Oglejte si mogočnega povodnega konja!

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

VELIKO mlako v prostranem kenijskem živalskem rezervatu Masai Mara obliva spokojen sij zahajajočega sonca. Ko sonce izgine za obzorjem, se voda zlato rjavo blešči. Mlaki se z ležernimi koraki približuje nekaj metrov oddaljena čreda zeber in gnujev. Živali nenadoma in s precejšnjo bojaznijo obstanejo ter se nepremično zazrejo v skali podobno gmoto, ki plava ob robu mlake. Po močnem vzvalovanju vode »skala« izgine izpred oči. Živali so pravkar opazovale silovito v vodi živečo žival – povodnega konja.

Povodnega konja, ki ga najdemo v mlakah, rekah in jezerih vzhodne Afrike, po velikosti prekaša edino še slon. Odrasel povodni konj lahko meri v dolžino več kot 4 metre, plečna višina pa je 1,5 metra. Tehta lahko okoli štiri tone. Za besedo »behemot«, ki je  omenjena v biblijski Jobovi knjigi, na splošno velja, da se nanaša na povodnega konja. Nič presenetljivega ni, da Biblija za to mogočno žival pravi, da so njene kosti kot »bronaste cevi«, in jih primerja z ‚železnim drogovjem‘. (Job 40:15–17, 18, Ekumenska izdaja)

Sodast povodni konj bi se s svojo debelo kožo brez dlak in navidezno okornostjo na lepotnem tekmovanju zagotovo slabo odrezal. Ker ima kratke noge, bi se kdo vprašal, kako zmorejo nositi tako orjaško telo. Toda ne podcenjujte moči teh čokatih nog. Povodni konj lahko po kopnem teče hitreje od človeka. V vodi pa je znan po tem, da prekosi majhen čoln na vesla ali celo motorni čoln.

Življenje v vodi in ob njej

Povodni konji niso samotarji in ponavadi živijo v skupinah desetih do petnajstih živali, ki jih vodi dominanten samec, čeprav so opazili tudi večje skupine, v katerih je bilo okoli 150 povodnih konj. Živijo malo v vodi malo na kopnem; iz vode se prikažejo v glavnem ponoči, ko odidejo k obrežju, da bi se nahranili z bujnim rastlinstvom. Na splošno se od vode ne oddaljujejo preveč. Vendar so nekateri povodni konji poznani po tem, da med sušnim obdobjem v iskanju hrane prehodijo do 10 kilometrov.

Ni jasno, kako povodni konji zaznamujejo svoja področja. Nekateri so mnenja, da samci s svojo pozornost zbujajočo navado, ko iztrebke z repom razpršijo naokoli, naredijo vtis na samice oziroma prestrašijo tekmeca. Ko so napadeni, rezgetajo kot konj, med bojem pa rjovejo oziroma tulijo. Njihovo glasno prhanje je slišati celo takrat, ko so pod vodo. Vodilnega samca se prepozna po značilnem MUE-mue-mue.

Povodni konj ves dan preživi delno ali povsem potopljen pod vodo in njegovo velikansko telo je temu dobro prilagojeno. Čeprav morda ni tako izurjen plavalec kot sorodne živalske vrste, ki živijo malo v vodi malo na kopnem, lahko ostane pod vodo tudi do 15 minut! Nosnice, oči in ušesa ima v isti višini, tako da ima lahko preostali del telesa pod vodo. Tukaj, pod vodo namreč, je povodni konj precej dejaven – med drugim si tu izbira partnerja in se pari.

Samica po približno osemmesečni brejosti povrže mladiča v plitvi vodi. Doji ga na kopnem oziroma v vodi, ki seže do gležnjev. Povodni konj, močan kot je, svoje starševstvo jemlje resno in z mladičkom ravna presenetljivo nežno. Zares, plavajoča mati z mladim povodnim konjičkom na svojem hrbtu je izreden fenomen, ki si ga je vredno ogledati. Seveda pa se bo navidez prijazna žival spustila v silovit boj z vsakim, ki bi ji skušal mladička spraviti s hrbta!

Koža povodnega konja je nadvse primerna za življenje v vodi. Ko pa žival pride na kopno, so vidne očitne spremembe. Žleze, ki so nameščene pod kožo, izločajo zelo slano rdečkasto rjavo vodeno sluz. Zaradi pigmenta se od daleč zdi, kot da živali izločajo kri. Vendar pa ta  sluz njihovo kožo varuje tako v vodi kot na suhem. V starodavnih afriških skupnostih so kožo povodnega konja narezali na trakove in jih namočili v olje. Trakove so nato prepletli in posušili, da je iz njih nastal strah zbujajoč bič, ki so ga uporabljali v spopadih za ozemlja. * V Grzimek’s Animal Life Encyclopedii piše, da je koža povodnega konja po strojenju – postopku, ki traja najmanj šest let – »trda kot skala in debela kake štiri centimetre in pol«.

Impresivno, toda srhljivo zehanje

Najbolj pozornost zbujajoča značilnost povodnega konja je zagotovo njegov gobec. Ko se žival pase na kopnem blizu vode, si pri tem pomaga s svojimi pol metra širokimi usti. Vendar ta niso v pomoč samo pri hranjenju. Kadar povodni konj svoj gobec razpre za 150 stopinj, to ni zgolj zehanje, ampak grozeč izraz napadalnosti. Da zaščiti področje, ki se ga vedno bolj krči, se z nasprotniki spusti v resen boj. Odprt gobec razkrije velikanske, grozeče spodnje podočnike. Del tega obrambnega orožja, ki gleda iz dlesni, lahko zraste do 30 centimetrov.

Gobec povodnega konja ni nevaren le za druge povodne konje, ampak tudi za ljudi. Vsakršno prizadevanje ljudi, da bi bivali skupaj s povodnim konjem, se izjalovi. Žival namreč tiste, ki si drznejo preveč približati njenemu področju, brez povoda napade. In ne samo to, ranjen povodni konj je še bolj razdražljiv in je zato vsakemu vsiljivcu sposoben zadati še hujše poškodbe. Razdražen povodni konj je s svojimi gromozanskimi čeljustmi prevrnil celo čolne.

Povodni konj ni na kopnem nič manj divji kot v vodi. Skrajno nevarno je denimo stati med povodnim konjem, ki se pase, in vodo. Prav zares, na nekaterih afriških področjih so povodni konji, ki so odkrili, da nimajo proste poti do vode, napadli nič hudega sluteče vaščane. Ta žival naganja človeku in živalim strah v kosti in z njo je treba ravnati z vso previdnostjo in spoštovanjem.

Ali bo povodni konj preživel?

Povodni konj, ki se sam pase po kopnem, je lahek plen za leve. Vseeno pa je videti, da je človek njegov najbolj grozeč sovražnik. »Ljudje so zelo zmanjšali tako število povodnih konj kot tudi velikost območij, kjer ti živijo,« pravi World Book Encyclopedia. »Lovci so jih ogromno pobili, kmetje pa so mnoga področja, kjer so povodni konji nekoč imeli svoj dom, spremenili v obdelovalne površine.«

Da, človek je s svojim poseganjem v naravno okolje povodnih konj te živali pregnal na majhno površino, tako da se ne morejo svobodno gibati in razmnoževati. Na srečo naš Stvarnik obljublja, da bo pod vladavino Božjega kraljestva obnovil pravo ravnotežje med človekom in živaljo, tako da v obnovljenem zemeljskem raju nihče ne bo ‚storil nič zlega in naredil nič pogubnega‘. (Izaija 11:9)

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 25]

Elizabeth DeLaney/Index Stock Photography