Tour De France – 100 let vrhunske kolesarske preizkušnje

JEZIK PREDVAJANJA:

Tour De France – 100 let vrhunske kolesarske preizkušnje

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

NOVEMBRA 1902 je Henri Desgrange, direktor športnega dnevnika L’Auto, iskal zamisli, kako bi premagal tekmeca, časopis Le Vélo. »Kaj pa, če bi priredili kolesarsko dirko po Franciji?« je predlagal Géo Lefèvre, mlad novinar med pisci za L’Auto. Zamisel se je sprva zdela nestvarna, toda kmalu je zaživela. Prvega julija 1903 se je 60 poklicnih in ljubiteljskih kolesarjev natančno ob 15.16 odpravilo iz Pariza na tritedensko 2428-kilometrsko pot po cestah prvega Tour de Francea. *

»Sužnji ceste«

Tekmovanje se je ljudem takoj priljubilo. Povsod po Franciji so ljudje trumoma prišli gledat in spodbujat »sužnje ceste«, kot je tekmovalce imenoval francoski novinar Albert Londres. Razmere za tekmovanje so bile v prvih nekaj letih Toura, ne da bi pretiravali, skromne – preprosta oprema, luknjaste ceste, neskončno dolge etape in nočni starti.

Ker tehnična pomoč med vožnjo ni bila dovoljena, razen na kontrolnih točkah, je moral kolesar, če se mu je pokvarilo kolo, sam popraviti 20-kilogramsko prevozno sredstvo. Denimo leta 1913 in 1919 je nesrečni Eugène Christophe moral dvakrat popraviti zlomljene sprednje vilice v vaški kovačiji!

Novosti in poročanje v občilih

Organizatorji so si morali vsako leto izmisliti kaj novega, da zanimanje za dirko ne bi upadlo. Med spremembami so bile številnejše in krajše etape, kratki obvozi skozi sosednje države, državne in klubske ekipe, posamična in ekipna časovna preizkušnja ter finiš na Elizejskih poljanah v Parizu. Leta 1919 je bil postavljen pomemben mejnik, ko je bil po koncu vsakega dne zmagovalec v skupni uvrstitvi nagrajen s posebno majico, ki je bila enake barve kot rumene strani revije L’Auto – z zelo zaželeno maillot jaune oziroma rumeno majico. Leta 1931 je Desgrange, da bi pridobil finančna sredstva za tekmo, uvedel oglaševalska vozila, ki potujejo kako uro pred karavano in podžigajo gledalce ob progi.

Prodaja revije L’Auto – zdaj L’Équipe – je narasla. Leta 1903 je bila posebna izdaja, natisnjena v 130.000 izvodih sedem minut po prihodu zmagovalca prvega Tour de Francea, Maurica Garina, takoj razgrabljena. Danes je Tour de France, ki ga prenašajo po televiziji v več kot 150 državah, tretji najbolj poročani športni dogodek na svetu, takoj za olimpijskimi igrami in svetovnim nogometnim prvenstvom. Privlačnost tega tekmovanja kaže dejstvo, da so leta 1987 španski parlamentarci prekinili razpravo, da bi spremljali zmago rojaka Pedra Delgada v 21 ostrih zavojih med naporno gorsko etapo na področju Alpe d’Huez!

Osvajanje vrhov

Na začetku je Tour potekal večinoma po ravnem. Potem pa je junija 1910 Alphonse Steinès, novinar za L’Auto, poslal iz Pirenejev brzojavko Desgrangeu ter mu sporočil, da so ceste čez gorske prelaze popolnoma prehodne. Steinèsovo poročilo pa ni bilo popolnoma resnično. Sam je celo noč preživel v snegu na višini 2200 metrov, ker ni našel poti! Kljub temu so naslednji mesec najmočnejši kolesarji sprejeli ta izziv. Francoz Gustave Garrigou se je, čeprav ni prišel prvi na cilj, povzpel na prelaz Tourmalet v Pirenejih, ne da bi stopil s kolesa. Od takrat so programu Toura dodali še druge gorske prelaze v Alpah in Pirenejih.

Pri spustu kolesarji dosegajo vrtoglave hitrosti, tudi do 100 kilometrov na uro, pri tem pa so padci pogosti. Leta 1951 je Nizozemec Wim Van Est, nosilec rumene majice, padel v 50 metrov globoko sotesko, iz katere so ga izvlekli z improvizirano vrvjo, narejeno iz kolesarskih zračnic. Za nekatere pa se ni izteklo tako srečno. Španec Francisco Cepeda se je leta 1935 pri padcu na prelazu Galibier v Alpah ubil. Italijan Fabio Casartelli se je leta 1995 smrtno ponesrečil na 17-odstotnem klancu na Portet d’Aspet v Pirenejih.

Dvoboji na vrhu

Leta 1964 sta se Francoza Jacques Anquetil in Raymond Poulidor bojevala bok ob boku v veličastni dirki proti vrhu Puy-de-Dôme v gorovju Auvergne. Poulidor, velikokrat drugouvrščeni, je v tem dvoboju zmagal, toda rumena majica mu je ušla le za nekaj sekund.

Leta 1971 sta za vodstvo tekmovala Belgijec Eddy Merckx in Španec Luis Ocaña. Ocaña je 12. julija pri spustu s prelaza Mente v Pirenejih padel. Zaradi poškodb ni mogel nadaljevati tekmovanja. Merckx je svojega nasprotnika počastil tako, da je zaprosil, da naslednji dan ob startu ne bi nosil rumene majice.

Gorske etape so bile prizorišče še drugih primerov gentlemanskega ravnanja v športu. Denimo leta 1949 sta med vzponom na Izoard v Alpah velika italijanska tekmeca Gino Bartali in Fausto Coppi začasno potisnila vstran sovražnost in drug drugega podprla v tekmi.

Ekipni šport

Dolgi posamični pobegi so nekaj spektakularnega. Eden takšnih je bil neustavljivi, 140-kilometrski pobeg Švicarja Huga Kobleta leta 1951 v etapi Brive–Agen. Vendar je zmaga večinoma rezultat skupinskega dela. Tekmuje običajno 20 poklicnih ekip s po devet kolesarjev v vsaki. Člani ekipe so povsem na voljo vodju skupine, vedno mu pripravljeni pomagati, če morda oslabi, se mu pokvari kolo ali pa pade.

Ta moštveni duh dobro ponazarja zgled 20-letnega francoskega kolesarja Renéja Vietta iz leta 1934. Čeprav je imel dobro možnost za etapno zmago, ni niti malo pomišljal, da se ne bi povzpel po klancu, s katerega se je ravnokar spustil, in vodju skupine Antoninu Magneju, ki se mu je pokvarilo kolo, dal svojega.

Najboljši

Zmagati na Touru več kot enkrat se šteje za izjemen dosežek. Do danes so po petkrat zmagali štirje kolesarji: Jacques Anquetil (Francija, 1957, 1961–64), Eddy Merckx (Belgija, 1969–72, 1974), Bernard Hinault (Francija, 1978–79, 1981–82, 1985) in Miguel Indurain (Španija, 1991–95). Toda kdo ve kolikokrat bi zmagal Belgijec Philippe Thys (zmagovalec v letih 1913, 1914, 1920), če zaradi prve svetovne vojne, iz katere se več prejšnjih prvakov ni vrnilo, ne bi prekinili tekmovanja?

Po mnenju mnogih je bil doslej najboljši kolesar Eddy Merckx z vzdevkom Kanibal. Z rekordnimi 34 etapnimi zmagami se je odlikoval na vseh področjih – v časovnih preizkušnjah, sprintih, spustih, ravninskih in gorskih etapah. »Pušča nam samo drobtine,« so se pritoževali njegovi premagani tekmeci. Dvakratni prvak Fausto Coppi je po mnenju drugih najbolj profesionalen in eleganten kolesar vseh časov.

Zmaga za vsako ceno

Goljufanje na Touru je bila vedno skušnjava. Prvi štirje kolesarji na tekmi leta 1904 so bili diskvalificirani, med drugim tudi zaradi vožnje po nedovoljenih bližnjicah ali prevoza z avtomobilom.

Pri vsem goljufanju je doping (zloraba substanc) do danes ostal prava nadloga kolesarstva. V zgodnjih letih so nekaterim tekmovalcem dajali čudne napitke, leta 1920 pa je v reviji L’Auto izšel članek, ki je javno obsodil doping pod zdravniškim nadzorom. Leta 1924 sta brata Pélissier priznala, da »vozita na dinamit« oziroma z drugimi besedami uporabljata nevarne substance. V preteklih desetletjih so veliko sumljivih nesreč pripisali dopingu, denimo tragično smrt britanskega kolesarja Toma Simpsona med vzponom na Mont Ventoux leta 1967.

Leta 1998 je v časopisne naslove prišel obsežen primer dopinga pod zdravniškim nadzorom. V avtomobilu maserja ene od ekip so našli nekaj več kot 400 odmerkov substanc za doseganje boljših rezultatov, med drugim tudi eritropoetina. Ena ekipa je bila diskvalificirana, neka druga pa je od tekmovanja odstopila. Lanskoletni škandal je spodkopal ugled tretjeuvrščenega v skupnem seštevku. Direktor tekmovanja Tour de France, Jean-Marie Leblanc, je v predgovoru dela, ki ga je ob obletnici izdal L’Équipe, z naslovom 100 ans de Tour de France, zapisal, da »doping, pretirano širjenje dirke in denar« ogrožajo obstoj Toura.

Kljub težavam športniki niso izgubili svoje zagnanosti in predanosti dirki. Na letošnji dirki ob stoletnici Toura, ki bo dejansko potekala po progi iz leta 1903, bo tekmoval tudi nesporen favorit in štirikratni zmagovalec Teksačan Lance Armstrong. Ta je izjavil, Tour »ima ime, zgodovino in stil, v čemer se nobena druga dirka ne more primerjati z njim. Nikoli ne bo, ne glede na to, kar se zgodi, le še ena dirka.« Sanje vsakega poklicnega kolesarja so zmagati na Tour de Franceu.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 3 Danes je Tour običajno dolg približno 3600 kilometrov in poteka v 20 enodnevnih etapah.

[Shema/zemljevid na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Proga dirke ob stoletnici Toura 5.–27. julija 2003

–– časovna preizkušnja

—— prevoz med etapama

• start etape

○ cilj etape

• PARIZ

-- ——

○ Sedan

-- ——

○ Saint-Dizier

-- ——

○• Nevers

○• Lyon

○ L’Alpe d’Huez

○ Marseille

——

• Narbonne

○• Toulouse

-- ——

○ Cap’ Découverte

-- ——

○ Bayonne

-- ——

○• Bordeaux

-- ——

○ Nantes

——

• Ville d’Avray

○ PARIS

[Vir slike]

[Slike na strani 22]

1903 Maurice Garin, prvi zmagovalec Tour de Francea

1927 Tovarniški delavci so prenehali delati, da bi spremljali tekmovanje

[Vir slike]

[Slika na strani 23]

1910 Octave Lapize v Pirenejih potiska svoje kolo z rezervno zračnico okoli vratu

[Vir slike]

[Slike na strani 24]

1951 Italijan Fausto Coppi, dvakratni prvak

1964 Anquetil in Poulidor med razburljivim dvobojem

[Vir slike]

[Slike na strani 24, 25]

1991–95 Miguel Indurain (Španija) z rumeno majico je na Tour de Franceu zmagal petkrat

1999 Lance Armstrong med časovno preizkušnjo

[Vir slike]

PREBUDITE SE!