Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Narodni park Nairobi, kjer se živali svobodno sprehajajo

Narodni park Nairobi, kjer se živali svobodno sprehajajo

Narodni park Nairobi, kjer se živali svobodno sprehajajo

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ KENIJE

URA je pol sedmih zjutraj. Sonce, ki vzhaja na obzorju, spominja na velik škrlatno obarvan dragulj veličastnega sijaja. Njegovi žarki, ki napovedujejo pričetek novega dne in prodirajo skozi steklena okna visokih poslovnih stavb, ustvarjajo čudovite odtenke zlate barve. Nekaj korakov stran od teh poslovnih stavb pa se odvija prava življenjska drama.

Lev se že nekaj časa skriva v visoki travi in zasleduje impalo, ki se pase. Ko mlada antilopa zazna nevarnost, se hitro požene v tek, lev pa ji tesno sledi. Prične se oster divji lov. Če bo uspešen, bo lev uporabil tako imenovan zakon džungle in nemočno žival obsodil na smrt.

Takšen impresiven lov se vsak dan znova odvija v narodnem parku Nairobi, ki leži na obrobju glavnega mesta Kenije, Nairobija. Tamkajšnjim živalim so ljudje najbližji sosedje. Leta 1962 so videli leva, kako se je sprehajal pred luksuznim hotelom. Morda je zahteval vrnitev svojega nekdaj prostranega področja. Kako je prišlo do tega, da si divje živali in prebivalci mesta delijo to bivalno okolje?

Težak začetek

Osnovanje parka ni bila lahka naloga. Treba je bilo premostiti kar nekaj ovir, preden so lahko živali uživale v dobro varovanem domu. Pred pričetkom 20. stoletja so se živali neovirano sprehajale po prostranih področjih Vzhodne Afrike. Tukaj so bili ljudje vedno tesno povezani z divjimi živalmi, saj so svoje črede pasli v njihovi neposredni bližini. Pri nekaterih so imele določene živali posebno mesto!

Vendar pa so se v državo pričeli stekati s puškami oboroženi lovci na velike živali. Mnogi so želeli ujeti kar največ trofej. Med njimi je bil nekdanji ameriški predsednik Theodore Roosevelt, ki je v Kenijo prišel leta 1909, da bi za muzeje zbral naravna čudesa. S 600 nosači in poklicnimi lovci je ubil več kot 500 živali, njihove kože pa poslal domov. Približno ob istem času je bil tam še en dobro znani lovec, waleški princ Edward. Njuno ravnanje je povzročilo, da so safariji z lovom na velike živali postali priljubljeni. Seveda je bila krogla hitrejša in se jo je dalo bolj natančno nameriti kot običajna lok in puščico.

Z dovršitvijo slovite »proge norcev«, kot so takrat rekli železnici Kenija–Uganda, se je področje okoli Nairobija odprlo za velika naselja. To je živalim še bolj omejilo njihovo prosto gibanje. Videti je bilo, da bodo živali popolnoma pregnane s tega področja.

Nato pa je v 1930-ih letih v dobro živali spregovorilo nekaj aktivistov. Med njimi sta bila Archie Ritchie, ki je bil takrat čuvaj v rezervatu, in Mervyn Cowie, računovodja. S sestanki in članki v tisku sta od kolonialnih oblasti zahtevala ustanovitev narodnega parka, ki bi pomagal zmanjšati – če že ne ustaviti – neusmiljeno iztrebljanje živali. Vlada se je upirala tej zamisli. Ni bila pripravljena na to, da bi se zemlja uporabljala za en sam namen, namreč za ohranjanje flore in favne, in to na področju, ki naj bi postajalo največje urbano naselje Vzhodne Afrike.

Naprezanjem za zaščito je med drugo svetovno vojno bil zadan še en udarec, ko so vojaki s pripravami na vojskovanje poškodovali področje sedanjega parka. Tudi živali so postale žrtve vojne. Zaradi stalne navzočnosti vojakov na tem področju, so izgubile strah pred človekom. S tem se je povečala verjetnost, da bodo postale ljudožerske. Da bi ljudje to možnost preprečili, so nekatere živali, tudi priljubljeno levinjo Lulu in njeno ljubko krdelo, ustrelili.

Ko so oblasti spremenile svoje mišljenje, so bile mnoge ovire odstranjene in naravovarstveniki so dosegli svoj cilj. Po dolgi in nemirni nosečnosti se je 16. decembra 1946 končno rodil narodni park Nairobi – prvi takšen park v Vzhodni Afriki – ko je takratni kolonialni guverner Kenije, sir Philip Mitchell, podpisal njegov rojstni list.

Raj za obiskovalca

Narodni park Nairobi je v primerjavi z drugimi rezervati Vzhodne Afrike sorazmerno majhen. Po ocenah naj bi bil velik 117 kvadratnih kilometrov in glavni vhod je od mestnega središča Nairobija oddaljen manj kot 10 kilometrov. Znamenit pa je ravno zaradi te svoje velikosti. Le malo področij na zemlji lahko obiskovalcu ponudi panoramski razgled, kakršnega ima to živalsko zavetišče – redek kontrast med hitro razvijajočim se mestom Nairobi in afriško goščavo.

Obiskovalcu majhnost parka omogoča, da razen slonov vidi večino večjih živali, ker bolj gosto naseljujejo področje kakor v velikih parkih in rezervatih. V parku je 100 vrst sesalcev in več kot 400 vrst ptičev. Park leži v bližini poti letal proti mednarodnemu letališču v Nairobiju.

Obiskovalec Nairobija lahko zapusti udobje sodobnega mestnega hotela, se pelje mimo impresivnih poslovnih stavb in v nekaj minutah prispe do starih travnikov, z grmovjem poraslih področij in gozdov. Tukaj je mogoče videti leve in druge plenilce na delu. Pogleda na takšne plenilce, ki zasledujejo svoj plen, v ozadju pa se bleščijo mestni nebotičniki, se ne pozabi tako hitro.

V parku mrgoli divjih živali, kot so kafrski bivoli, leopardi, gepardi, žirafe, opice, stotine antilop ter redki in ogroženi črni nosorogi. Večina teh živali ima tukaj stalno bivališče. V sušnem obdobju med februarjem in marcem ter avgustom in septembrom je okoli številnih stalnih mlak v parku mogoče videti velike črede selečih se živali, kot so denimo črnorepi gnuji.

V nekaterih mlakah, ki so upravičeno znane kot mlake povodnih konj, so skupine teh sodastih velikanov ves dan potopljene v vodi, ponoči pa pridejo ven in se pasejo. Okoli teh vodnih virov so označene naravne poti, kjer je mogoče pustiti vozilo in oditi na sprehod. Pa še opozorilo: takšni sprehodi so lahko precej nevarni, saj v nekaterih mlakah domujejo ropaželjni krokodili, ki poležavajo na obrežjih. Obiskovalec, ki ni pozoren, jih lahko spregleda! Da bi se ognili temu, da vas poje krokodil, je dobro, da se po parku sprehajate v spremstvu čuvajev.

V ornitološki seznam so vpisani podatki, kdo je kdo v ptičjem kraljestvu. Noj, največji ptič na svetu, ki v višino meri več kot dva metra, je tukaj našel stalen dom. Visoko na nebu nad mestom leti dokaj nezaželen jastreb, ki igra vlogo mrhovinarja. Na videz čuden ptič je koristen prebivalec parka, saj odstranjuje vsakršno mrhovino, v kateri bi se sicer lahko zaredile bakterije, ki so škodljive drugim živalim.

Občasno lahko opazite ptiča tajnika. Za ušesi ima dolgo perje, katero spominja na peresa, ki so jih tajniki nekoč uporabljali za pisanje. Ker se mu vedno mudi, se zdi, da hiti z enega konca na drugega. Tukaj so tudi senčarji, afriški kronski žerjavi, afriške sedlarice in kravje čaplje.

Park je kljub svoji relativni majhnosti ekološka mojstrovina. Na zahodnem delu skoraj 6 odstotkov zemlje pokriva gozd, na katerega se letno zlije med 700 in 1100 milimetri dežja. Tukaj je mogoče videti obilico dreves, med katere spadata tudi kapska dišeča cedra in čudovita pisana kodieja. Južni in vzhodni del parka pokrivajo prostrane planjave, doline in grebeni, kjer je dežja med 500 in 700 milimetri. Rdeča ovsja trava, balanitesi, akokantere in nekaj vrst akacije skupaj ustvarjajo pravo savansko okolje.

Ogleda vredne so tudi veličastne strme stene, ki se spuščajo okoli 100 metrov globoko k dnu doline. To je za plezalne navdušence lahko izčrpavajoče – vsaj za tiste, ki želijo poskusiti!

Park v nevarnosti

Mnoge težave, ki so povezane z obvarovanjem divjih živali, imajo skupni imenovalec – človeka. Zaradi človekovega ‚naprezanja za razvoj‘ se lahko zgodi, da bo narodni park Nairobi kmalu izginil. Mesto Nairobi, človeška naselbina, ki je povzročila, da ves svet odobrava park, se še naprej širi, živalim pa pušča kaj malo prostora. Vse več ljudi se seli na urbano področje, zato so zahteve po zemlji vedno večje, živali pa temu ne morejo nasprotovati. Vsem oblikam življenja v parku škodujejo tudi odplake iz bližnjih tovarn.

Dodaten dejavnik, ki je nujen za preživetje parka, so razpoložljive selitvene poti nekaterih živali. Da živali ne bi zašle v mesto, je večina parka ograjena. Intenzivno kmetijstvo in paša čred domačih živali zapirata majhen prehod, ki je še ostal na južni strani parka. Popolna zapora prehoda bi lahko imela tragične posledice. Živali, ki odhajajo, da bi si poiskale pašnike, morda ne bodo imele več priložnosti, da bi se vrnile! Kenijska služba za divje živali, vodilna organizacija za ohranitev divjih živali v državi, želi obvarovati selitvene poti, zato je vzela v zakup zemljo ob parku. Narodni park Nairobi kljub težavam še vedno vsako leto privablja na tisoče obiskovalcev, da bi si ogledali njegove kontrastne čare.

[Slika na strani 24]

Žirafa

[Slika na strani 25]

Leopard

[Slika na strani 26]

Jata marabujev

[Slika na strani 26]

Krokodil

[Slika na strani 26]

Lev

[Slika na strani 26]

Afriški kronski žerjav

[Slika na strani 26]

Črni nosorog

[Slika na strani 26]

Noj