Kako je bila potešena moja duhovna žeja

PRIPOVEDUJE LUCIA MOUSSANETT

MED gorami severozahodnega kotička Italije, blizu švicarskih Alp in nedaleč od znanega francoskega Mont Blanca, je ugnezdena pokrajina Valle d’Aosta. Tukaj sem se leta 1941 rodila v majhni skupnosti Challant St. Anselme.

Bila sem najstarejša od petih otrok; moji štirje sorojenci so bili fantje. Mama je bila zelo delavna in predana katoličanka. Tudi očetova družina je bila verna. Dve njegovi sestri sta bili redovnici. Starša sta zame gmotno zelo veliko žrtvovala, med drugim tudi za mojo izobrazbo. V naši majhni skupnosti ni bilo šol, zato sta me pri 11 letih poslala v internat, ki so ga vodile redovnice.

Tam sem imela poleg drugih predmetov tudi latinščino in francoščino. Ko sem dopolnila 15 let, sem pričela resno razmišljati o tem, kako služiti Bogu. Prišla sem do sklepa, da bi bilo najboljše stopiti v samostan. Vendar pa staršema ta zamisel ni bila všeč, saj bi bila vsa skrb za brate prepuščena mami. Upala sta, da bom z izobrazbo prišla do dobre službe, tako da bi družini lahko finančno pomagala.

Zaradi odziva staršev sem bila žalostna, toda hotela sem imeti zares smiselno življenje  in čutila sem, da bi Bog moral biti na prvem mestu. Zato sem leta 1961 vstopila v rimskokatoliški samostan.

Moje redovniško življenje

V prvih mesecih sem se učila cerkvenih predpisov in pravil ter opravljala fizična dela okrog samostana. Avgusta 1961 sem začela svoj noviciat oziroma pripravništvo in pričela nositi predpisano redovniško obleko. Prav tako sem si izbrala novo ime, Ines, kot je bilo ime moji mami. Ko sem bila sprejeta, sem bila sestra Ines.

Čeprav je večina novink opravljala dela okrog samostana, sem jaz zaradi svoje izobrazbe delala kot osnovnošolska učiteljica. Čez dve leti, avgusta 1963, sem se zaobljubila in postala redovnica Sester svetega Janeza v Aosti v Italiji. Samostan je kasneje plačal moje nadaljnje šolanje na Univerzi presvete Marije vnebovzete v Rimu.

Leta 1967 sem se po šolanju v Rimu vrnila v Aosto in pričela učiti v srednji šoli. Leta 1976 so mi ponudili mesto ravnateljice. Čeprav sem še vedno učila nekaj razredov, sem bila izbrana v vodstvo šole in postala članica krajevnega sveta za šolstvo v Valle d’Aosti.

Moja iskrena želja je bila pomagati revnim. Srce mi je gorelo za njih. Zato sem organizirala različne socialne programe, med drugim tudi takega za pomoč smrtno bolnim osebam brez družine. Prav tako sem ustanovila program za poučevanje priseljenskih otrok. Poleg tega sem za revne iskala zaposlitev in bivališče ter sodelovala pri zagotavljanju zdravstvene pomoči tistim v potrebi. Poskušala sem živeti v skladu z verskimi načeli cerkve.

Takrat sem sprejela katoliško teologijo skupaj s cerkvenimi nauki, kot sta trojica in nesmrtnost duše, ter katoliške poglede na človekovo večno prihodnost. Katoliška teologija je takrat že dovoljevala gledišča, kot je verski pluralizem, kar je pomenilo sprejeti druge religije in živeti z njimi v sožitju.

Kaj me je pričelo motiti

Vendar pa so me nekatere dejavnosti znotraj katoliške cerkve motile. Na primer, pred krstom in birmo naj bi starši in otroci preučili, kaj ta koraka pomenita. Vendar jih večina ni prišla k pouku, drugi pa se niso potrudili to preučiti. Poleg tega so nekateri, ki niso bili sprejeti za krst in birmo v eni župniji, preprosto šli v drugo, da bi to opravili tam. Zame je bilo to površinsko in hinavsko.

Včasih sem sebi in soredovnicam zastavljala vprašanje: »Ali ne bi morale oznanjati evangelija, namesto da se posvečamo raznovrstnim drugim dejavnostim?« »Oznanjamo tako, da opravljamo dobra dela,« so mi odgovarjale.

Poleg tega sem težko sprejemala dejstvo, da moram svoje grehe spovedati duhovniku. Razmišljala sem, da bi pa o tako osebnih zadevah že lahko govorila z Bogom. Nadalje sem težko sprejela tudi zamisel o tem, da se je molitve treba naučiti na pamet in jih potem ponavljati. Prav tako sem le s težavo verjela, da je papež nezmotljiv. Sčasoma sem sklenila obdržati svoje mnenje o takšnih rečeh in preprosto vztrajati v svojem verskem življenju.

Hrepenenje po biblijskem spoznanju

Vedno sem zelo spoštovala Biblijo in hrepenela po tem, da bi se seznanila z njo. Kadar koli sem se morala kaj odločiti ali pa sem čutila, da potrebujem Božjo podporo, sem šla brat Biblijo. Čeprav je v samostanu nismo nikoli preučevali, sem jo zasebno brala. Zapis v Izaiju 43:10–12, kjer je Bog Jehova rekel »Vi ste priče moje«, je vedno naredil vtis name. Vendar takrat nisem popolnoma razumela teh besed.

Sredi 1960-ih let sem med obiskovanjem univerze v Rimu šla na štiriletni tečaj teologije, ki ga je pripravil in plačal Vatikan. Toda med njihovimi učbeniki ni bilo Biblije. Po vrnitvi v Aosto sem se udeležila številnih ekumenskih konferenc, celo tistih, ki so jih organizirale medverske in nekatoliške organizacije. Ob tem sem še močneje zahrepenela po  spoznavanju biblijskih naukov. Med skupinami, ki so trdile, da učijo o isti knjigi, je bila tolikšna zmeda!

Globlje spoznavanje Biblije

Leta 1982 je neka Jehovova priča prišla v center, kjer sem opravljala socialno delo, in me skušala pritegniti v pogovor o Bibliji. Čeprav sem bila zelo zaposlena, me je misel o spoznavanju Biblije privlačila. Zato sem ji rekla: »Prosim, obiščite me v šoli, in ko bom imela kakšno prosto uro, se bova lahko pogovarjali.«

Čeprav me je ženska res obiskala, pa nisem imela nobene »proste ure« v svojem razporedu. Zatem je moja mama izvedela, da ima raka, tako da sem nazadnje vzela dopust, da bi ji pomagala. Ko sem se po njeni smrti aprila 1983 vrnila na delo, so Priče izgubili stik z mano. Nedolgo zatem pa me je obiskala neka druga Priča v svojih 20-ih letih, da bi govorila o Bibliji. Takrat sem ravno brala biblijsko knjigo Razodetje. Zato sem jo vprašala: »Kdo so 144.000, omenjeni v 14. poglavju Razodetja?«

Učili so me, da bodo vsi dobri ljudje šli v nebesa, zato mi ni bilo logično, da bi bilo teh 144.000 v nebesih, kot je bilo videti, ločenih od ostalih. Spraševala sem se ‚Kdo so ti 144.000? Kaj delajo?‘. Ti vprašanji sta me neprestano begali. Priča se je še naprej trudila priti do mene, toda zaradi moje pogoste odsotnosti ji nikoli ni uspelo.

Nazadnje je dala moj naslov Marcu, starešinu v njeni občini. Februarja 1985 me je končno našel. Ker sem bila zaposlena, sva spregovorila le nekaj besed, vendar sva se dogovorila za naslednji obisk. Kasneje sta me z ženo Lino redno obiskovala in mi pomagala razumeti Biblijo. V kratkem sem spoznala, da osnovni katoliški nauki, kot so trojica, nesmrtnost duše in pekel, ne temeljijo na Bibliji.

Druženje s Pričami

Ko sem obiskala shod Jehovovih prič v njihovi kraljestveni dvorani, je bilo jasno, da so stvari pri njih precej drugačne kot v katoliški cerkvi. Peli so vsi, in ne samo zbor. Potem so sodelovali pri samem shodu. Prav tako sem spoznala, da celotno organizacijo sestavljajo »bratje« in »sestre«. Resnično so se zanimali drug za drugega. Vse to je name naredilo vtis.

Takrat sem obiskovala shode v redovniški obleki. Nekateri so bili vidno ganjeni, ko so videli redovnico v kraljestveni dvorani. Občutila sem radost in zadovoljstvo, ki izvirata iz tega, da te obdaja ljubezen velike družine. S preučevanjem sem tudi odkrila, da številna načela, na katerih je temeljilo moje življenje, niso v skladu z Božjo Besedo. Biblija denimo ne govori o tem, da bi Božji služabniki morali nositi posebna oblačila. Cerkvena hierarhija in ceremonialno razkošje sta se precej razlikovala od tega, kar Biblija uči o ponižnih starešinah, ki vodijo občino.

Počutila sem se, kot da stojim v živem pesku, brez trdnih tal pod nogami. Zdelo se je nemogoče, da sem 24 let živela v zmoti. Vendar sem jasno prepoznala zven biblijske resnice. Strah me je bilo pomisliti, da bi pri 44-ih morala začeti znova. Toda kako bi si lahko zakrila oči in nadaljevala takšno življenje, zdaj ko sem spoznala, kaj Biblija v resnici uči?

Pomembna odločitev

Vedela sem, da bi zapustiti samostan pomenilo, da bom finančno ostala brez vsega. Vendar sem se spomnila Davidovih besed, da pravični ‚ne bodo nikoli zapuščeni in da njihovim otrokom ne bo treba prositi kruha‘. (Psalm 37:25) Vedela sem, da bi izgubila določeno materialno varnost, toda zaupala sem Bogu in razmišljala ‚Česa naj bi se sploh bala?‘.

Moja družina je mislila, da se mi je zmešalo. Čeprav me je to mučilo, sem se spomnila Jezusovih besed: »Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden.« (Matevž 10:37) Obenem pa so me preproste geste Prič opogumile in okrepile. Ko sem šla po ulici v  redovniški obleki, so se posebej potrudili, da bi me pozdravili. Zaradi tega sem se še bolj čutila povezana z bratovščino in del njihove družine.

Potem sem končno stopila k materi prednici in ji pojasnila, zakaj sem se odločila zapustiti samostan. Čeprav sem se ponudila, da ji iz Biblije pokažem, zakaj sem se tako odločila, me ni hotela poslušati in je rekla: »Če hočem razumeti kaj v Bibliji, lahko pokličem biblijskega strokovnjaka!«

Katoliška cerkev je bila ogorčena nad mojo odločitvijo. Obtožili so me, da sem nemoralna in da sem ob pamet. Toda tisti, ki so me poznali, so vedeli, da so te obtožbe neresnične. Ljudje, s katerimi sem delala, so se odzvali različno. Nekateri so v tem, kar sem storila, videli pogumno dejanje. Drugi so bili žalostni, saj so menili, da sem zašla na napačno pot. Nekateri so me celo pomilovali.

Četrtega julija 1985 sem zapustila katoliško cerkev. Ker so Priče vedeli, kaj so doživeli drugi, ki so se tako odločili, so se zbali za mojo varnost in me kak mesec dni skrivali. Prišli so me iskat za shode in me potem peljali nazaj tja, kjer sem stanovala. Nisem se kazala v javnosti, dokler se stvari niso malo umirile. Prvega avgusta 1985 sem pričela sodelovati v strežbi z Jehovovimi pričami.

Kasneje še istega meseca sem obiskala območno zborovanje Jehovovih prič in javna občila so izvedela, da sem zapustila cerkev, in so objavila mojo zgodbo. Ko sem se 14. decembra 1985 nazadnje krstila, so na krajevni televizijski postaji in pri časopisju menili, da je to nekaj nezaslišanega, zato so zopet objavili mojo zgodbo ter poskrbeli, da so vsi izvedeli, kaj sem storila.

Ko sem zapustila samostan, gmotno nisem imela popolnoma ničesar. Nisem imela ne zaposlitve, ne doma in ne dohodka. Tako sem kako leto negovala neko paralizirano žensko. Julija 1986 sem postala pionirka, kakor se pri Jehovovih pričah imenujejo polnočasni  strežniki. Preselila sem se na področje neke majhne, novo ustanovljene občine. Tam sem zasebno poučevala jezike in inštruirala druge predmete, tako da sem se okoristila svojega šolanja. Tako sem si lahko prilagajala razpored.

Služenje v tujini

Sedaj, ko sem poznala biblijsko resnico, sem jo želela deliti s čimveč ljudmi. Ker sem govorila francosko, sem razmišljala o tem, da bi služila v kakšni afriški deželi, kjer govorijo francosko. Potem pa so leta 1992 uradno priznali Jehovove priče v bližnji državi Albaniji. Ob koncu tega leta je bila tja dodeljena majhna skupina pionirjev iz Italije. Med njimi sta bila tudi Mario in Cristina Fazio iz moje občine. Povabila sta me, naj ju obiščem in premislim o tem, ali bi služila v Albaniji. Pri svojih 52-ih letih sem po skrbnem premisleku in molitvi zopet zapustila relativno varen položaj in se podala v popolnoma drugačen svet.

To je bilo marca 1993. Ko sem prispela, sem takoj uvidela, da sem, čeprav nedaleč od domovine, v drugem svetu. Ljudje so povsod potovali peš in govorili so albansko, jezik, ki mi je bil popolnoma nerazumljiv. Država se je korenito spreminjala, menjal se je politični sistem. Toda ljudje so bili žejni biblijske resnice ter so z veseljem brali in preučevali. Biblijski učenci so hitro duhovno napredovali, kar mi je ogrelo srce in mi pomagalo navaditi se na to novo okolje.

Ko sem leta 1993 prispela v glavno mesto Tirano, je bila v Albaniji samo ena občina in bilo je komaj kaj več od sto Prič, raztresenih po deželi. Istega meseca je bilo na dnevu posebnega zbora, prvem sploh kdaj organiziranem v Tirani, 585 navzočih in 42 krščenih. Čeprav nisem ničesar razumela, je bilo ganljivo poslušati Priče pri petju in videti, kako pozorno poslušajo. Aprila je bila slovesnost v spomin na smrt Jezusa Kristusa in navzočih je bilo 1318 oseb! Od takrat se je krščanska dejavnost v Albaniji še povečala.

Včasih sem s svojega balkona v četrtem nadstropju gledala Tirano in se spraševala ‚Le kdaj bomo prišli do vseh teh ljudi?‘. Za to je poskrbel Bog Jehova. V Tirani je zdaj 23 občin Jehovovih prič. V vsej državi je 68 občin in kar 22 skupin s skupno 2846 Pričami. Ves ta porast le v nekaj letih! Na spominski slovesnosti leta 2002 smo imeli 12.795 navzočih!

V teh desetih letih, odkar sem v Albaniji, sem imela veliko prednost pomagati vsaj 40 posameznikom do krsta. Kar nekaj jih prav tako služi kot pionirji ali pa v kateri drugi obliki polnočasne strežbe. V preteklih letih je bilo za pomoč pri delu v Albaniji dodeljenih šest skupin italijanskih pionirjev. Za vsako skupino je bil organiziran trimesečni jezikovni tečaj in povabljena sem bila, da poučujem zadnje štiri razrede.

Ko so prijatelji izvedeli, da nameravam zapustiti cerkev, je bil njihov odziv zelo močan. Po vseh teh letih pa so se omehčali, saj vidijo, da sem spokojna in da sem našla svoj mir. Sreča je, da me družina, med drugim tudi moja 93-letna teta, ki je še vedno redovnica, veliko bolj podpira.

Odkar sem spoznala Jehova, je on poskrbel zame v mnogih različnih okoliščinah! Moje korake je usmeril k svoji organizaciji. Ko se ozrem v preteklost, se spomnim, kako sem hrepenela po tem, da bi pomagala revnim, prikrajšanim in potrebnim, in tudi kako sem se želela povsem posvetiti službi Bogu. Zato se Jehovu zahvaljujem, saj je poskrbel za potešitev moje duhovne žeje.

[Slika na strani 21]

Albanska družina, s katero sem preučevala Biblijo. Enajst se jih je krstilo.

[Slika na strani 21]

Večina teh žensk, s katerimi sem preučevala Biblijo v Albaniji, je zdaj v polnočasni strežbi