četrtega leta starosti sladkorno bolezen tipa 1, pravi: »Vem, kdaj je raven Barbarinega sladkorja prenizka. Med pogovorom postane tiha. Prične se zelo potiti in se brez razloga jezi. Njene reakcije se upočasnijo.«

Tudi ko Catherine, Kenova žena, opazi, da postaja mož bled in poten ter drugačnega razpoloženja, mu postavi enostavno matematično vprašanje. Kenov zmeden odgovor Catherine pove, da je čas, da sprejme nalogo odločanja in hitro prevzame zadeve v svoje roke. Ken in Barbara sta nadvse hvaležna, da imata poučena zakonca, ki ju ljubita in jima popolnoma zaupata. *

Ljubeči družinski člani bi si morali prizadevati, da so spodbudni, prijazni in potrpežljivi – lastnosti, ki lahko bolnemu človeku pomagajo, da se spoprime z izzivi, lahko pa tudi vplivajo na potek bolezni. Karen je njen mož ljubeče zagotovil, da jo ima rad, kar je imelo velik učinek. Karen se spominja: »Nigel mi je dejal: ‚Ljudje morajo za preživetje jesti hrano in piti vodo, enako tudi ti potrebuješ hrano in vodo – in majhen odmerek inzulina.‘ Te tople, a praktične besede so bile ravno to, kar sem potrebovala.«

Družina in prijatelji morajo tudi razumeti, da lahko sladkorna bolezen z nihanjem ravni krvnega sladkorja povzroči nihanje bolnikovega razpoloženja. »Ko sladkorna bolezen povzroči, da postanem depresivna,« pravi neka ženska, »postanem zelo tiha, nerazpoložena in hitro me kaj razburi ali prizadene. Potem se počutim grozno, ker sem se obnašala tako otročje. Pomaga mi, ko vem, da drugi razumejo odkod mi ta občutja – ki jih skušam nadzirati.«

Sladkorno bolezen je mogoče uspešno obvladovati, še posebej če diabetika podpirajo prijatelji in družinski člani. Tudi biblijska načela lahko pomagajo. Kako?

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 6]

Bolezen mladih?

Sladkorna bolezen »postaja bolezen mladih«, pravi dr. Arthur Rubenstein, vodilni endokrinolog in dekan Medicinske šole Mount Sinai v New Yorku. Povprečna starost nastopa sladkorne bolezni se res znižuje. »Pred desetimi leti smo študente medicine učili, da te bolezni ni pri ljudeh, ki so stari manj kot 40 let,« pravi strokovnjakinja za sladkorno bolezen, dr. Robin S. Golandova, ko govori o sladkorni bolezni tipa 2. »Sedaj jo vidimo pri ljudeh, ki so stari pod deset let.«

Zakaj je vse več sladkorne bolezni med mladimi? Včasih na to vpliva genetska nagnjenost. Vlogo pa lahko igrata tudi telesna teža in okolje. Število pretežkih otrok se je v zadnjih dvajsetih letih podvojilo. Kaj je vzrok temu? »V zadnjih 20 letih so se zgodile številne spremembe v navadah prehranjevanja in razgibavanja,« pravi dr. William Dietz z Ameriških centrov za nadzorovanje in preprečevanje bolezni. »Sem spada pogostejše uživanje hrane zunaj doma, izpuščanje zajtrka, povečano uživanje gaziranih brezalkoholnih pijač in hitro pripravljene hrane ter v šolah manj [športne vzgoje] in odprava daljših odmorov.«

Sladkorne bolezni ni mogoče obrniti v nasprotno smer. Zato je modro upoštevati nasvet nekega najstniškega diabetika, ki enostavno pravi: »Ogibajte se nekakovostne hrane in ostanite zdravi.«

 [Okvir/slika na strani 8, 9]

Vloga glukoze

Glukoza je vir energije bilijonom celic v telesu. Da bi glukoza prišla v celice, potrebuje »ključ« – inzulin, to je kemična snov, ki jo izloča trebušna slinavka. Pri sladkorni bolezni tipa 1 inzulina enostavno ni. Pri tipu 2 pa ga telo proizvaja, vendar običajno ne v zadostnih količinah. * Še več, celice nerade sprejmejo inzulin – stanje se imenuje inzulinska rezistenca. Pri obeh oblikah sladkorne bolezni je rezultat enak: lačne celice in nevarna raven sladkorja v krvi.

Pri sladkorni bolezni tipa 1 človekov imunski sistem napada celice beta, ki v trebušni slinavki proizvajajo inzulin. Tako je sladkorna bolezen tipa 1 avtoimunska bolezen in se včasih imenuje z imunostjo povezana sladkorna bolezen. Dejavniki, ki lahko sprožijo imunsko reakcijo, so virusi, strupene kemikalije in nekatera zdravila. Tudi genetski ustroj lahko igra vlogo, saj je sladkorna bolezen tipa 1 pogosta v družinah, najpogosteje pa se pojavlja med belci.

 Genetski dejavnik je pri sladkorni bolezni tipa 2 še močnejši, a bolezen se pogosteje pojavlja med nebelci. Med najbolj prizadetimi so avstralski Aborigini in ameriški Indijanci; med slednjimi je najvišja stopnja sladkorne bolezni tipa 2 na svetu. Raziskovalci preučujejo povezavo med genetiko in debelostjo ter to, kako naj bi prekomerna maščoba povečevala inzulinsko rezistenco pri ljudeh, ki so genetsko dovzetni zanjo. * V nasprotju s sladkorno boleznijo tipa 1 se tip 2 pojavi predvsem pri tistih, ki so stari nad 40 let.

[Podčrtni opombi]

[Slika]

Molekula glukoze

[Vir slike]

Z dovoljenjem: Pacific Northwest National Laboratory

[Okvir na strani 9]

Vloga trebušne slinavke

Trebušna slinavka, ki je približno tako velika kot banana, leži tik za želodcem. V knjigi The Unofficial Guide to Living With Diabetes piše, da »zdrava trebušna slinavka opravlja stalno in odlično delo uravnavanja, saj ji uspeva vzdrževati enakomerno in stabilno raven krvnega sladkorja, tako da proizvaja ravno pravo količino inzulina, ko raven glukoze čez dan niha«. Celice beta v trebušni slinavki so vir hormona inzulina.

Ko celice beta ne proizvajajo dovolj inzulina, se v krvi nabere glukoza, kar povzroči hiperglikemijo. Nasprotje – nizek krvni sladkor – se imenuje hipoglikemija. Jetra skupaj s trebušno slinavko pomagajo uravnavati raven sladkorja v krvi, tako da shranjujejo presežek glukoze v obliki glikogena. Ko telo potrebuje glukozo, trebušna slinavka sporoči jetrom, naj glikogen spremenijo nazaj v glukozo.

[Okvir/slika na strani 9]

Vloga sladkorja

Splošno zmotno mišljenje je, da prekomerno uživanje sladkorja povzroči sladkorno bolezen. Zdravstveni dokazi kažejo, da debelost – ne glede na količino zaužitega sladkorja – poveča tveganje med genetsko dovzetnimi posamezniki. Kljub temu je uživanje prevelike količine sladkorja nezdravo, saj vsebuje le malo hranil in prispeva k debelosti.

Obstaja še eno zmotno mnenje, in sicer da imajo ljudje s sladkorno boleznijo nenormalno željo po sladkorju. Pravzaprav imajo enako željo po sladkem kot večina drugih ljudi. Ko sladkorna bolezen ni nadzorovana, lahko povzroči željo po hrani, vendar ni nujno, da gre za željo po sladkorju. Ljudje s sladkorno boleznijo sladkarije lahko jedo, toda količino zaužitega sladkorja morajo upoštevati v načrtu svoje splošne prehrane.

Nedavne raziskave so pokazale, da prehrana z veliko fruktoze – sladkorja, pridobljenega iz sadja in zelenjave – lahko pri živalih, ne glede na njihovo težo, povzroči inzulinsko rezistenco in celo sladkorno bolezen.

[Shema/slike na strani 8, 9]

Sladkorna bolezen – poenostavljen prikaz

TREBUŠNA SLINAVKA

Zdrav človek

Po zaužitem obroku se trebušna slinavka odzove na povečano vsebnost glukoze v krvi in prične proizvajati ustrezno količino inzulina.

Molekule inzulina se vežejo na receptorje na mišičnih in drugih celicah. Ta vezava pa v zameno aktivira vrata, ki molekulam glukoze omogočijo vstop v mišične celice.

Mišične celice vsrkajo in porabijo glukozo. Tako se njena raven v krvi povrne na normalno.

Sladkorna bolezen tipa 1

Imunski sistem napada celice beta, ki v trebušni slinavki proizvajajo inzulin. Zaradi tega inzulin ne nastaja.

Molekule glukoze brez pomoči inzulina ne morejo vstopiti v celice.

Sladkorna bolezen tipa 2

V večini primerov trebušna slinavka proizvaja omejeno količino inzulina.

Če se receptorji premalo odzivajo na inzulin, se vrata, ki so potrebna za vsrkanje glukoze iz krvi, ne aktivirajo.

Glukoza se nabira v krvnem obtoku in preprečuje življenjsko pomembne procese ter kvarno vpliva na stene žil.

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

CELICA

receptor

vrata

inzulin

jedro

glukoza

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KRVNA ŽILA

rdeča krvna telesca

glukoza

[Vir slike]

Človek: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck

[Slika na strani 7]

Za diabetike je primerna prehrana nujna

[Slika na strani 10]

Diabetiki lahko uživajo v običajnih dejavnostih