Barcelona – muzej barv in stila na  prostem

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

ZA TRENUTEK si predstavljajte, da se sprehajate po prostorni umetnostni galeriji. Razstavljenih je veliko stvaritev, ki takoj vzbudijo vašo pozornost in domišljijo. Kamor koli se ozrete, vaš pogled privlači neskončna raznolikost osupljivih, nenavadnih oblik in barv. Toda ta osupljiva umetniška zbirka ni postavljena v kaki zgradbi ali palači. Razsežni odprti muzej je sámo mesto Barcelona – še posebej omembe vreden je Quadrat d’Or * (Zlata četrt). Umetniška dela na razstavi niso slike ali kipi, ampak same zgradbe. Obiskovalcu pa se predstavljajo z izjemno raznolikostjo stilov in okrasja.

Barcelona, ki leži na severovzhodni obali Španije ob Sredozemskem morju le kakih sto šestdeset kilometrov južno od francoske meje, je med vsemi španskimi mesti verjetno najbolj evropska. V preteklih sto letih je njeno ime postalo sopomenka za arhitekturne novosti in umetniški stil.

Čeprav so si Barcelono v različnih obdobjih podjarmili Rimljani, Zahodni Goti, Mavri in Franki, se je mesto razvijalo kot trgovsko središče. Do 14. stoletja je postala Barcelona najpomembnejše proizvodno mesto in sredozemsko pristanišče v Španiji. Iz tega obdobja so tudi gotske stavbe in katedrala, ki zavzemajo viden položaj v osrčju mesta. Veličastnost gotske arhitekture (1), ki je uporabljala dovršene in napredne gradbene tehnike, priča o premožnosti in blaginji Barcelone iz tega obdobja.

V 16. stoletju je Španija usmerila pozornost na zahod, saj je trgovanje s kolonijami obetalo več dobička. Toda s prihodom industrijske revolucije v 19. stoletju se je Barcelona zopet razcvetela, ko je mesto postalo prestolnica španske tekstilne industrije.

Novo mesto oživi

Hitro širjenje mesta v 19. stoletju je poleg bogastva prineslo tudi nekaj težav. Prebivalstvo Barcelone se je v drugi polovici tega stoletja izredno povečalo, toda urbanistični načrt mesta je ostal enak. Nekaj je bilo treba ukreniti, da bi se rešil problem prenaseljenosti. Gradbeni inženir Ildefons Cerdà je dobil nalogo, da izdela načrt za urbanizacijo okoliškega območja in razširi mestno območje.

Cerdàjev načrt iz leta 1859 je bil imenovan L’Eixample oziroma širitev, kakor se zdaj tudi imenuje osrednji mestni predel. Po njegovem načrtu naj bi z drevesi obrobljene ulice in kvadratasto oblikovani bloki stavb, postavljeni skoraj popolnoma simetrično, ustvarili križasto mrežo. Zrasla naj bi nova, mogočnejša in bolj zdrava Barcelona.

Mesto je zelo hitro pričelo rasti v skladu s Cerdàjevim načrtom. Vsak blok stavb je bil posebej oblikovan, zato si danes obiskovalci lahko ogledajo arhitekturne stvaritve velikega čara, raznolikosti in lepote. V načrtu so bile tudi stilne avenije in bulvarji. Robert Hughes v svoji knjigi Barcelona, pravi, da je L’Eixample ‚zaradi svoje arhitekture eno najzanimivejših urbanih področij v Evropi‘.

Zaradi vedno večje blaginje je Barcelona leta 1888 postala gostiteljica svetovne razstave. Arc de Triomf (2) (Slavolok zmage), ki stoji blizu mestnega središča, je bil zgrajen v spomin na ta pomembni dogodek. Poleg tega ta nenavadni spomenik pričuje tudi o prihodu umetniškega gibanja, ki je spremenilo Barcelono v edinstveno mesto na svetu.

Nova umetnost obarva mesto

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je po Evropi in Združenih državah pričel širiti art nouveau – dekorativni umetniški slog, ki so ga navdihnile naravne oblike. * Barcelona je imela denar za naložbe, urbanistični načrt s prostorom za stavbe, ki bi mesto obogatile, in inovativne arhitekte, željne eksperimentiranja. Zaradi sloga art nouveau ima mesto tako edinstveno podobo. Najvidnejši predstavnik novega umetnostnega oblikovanja je bil Antoni Gaudí (1852–1926), ki je na urbani pokrajini Barcelone pustil svoj neizbrisni pečat.

V Barceloni lahko najdemo večino Gaudíjevih najboljših stvaritev, veliko teh zgradb pa spada tudi v svetovno dediščino. Znamenita je Casa Milà (3) oziroma La Pedrera, ki stoji na ulici Passeig de Gràcia blizu mestnega središča. V celi stavbi ni mogoče najti niti ene ravne  stene. Valovito pročelje je videti kakor izklesano iz peščenjaka. Zunanjost stavbe krasijo balkonske ograje, podobne kupu listja in trnja, iz kovnega železa. Znotraj pa najdemo ukrivljene strope in stebre vseh možnih oblik.

Drug izjemen zgled Gaudíjeve genialnosti je Casa Batlló (4), ki prav tako stoji na Passeig de Gràcia. Gaudí je v letih od 1904 do 1906 preoblikoval stavbo, katere lastnik je bil premožen industrialec Josep Batlló i Casanovas. Arhitekt je oblikoval hišo, ki je videti kakor iz pravljičnega sveta. Njena valovita streha je podobna zmajevemu hrbtu, strešna opeka pa ribjim luskinam. Kar težko je verjeti, da je resnična, dokler je ne vidiš.

Gaudíjeva nedokončana mojstrovina, cerkev Sagrada Familia (5), je morda najbolj opazen primer njegove izvirnosti. Štirje zvoniki na severnem pročelju so videti, kakor da so se s štirih v nebo dvigajočih se sveč scedile voščene kaplje. Ti visoki stolpi zasenčujejo okoliške zgradbe in so postali mednarodni simbol Barcelone.

Enako presenetljiv je Parc Güell (6), ki ga je Gaudí zasnoval na griču v zahodnem delu mesta. Ukrivljeni kipi in stebri, večbarvni mozaiki, nenavadne stavbe in dimniki so v pravem nasprotju s privlačnim vrtom, ki jih obdaja. Podobno obilje oblik in barv je Palau de la Música Catalana (7) (Palača katalonske glasbe), ki jo je oblikoval Gaudíjev sodobnik Domènech i Montaner.

Med gorami in morjem

Barceloni dajeta posebno vzdušje prostor, na katerem se razprostira, in tudi njena arhitekturna zapuščina. Mesto na zahodu obdaja gorovje Collserola, na vzhodu pa mu je potegnilo mejo Sredozemsko morje. Prav morje je  tisto, ki je veliko prispevalo k blaginji Barcelone kot glavnega španskega trgovskega pristanišča. Nič čudnega, da nedaleč od pristanišča stoji kip Krištofa Kolumba (8), ki kaže proti morju.

Zaradi gor in morja, ki ščitijo mesto, ima mesto tudi zmerno podnebje, ki je ugodno za poulično življenje. Ulice so vse leto od zgodaj zjutraj do poznega večera polne ljudi. Skoraj na vsakem vogalu stojijo ulične kavarne in restavracije, ki skušajo privabiti mimoidoče z vonjem sveže mlete kave ali s priložnostjo za pokušnjo domače kuhinje. Na živilskih tržnicah lahko kupite skoraj katero koli sadje, zelenjavo ali ribo, ki si jih lahko zamislite. Takšna je tudi slavna Boquería, ki se razprostira ob zeleni aveniji La Rambla.

Vendar obisk Barcelone ne bi bil popoln, če se ne bi povzpeli na strmi grič Montjuïc, ki se dviguje nedaleč od morja. Obiskovalci lahko uživajo v ogledu muzejev, umetnostnih galerij in veličastnem razgledu na mesto in Sredozemsko morje. Na Montjuïcu so tudi glavna poslopja, ki so jih uporabili za olimpijske igre 1992. Jehovove priče nameravajo obiskati Barcelono od 31. julija do 3. avgusta, ko bodo tam imeli mednarodno zborovanje. Ta dogodek bo potekal na velikanskem nogometnem stadionu Camp Nou, kjer bo za vse delegate dovolj prostora.

Barcelona ima podobno kot večina velemest svoje težave, a obiskovalci vedno uživajo v njenem pridihu Sredozemlja. Naj bodo to stojnice s cvetjem in kavarne na La Rambli, ozke ulice in starodavna lepota Gotske četrti ali pa osupljiva mestna arhitektura – Barcelona je resnično muzej barv in stilov na prostem, ki ga le malokdo lahko pozabi.

[Podčrtni opombi]

[Zemljevid na strani 14]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Barcelona

Madrid

Sevilla

[Slika na strani 16]

Zračniki in dimniki na Casa Milà

[Vir slike]

Godo-Foto

[Navedba vira slike na strani 15]

Fotografije zgoraj: Godo-Foto

[Navedba vira slike na strani 17]

Sandra Baker/Index Stock Photography

Godo-Foto