Nenavaden svet deževnikov

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! V AVSTRALIJI

EGIPČANSKA kraljica Kleopatra jih je razglasila za svete. Aristotel jih je imenoval zemljino črevesje. Charles Darwin je menil, da so imeli pomembno vlogo v zgodovini zemlje. Katera žival je pritegnila občudovanje tako slavnih oseb? Skromni deževnik.

Kot boste še izvedeli, so deževniki zares vredni občudovanja. Res je, da so vlažni in da se zvijajo. Vendar nas tudi ti dve značilnosti, ki ju imamo morda za neprivlačni, lahko navdata z velikim spoštovanjem, ko deževnika malo bolje spoznamo. Vse, kar je treba storiti, je to, da se sklonite in privzdignete kepo zemlje ali malo pobrskate po odpadlem listju na tleh in že ste vstopili v nenavaden svet deževnikov.

Preprosti možgani, osupljivi darovi

Poglejte si deževnika od blizu in opazili boste, da je njegovo telo iz obročkastih členov, ki so videti kot krofki, tesno nanizani drug za drugim. Za gibanje vsakega člena sta potrebni dve skupini mišic. Ena skupina je tik pod kožo in ovija deževnika. Pod tem mišičnim slojem je druga skupina mišic, ki se razteza po njegovi dolžini. Deževnik se premika z raztezanjem in krčenjem teh nasprotnih si mišičnih skupin tako, da člen za členom skrči v nekakšnem ritmičnem valu, ki potuje vzdolž njegovega telesa.

Če vzamete deževnika v roko, se bo nedvomno krotovičil in zvijal. Tako se odzove, ker je njegovo telo prekrito s čutili – samo na enem členu jih je tudi do 1900. S temi receptorji lahko tipa, okuša in zaznava svetlobo.

Deževnik se oprijemlje zemlje z majhnimi lasastimi izrastki, ki se imenujejo ščetine. Na vsakem členu ima niz ščetin, ki delujejo podobno kot vesla pri čolnu. Deževnik jih zarine v prst, se povleče naprej in jih potem spet potegne k sebi. Deževnik lahko »vesla« v katero koli smer in pri tem uporablja po en niz ščetin naenkrat oziroma lahko, če se ustraši, en del telesa zasidra, medtem ko drugega hitro povleče za sabo. Atletske spretnosti, ki se kažejo v usklajevanju teh »zamahov z vesli«, bi mu zavidala tudi olimpijska veslaška ekipa.

Če kakšna ptica odščipne zadnji del deževnika, ti členi pri nekaterih vrstah preprosto ponovno zrastejo, vendar jih po številu nikoli ni več, kot je bilo izgubljenih. Zdi se, da v vsakem členu nastaja majhna količina električnega naboja in da zraste toliko členov, kolikor jih je potrebno, da se ponovno vzpostavi vnaprej določen maksimalni naboj.

Tisoče čutil in kompleksni mišični sistemi so povezani z možganskim ganglijem, ki je nameščen v sprednjem delu. Poskusi so pokazali, da ima deževnik poleg svojih telesnih darov še omejeno možnost pomnjenja in se lahko celo nauči ogibati nevarnosti.

 Zakaj tako vlažni?

Spolzka površina deževnika, ki se mnogim zdi tako odvratna, dejansko omogoča temu majhnemu bitju dihanje. Njegova koža je porozna; krvno ožilje v bližini kože vsrkava kisik iz zraka ali iz oksigenirane vode in izloča ogljikov dioksid. Toda ta izmenjava plinov lahko poteka samo, če je koža vlažna. Če se njegova koža izsuši, se bo počasi zadušil.

Po drugi strani pa bo deževnik, če je ujet v svojem rovu med močnim deževjem, hitro izčrpal zalogo kisika v vodi. To je tudi eden od razlogov, zakaj po nalivu prilezejo na površje. Če ne zapustijo rova, se zadušijo.

Na planetu kar mrgoli delavnih oračev

V prsti našega planeta živi na stotine vrst kolobarnikov in okoli 200 jih pripada družini deževnikov. Poseljujejo vso zemljo, razen njenih najbolj sušnatih in hladnih predelov. V savanskih tleh v Južnoafriški republiki je na enem kvadratnem metru lahko le 70 deževnikov, medtem ko jih utegne biti v gozdnih tleh Kanade tudi več kot 700 na kvadratni meter.

Na Novi Zelandiji delijo deževnike na tri osnovne tipe. K prvemu tipu prištevajo hitro razmnožujoče in premikajoče se deževnike, ki živijo med razpadajočim organskim materialom na površju tal. Med drugi in tudi najbolj razširjen tip spadajo tisti, ki rijejo vodoravne rove skozi zgornje plasti tal. Tretji tip pa rije navpično v tla in lahko živi več let – deževnikov celotni življenjski cikel – v enem samem rovu. Ti zadnji so mišičnjaki v svetu deževnikov. Okoli glave imajo močne mišične obroče, ki jim omogočajo, da se prerinejo in pregrizejo skozi zemljo. Enega od največjih deževnikov na svetu najdemo v južni Avstraliji. Ta velikan lahko zraste v dolžino tudi več kot en meter in tehta pol kilograma.

Ko se zvijajoči deževniki prebijajo skozi zemeljsko površje, so podobni majhnim oračem. Ko si s požiranjem utirajo pot skozi kompost,  prst in razpadajoče rastlinske delce, pridelajo odpadno snov, ki se imenuje glistina – in te pridelajo v ogromnih količinah. Deževniki, ki delajo pod zelenimi polji Anglije, po ocenah pridelajo letno okoli 20 ton glistine na hektar. Še večji vtis naredijo deževniki, ki poseljujo dolino reke Nil. Ti odložijo tudi do 2500 ton glistine na hektar. Z njihovim obdelovanjem postane zemlja bolj prezračena, boljše tudi vpija vodo in je rodovitnejša.

Znanstveniki so odkrili, da deževnikova prebavila spremenijo hranilne snovi v tako obliko, ki jo rastline lahko posrkajo, zato je glistina nabita s hrano za rastline. Poleg tega se pri potovanju skozi deževnikovo črevo uniči veliko škodljivih mikroorganizmov, živečih v razpadajočem kompostu in rastlinah. Zato deževniki s hranjenjem čistijo prst. Prav idealen stroj za recikliranje so, uspevajo namreč ob odpadnih snoveh, pri tem pa pridelujejo hranljive snovi.

Izkoriščanje deževnikov kot delovne sile

Deževnikovo izjemno sposobnost recikliranja s pridom izkorišča industrija za odlaganje odpadkov. Neko podjetje v Avstraliji ima v več obratih za predelavo odpadkov skupaj kar 500 milijonov deževnikov. Ti deževniki so v posebej oblikovanih gredicah, postreže pa se jim bodisi s svinjskim gnojem bodisi s človeškimi iztrebki, ki so pomešani z narezanim odpadnim papirjem in drugimi organskimi snovmi. Vsak dan zaužijejo hrano, ki je količinsko enaka od 50 do 100 odstotkom njihove telesne teže, pri tem pa pridelajo bogato hrano za rastline, ki se prodaja v velikem obsegu.

Študije so odkrile še eno možnost za uporabo deževnikov – kot vir hrane. Vsebujejo namreč enake koristne aminokisline kot govedina. Na suho težo imajo 60 odstotkov beljakovin in 10 odstotkov maščob, vsebujejo pa tudi kalcij in fosfor. Ponekod po svetu ljudje že jedo pite z deževniki. V drugih delih sveta deževnike ocvrejo in celo jedo surove.

Čeprav deževniki morda ne bodo nikoli postali najbolj priljubljene živali na svetu, pa bi svet vsekakor bil drugačen brez njih. Naslednjič, ko boste občudovali mirno podeželsko pokrajino, pomislite na vojsko deževnikov pod vašimi nogami, ki je zaposlena z oranjem, gnojenjem in ohranjanjem tiste prelepe pokrajine.

[Shema/slike na strani 22]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Deževnikova anatomija

povrhnjica

vzdolžno mišičevje

ščetinska mišica

ščetine

krožno mišičevje

mehur

črevesje

živčna vrvica

[Vir slike]

Lydekker

J. Soucie © BIODIDAC

[Slika na strani 20]

Deževniki »veslajo« skozi prst s svojimi ščetinami

[Slika na strani 21]

Deževniki obdelujejo prst in jo tako delajo rodovitnejšo

[Slika na strani 21]

Orjaški gippslandski deževnik, ki je v Avstraliji ogrožen, lahko zraste tudi več kot en meter v dolžino

[Vir slike]

Courtesy Dr A. L. Yen

[Slika na strani 22]

Deževniki spreminjajo odpadke v bogato hrano za rastline