»V Limi nikoli ne dežuje?«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! V PERUJU

Če obiščete Peru, boste verjetno koga slišali, da bo za glavno mesto rekel: »V Limi nikoli ne dežuje.« Tresoči se boste v mrzlem, vlažnem zraku morda spraševali, ali je to res.

LIMA leži v veliki puščavi, ki je ob pacifiški obali Južne Amerike – to je predel z enim najbolj nenavadnih podnebij na svetu. Ta izsušeni pas kopnega se razteza od puščave Sechura na daljnem severu Peruja pa vse do puščave Atacama na severu Čila.

Obmorska puščava leži med nazobčanimi Andi in azurnim Tihim oceanom. Od daleč ni videti nič drugega kot pusto, razgibano hribovje kamenja in peska v vseh možnih odtenkih umazano bele in rjave barve. Zaradi erozije je mnogo pobočij posutih s kaskadami rjavih skal. Kadar ob tukajšnjih pogostih potresih občasno pride do njihovega premika, se postopoma valijo po bregu proti morju.

Ko se skale prikotalijo do obale, jih butajoči valovi Tihega oceana počasi zdrobijo v pesek, ki ga veter potem nalaga v srpaste sipine. V določenih delih te prostrane puščave ni bilo dežja že 20 let, zaradi česar je to eden najbolj izsušenih krajev na zemlji. Toda zakaj je to področje tako suho?

Andi ščitijo pred dežjem

Odgovor je povezan s pasatnimi vetrovi, ki pihajo z vzhoda proti zahodu. Ko pridejo do visokih nazobčanih grebenov Andov, so se prisiljeni dvigniti. Ob tem, ko se dvigajo, da bi prečkali Ande, se ohlajajo, zaradi česar se vlaga v njih kondenzira in največkrat že na vzhodni strani gorske verige pade kot dež ali sneg. Gorovje tako svoje zahodno pobočje ščiti pred dežjem.

Poleg tega pa niti hladni Perujski oziroma Humboldtov tok, ki teče iz Antarktike proti severu, niti veter, ki piha z južnega Tihega oceana, ne prineseta veliko vlage. Vsi ti dejavniki skupaj ustvarjajo skrajno suho, vendar ne vročo puščavo. Čeprav le redko dežuje, je presenetljivo, da je vlažnost zraka zelo visoka, še posebej med majem in novembrom, ko je v Peruju zima. Od kod pride ta vlaga?

 Garua

Pozimi nad obalo lebdi prevleka nizkih oblakov, s Pacifiškega oceana pa se priplazi gosta megla, ki ji Perujci pravijo garua. Ker se v tem letnem času sonce morda več mesecev niti za trenutek ne prikaže, je v pokrajini mrzlo, nekateri temu pravijo turobno podnebje. Čeprav to področje leži v tropih, se povprečne zimske temperature v Limi gibljejo le med 16 in 18 stopinjami Celzija. Ne da bi deževalo, je lahko pozimi relativna vlažnost tudi do 95-odstotna in temu dobro prilagojeni Limeños, prebivalci Lime, se pred vlažnim, ostrim mrazom zaščitijo s toplimi oblačili. *

Lahno zimsko pršenje v Limi je zadosti, da zmoči ceste in oživi mirujoče puščavske rastline na visokih obmorskih hribih. Pašniki zaradi tega ozelenijo in velike črede koz, ovc in goveda to s pridom izkoristijo. In ne samo to, v zgodnjih 1990-ih so nekatera puščavska mesta postavila zbiralnike megle – ogromne polipropilenske mreže, na katerih se utekočinja megla, ki je je polno v nizkih oblakih – da bi pridobivala vodo za pitje in zalivanje vrtov.

Kljub temu vlaga iz megle in oblakov ni dovolj, da bi puščavsko rastlinje uspevalo skozi vse leto. V Limi letne količine padavin le redkokdaj presežejo 50 milimetrov in so večinoma rezultat kondenzacije garue. Zato v obmorski puščavi uspevajo le tiste zelene rastline, katere rastejo ob rečicah, ki tečejo z zasneženih Andov in s seboj prinašajo oživljajočo vodo. Majhne rečne doline so iz zraka videti kot zelene vrvice, ki ležijo po puščavi.

 Življenje brez dežja

Da bi perujske starodavne obmorske civilizacije – na primer čimujska in močiška – preživele v tako suhem podnebju, so zgradile zapletene namakalne sisteme. Enako kot v starem Egiptu so ti ekstenzivni poljedelski projekti ohranjali pri življenju dobro organizirane civilizacije. Starodavni Perujci so iz opek, posušenih na soncu, gradili visoko razvita mesta, tudi templje v obliki piramide, visoke zidove in zbiralnike. Te ruševine so zaradi majhnih količin dežja dobro ohranjene, tako da si arheologi lahko natančno predstavljajo, kakšno je bilo življenje v predkolumbovskem Peruju. Mnoge današnje obmorske naselbine so še vedno odvisne od ohranjenih akvaduktov in kanalov, ki so bili zgrajeni pred več tisoč leti.

 Zgodnji prebivalci puščave so spoznali, da je puščavska zemlja zelo rodovitna, če je namočena. Sodobni namakalni projekti obalnim predelom Peruja priskrbijo potrebno vodo za gojenje različnih rastlin, tudi bombaža, riža, koruze, sladkornega trsta, grozdja, oliv in belušev, pa tudi druge zelenjave in sadja. Danes več kot polovica perujskega prebivalstva, ki šteje 27 milijonov, živi vzdolž ozkega obalnega pasu.

Kadar dežuje

Vendar v nekaterih delih puščave, tudi v Limi, včasih pada dež. Vsakih nekaj let mrzli perujski tok dopusti toplejšim vodam, da pritečejo z zahodnega Tihega oceana. Ta pojav, poznan pod imenom El Niño, je znak, ki najavlja dež. El Niño je še posebej močno udaril v letih 1925, 1983 in 1997/98. Razumljivo je, da so prebivalci puščave, ki so navajeni, da dež pravzaprav sploh ne pada, slabo pripravljeni na hudourniške nalive in kasnejše poplave.

Ena takšnih poplav je leta 1998 prizadela perujsko mesto Ico. Reka Ica je poplavila velik del mesta, iz blata zgrajene domove pa je enostavno odplavila. Druga puščavska področja so poplavo s pridom izkoristila, saj jih je ta namočila in so bujno ozelenela. Zadnji El Niño je večino puščave Sechura spremenil v zelen vrt, posejan s prelepimi cvetlicami, kar nas spominja na Božjo obljubo, da bo nekega dne ‚pustinja cvela kakor roža‘. (Izaija 35:1) Zaradi obilice dežja je v puščavi nastalo tudi ogromno jezero – po ocenah naj bi bilo dolgo kakih 300 kilometrov in široko 40 kilometrov – katerega so v časopisih poimenovali La Niña.

Perujska velika obmorska puščava zagotovo doprinese k večji pestrosti naravnih čudes, ki jih je najti na našem planetu. Čeprav tukaj le redkokdaj dežuje, je ta izsušena dežela z namakanjem in pravilno uporabo dragocene vode postala prijeten dom milijonom.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 27]

Bogastvo Iz Odpadkov

Dolga tisočletja so hladne, s hranili bogate vode ob zahodni obali Peruja milijone morskih ptic oskrbovale s hrano – večinoma s sardelami in brgljuni. Ker je na tem področju malo dežja, se na otokih, ki so blizu celine, sčasoma nagrmadijo kupi ptičjih iztrebkov, ki so včasih visoki več kot 30 metrov! Pred prihodom Špancev je bilo odkrito, da so ti iztrebki, ki so jim Indijanci v kečvanščini rekli gvano, odlično gnojilo. V drugi polovici 19. stoletja so gvano v Peruju začeli zelo uspešno izvažati, vse dokler ga na svetovnem trgu niso nadomestila kemična gnojila. Do takrat so počistili že ves gvano. Njegove današnje zaloge nastajajo večinoma sproti.

[Zemljevid na strani 24]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Lima

[Slika na strani 25]

Tihomorska obala južno od Lime

[Vir slike]

© Yann Arthus-Bertrand/CORBIS

[Slika na strani 25]

Puščava Sechura ob perujski obali

[Slika na strani 26]

Zbiralniki megle v Mejii v Peruju

Prvotni inkovski kanali, po katerih v Ollantaytambu v Peruju še vedno teče voda

[Vir slike]

© Jeremy Horner/CORBIS; vstavljena slika: Courtesy of the charity FogQuest; www.fogquest.org

[Slika na strani 26]

Hudourniški nalivi, ki so značilni za vremenski pojav El Niño, so 30. januarja 1998 v perujskem mestu Ica povzročili hude poplave

[Vir slike]

AP Photo/Martin Mejia