Skušal sem služiti dvema gospodarjema

PRIPOVEDUJE KEN PAYNE

Rodil sem se leta 1938, odraščal pa sem na dedkovem ranču v ameriški zvezni državi Nova Mehika. To je bilo 9700 hektarjev veliko področje potokov in prerij, v ozadju pa so se dvigale gore. Spominjam se oglašanja ovc, krav in konjev ter žvenketa ostrog kavbojev. Včasih sem prisluhnil vetru, ki je vršel skozi travo, in pozorno spremljal njemu nasprotno, glasno in predirljivo oglašanje ptičev kildirjev okoli vodnega zbiralnika.

TO, KAR na človeka vpliva v prvih letih življenja, se lahko vanj vtisne globoko in trajno. Mnoge ure sem preživel z dedkom, ki je znal povedati mnogo zgodb z Zahoda. Poleg tega je tudi poznal ljudi, ki so spremljali Billyja Kida, mladega prestopnika, ki je zaslovel z vrsto umorov, ki so se končali z njegovo smrtjo leta 1881, ko je bil star 21 let.

Moja starša sta bila Jehovovi priči in sta me jemala s seboj v krščansko strežbo na oddaljene ranče in do preprostih opečnatih hiš, posejanih po dolini Hondo. Pogosto sta po gramofonu predvajala biblijske govore brata J. F. Rutherforda, čigar glas se mi je vtisnil v spomin. * Njegove plošče smo predvajali vsakovrstnim ljudem: rančerjem, mehiškim kmetovalcem in ameriškim domačinom, kot so Apači in Puebli. Užival sem v uličnem oznanjevanju z revijami, saj je kljub vojnim letom fantiča zavrnil le malokdo.

Imel sem zares dober temelj. Vendar nisem poslušal Jezusovega svarila: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Matevž 6:24, SSP) Želim si, da bi lahko rekel, da sem imel čudovito življenje v polnočasni službi. Toda že zgodaj, pri treh letih, me je s te poti odvrnil drugi »gospodar«. Kaj se je zgodilo?

Moja strast je postalo letenje

Leta 1941 je pri našem skednju pristalo letalo Piper Cub. Z njim so lovili kojote, ki so plenili naše ovce. Takrat, pri treh letih, sem  se odločil, da želim postati pilot. Leta odraščanja so minevala in pri 17-ih sem odšel zdoma. Zaposlil sem se na letališču v Hobbsu v Novi Mehiki ter v zameno za pouk letenja pometal hangarje in delal na letalih. Krščanska strežba je v mojem življenju pričela stopati v ozadje.

Pri 18-ih sem se poročil in z ženo sva sčasoma dobila tri otroke. Kako sem družino preživljal? S pilotiranjem letal, s katerimi smo škropili posevke, s čarterskimi poleti, s poleti, namenjenimi nadzorovanjem plenilcev in s poučevanjem letenja. Šest let zatem sem pričel leteti za Teksaško mednarodno letalsko družbo, blizu Dallasa v Teksasu. Zaradi tega je moje življenje postalo stabilnejše in sem v dentonški občini pričel celo služiti kot starešina. Poleg tega sem vodil več biblijskih poukov, tudi z letalskim kapitanom, njegovo ženo in vso njegovo družino, in biblijska resnica je postala del njihovega življenja.

Leta 1973 je bilo za menoj približno tri leta pilotiranja turbopropelerskih letal, toda ko so iz delovanja umaknili DC-3, sem pričel izgubljati veselje. Moje srce je bilo v resnici še vedno v Novi Mehiki. Vendar kako bom preživljal družino, če neham leteti?

Prevzame me umetnost

Po letu 1961 sem v prostem času rad slikal ameriški Zahod in te slike so se dobro prodajale. Zato sem se poslovil od letališča in se preselil nazaj v Novo Mehiko, tako imenovano očarljivo deželo. Vendar nisem ostal uravnovešen. Dovolil sem, da me je ljubezen do umetnosti prevzela. Slikanje in pozneje tudi kiparjenje, skupaj z občasnim letenjem, so jemali ves moj čas. Delal sem od 12 do 18 ur na dan. Zaradi tega sem zelo zanemaril družino in Boga. Kaj je bilo zatem?

Moj zakon je razpadel, razvezala sva se. Preselil sem se na sever, v Montano, in se zatekel k pitju. Z nekrščanskim načinom življenja sem pristal na enaki neumni poti, kakršno je ubral izgubljeni sin iz Jezusove prilike. (Lukež 15:11–32) Nato pa sem nekega dne spoznal, da nimam niti enega pravega prijatelja. Ko sem srečal ljudi, ki so bili v stiski, sem jim rekel: »Poiščite Jehovove priče. Oni vam bodo zares pomagali.« Odgovorili so mi: »Zakaj pa potem nisi ti Priča?« Moral sem priznati, da ne moreš biti Priča in živeti, kakor sem živel jaz.

Končno sem se leta 1978 vrnil v Novo Mehiko, v občino, kjer so me Priče poznali. To je bilo prvič po več letih, da sem bil v kraljestveni dvorani, in lahko sem samo jokal. Kako  usmiljen je bil do mene Jehova! Prijatelji v občini so bili zelo prijazni in mi pomagali, da sem se vrnil na Jehovova pota.

Nova zakonska sopotnica in nov začetek

Leta 1980 sem se poročil s Karen, lepo Pričevalko, ki sem jo poznal več let. Imela je dva sinova iz prejšnjega zakona, Jasona in Jonathana. S svojo močno ljubeznijo do Jehova je v moje življenje vnesla stabilnost in še dva čudovita sinova, Bena in Phillipa. Toda naše življenje ni bilo z rožami postlano. Pozneje nas je dohitela nesreča.

Študiral sem umetnost in veliko ur preučeval anatomijo ljudi in živali – še posebej konjev – ter kompozicijo, razmerje in perspektivo. Pričel sem kipariti v glini, še posebej podobe iz Divjega zahoda – konje, Indijance na konjskem hrbtu, kavboje in celo zdravnika iz preteklih časov, ki je potoval s konjem in kočijo. Postajal sem uspešen. Zato sva se odločila, da odpreva galerijo. Karen se je domislila imena Galerija gorskih stez.

Leta 1987 sva kupila galerijo v Sedoni v Arizoni in jo poimenovala s tem imenom. Medtem ko je Karen vodila galerijo, sem delal doma v ateljeju in pazil na fante. Toda zboleli so, prodaja pa je bila majhna. Odločila sva se zamenjati vlogi, tako da je Karen lahko doma skrbela za otroke. Glino sem odnesel na prodajno mesto in pričel kipariti tam, pred očmi strank. Kako so se potem stvari spremenile!

Ljudje so me začeli vpraševati glede bronov, ki sem jih izdeloval. Ko sem jim razlagal o svojem delu in pripovedoval o izdelkih, ki jih uporabljam za osnovo končnih izdelkov, sem jih tudi poučil o zgodovini Divjega zahoda skupaj z imeni, kraji in dogodki, ki sem jih izvedel iz obširnega branja. Ljudje so se pričeli zelo zanimati za modele, ki sem jih ravno obdeloval, in nekateri so hoteli plačati polog za predmet, ki so ga videli nastajati, z namenom da bi razliko plačali, ko bo narejen bronasti ulitek. Tako je nastal izraz »predulitna prodaja«. Uspeh je bil takojšen. Posel se je tako povečal, da sva imela tri galerije in veliko livarno z 32 zaposlenimi. Toda to mi je jemalo toliko moči! S Karen sva razmišljala, kako bi to neskončno rutino pretrgala. O tem sva molila. Bil sem starešina v občini, vedel pa sem, da bi lahko za Jehova naredil več.

Vrnitev k služenju enemu gospodarju

Leta 1996 je našo občino obiskal okrajni nadzornik in naju vprašal, ali bi z njim kosila. Še preden pa smo pričeli jesti, je postavil vprašanje, ki naju je povsem presenetilo: Ali bi razmislila o tem, da se preseliva v rezervat Navaho Indijancev in pomagava ustanoviti novo občino v Chinleju? Kakšen izziv! Rezervat sva že večkrat obiskala in pomagala oznanjevati na delu tega oddaljenega področja, sedaj pa se nama je pokazal nov cilj. To je bila priložnost, da ustaviva kolo pridobitništva in posvetiva več časa Jehovu in njegovemu ljudstvu. Spet sva pričela služiti enemu gospodarju!

K temu koraku v neznano je bil povabljen še en starešina z družino. To so bili Carusettovi, ki so bili naši dobri prijatelji. Oboji smo prodali udoben dom in naročili bivalnika, ki bi ju lahko namestili v rezervatu. Prodal sem galerije in na koncu še livarno. Svoje življenje smo poenostavili in postali svobodni, da razširimo krščansko strežbo.

Oktobra 1996 je imela nova občina v Chinleju prvi shod. Od takrat se je med plemenom Navaho oznanjevalsko delo razširilo in v naši občini so odlični navaški pionirji, ki govorijo svoj jezik, navajščino. Počasi smo se pričeli učiti ta zapleteni jezik, da bi bili, četudi nismo Navahi, sprejeti mednje. Z dovoljenjem indijanskih oblasti smo dobili zemljišče v Chinleju in tam zgradili kraljestveno dvorano, katere posvetitev je bila junija letos.

Doleti nas velika nesreča

Decembra 1996 je Karen odpeljala fante na kratek obisk v Ruidoso v Novi Mehiki. Jaz sem moral ostati v Chinleju. Lahko si zamislite, kako pretresena in žalostna sva bila, ko se je najin 14-letni sin Ben med smučanjem zaletel  v skalo in umrl! To je bila za vse strašna preizkušnja. V vsej tej nesreči smo lahko zdržali z biblijskim upanjem na vstajenje. V veliko podporo so nam bili tudi krščanski bratje in sestre. Ob pogrebnem govoru v kraljestveni dvorani v Sedoni, kjer smo prej živeli več let, so sosedje videli toliko Navahov kot še nikoli. Bratje in sestre iz rezervata so pripotovali od daleč, več kot 300 kilometrov, da bi nas podprli.

Pravi blagoslov je, ko vidiva, kako je duhovno napredoval Benov mlajši brat Phillip. Ima dobre duhovne cilje in nama je v veliko veselje. Vodi več biblijskih poukov, enega je imel tudi z učiteljem. Toda vsi hrepenimo po tem, da bomo ponovno videli Bena v novem svetu, ki ga je obljubil Jehova. (Job 14:14, 15; Janez 5:28, 29; Razodetje 21:1–4)

Blagoslovljena sva z ljubečo družino, ki naju podpira. Moj posvojeni sin Jonathan služi Jehovu skupaj z ženo Kenno in prav tako moj najmlajši sin iz prvega zakona, Chris, z ženo Lorie. Najina vnuka Woodrow in Jonah imata govore v Teokratični strežbeni šoli. Moj oče je umrl leta 1987, toda mati je pri svojih 84 letih še vedno dejavna v Jehovovi službi in takšen je tudi moj brat John z ženo Cherry.

Iz izkušenj sem spoznal, da so resnične Jezusove besede: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema [. . .]. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Umetnost lahko tudi sedaj postane gospodar, ki zahteva popolno vdanost. Zato se učim, kako pomembni sta uravnovešenost in previdnost, saj nočem, da bi me umetnost kdaj spet prevzela. Veliko boljše je delati to, kar svetuje apostol Pavel: »Bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« (1. Korinčanom 15:58)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 18, 19]

Moje letalo leta 1996 v Chinleju

[Slika na strani 19]

Bronasta skulptura, imenovana »Ni časa za obotavljanje«

[Slika na strani 21]

Biblijski pouk na mestu, kjer se je pozneje zgradilo kraljestveno dvorano

[Slika na strani 21]

Z ženo Karen

[Slika na strani 21]

Oznanjevanje pred značilno kočo Navaho Indijancev