»Ne pozabi dežnika!«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

V VELIKI BRITANIJI je povprečen dan in številni ljudje imajo pri sebi dežnik. Človek ne more biti nikoli prepričan, da ne bo deževalo. »Ne pozabi dežnika!« kličemo drug drugemu, ko gremo od doma – nato pa ga zamišljeni morda pozabimo na avtobusu, vlaku ali v trgovini. To naše prenosno zavetje radi jemljemo za samoumevno, saj ga vedno lahko nadomestimo z novim. Toda bili so časi, ko se na dežnik ni gledalo tako na lahko.

Slavna preteklost

Očitno je, da prvi dežniki niso imeli nič skupnega z dežjem. Bili so simboli položaja in časti, pridržani za pomembne ljudi. Tisočletja stari kipi in slike iz Asirije, Egipta, Perzije in Indije prikazujejo služabnike, kako ščitijo vladarje pred soncem s sončniki, ki jih držijo nad njimi. V Asiriji je dežnik lahko imel samo kralj.

Dežnik je skozi zgodovino še naprej predstavljal moč, posebno v Aziji. Vladarjev ugled se je večal s številom dežnikov, ki jih je imel, kar kaže tudi dejstvo, da se je neki burmanski kralj imenoval Gospodar štiriindvajsetih dežnikov. Včasih je bilo pomembno število nanizanih dežnikov. Dežnik kitajskega cesarja je bil četveren, dežnik siamskega kralja pa sedmeren oziroma deveteren. V nekaterih  orientskih in afriških deželah ostaja dežnik še danes simbol avtoritete.

Dežniki in religija

Dežnik je bil že zgodaj v zgodovini povezan z religijo. Starodavni Egipčani so bili prepričani, da boginja Nut ščiti vso zemljo s telesom kakor nekakšen dežnik. Ljudje so iskali njeno zaščito, tako da so se sprehajali s svojimi prenosnimi »strehami«. V Indiji in na Kitajskem so ljudje menili, da odprt dežnik predstavlja nebesni svod. Zgodnji budisti so dežnik uporabljali kot simbol za Buda, zato so dežniki pogosti tudi na kupolah budističnih spomenikov. Dežniki imajo svojo vlogo tudi v hinduizmu.

Do leta 500 pr. n. š. so se dežniki že razširili v Grčijo. Tam so jih med verskimi praznovanji nosili nad podobami bogov in boginj. Atenčankam so sončnike držali služabniki, toda ni bilo veliko moških, ki so uporabljali ta predmet. Običaj se je iz Grčije razširil v Rim.

Rimskokatoliška cerkev je dežnik uvrstila med ceremonialne predmete časti in položaja. Papež se je pričel v javnosti kazati pod svilenim dežnikom z rdečimi in rumenimi progami, kardinali in škofi pa so imeli vijolične ali zelene različice. V bazilikah je še danes stol za papeža z ombrellonom oziroma dežnikom v papeških barvah nad njim. Tudi kardinal, ki vodi cerkev od smrti enega papeža do izvolitve drugega, ima za svoj emblem ombrellone.

Od sončnika do dežnika

Danes razlikujemo med dežnikom in sončnikom. V slovenščini poznamo tudi izraza »marela« in »parazol«. Njun izvor ni povezan z dežjem. Beseda »marela« izhaja iz latinske besede umbra, kar pomeni »senca«, izraz »parazol« pa prihaja iz besed, ki pomenita »braniti« in »sonce«. Kitajci ali pa morda prebivalke antičnega Rima so pričeli oljiti in voskati svoje papirnate sončnike, da bi se zaščitili pred dežjem. V Evropi je zamisel o sončniku oziroma dežniku izginila in se spet pojavila v 16. stoletju, ko so jih ponovno odkrili Italijani in kasneje tudi Francozi.

V 18. stoletju so dežnike pričele nositi tudi Britanke, a Britanci še vedno niso bili pripravljeni nositi tega, po njihovem mnenju, ženskega dodatka. Izjema so bili lastniki kavarn, ki so spoznali, kako koristno je imeti pripravljen dežnik, ki bi stranke varoval pred slabim vremenom na poti do njihove kočije. Dežniki so se zdeli nadvse uporabni tudi duhovnikom, kadar so morali opraviti pogrebno slovesnost v nalivu.

V Angliji je obrnil list zgodovine dežnikov popotnik in človekoljub Jonas Hanway. Pravijo, da je bil prvi moški v Londonu, ki si je upal dežnik javno nositi. Pri svojih prekomorskih potovanjih je videl, da so jih uporabljali tudi moški, zato se je odločil spoprijeti z jeznim posmehovanjem kočijažev, ki so ga, ko so peljali mimo njega, nalašč poškropili z blatno vodo iz obcestnih jarkov. Hanwaya se je z njegovim dežnikom 30 let redno videvalo v javnosti. Ko je leta 1786 umrl, so moški in ženske že z veseljem nosili dežnike.

 V tistih dneh je bil pravi izziv uporabljati dežnik. Takratni dežniki so bili veliki, težki in nerodni. Ko so bili mokri, jih je bilo zaradi naoljene svilene ali platnene prevleke, špic in ročajev iz trstičja ali kitove kosti težko odpirati, poleg tega so tudi puščali. Kljub temu je njihova priljubljenost rastla, še posebej zato, ker je bilo ceneje kupiti dežnik kot pa najeti kočijo, ko je deževalo. Povečalo se je število dežnikarjev in njihovih delavnic, iznajditelji pa so se posvetili izboljšavam dizajna. Sredi 19. stoletja je Samuel Fox patentiral model paragon z lahkim, a močnim kovinskim ogrodjem. Staro okorno prevleko pa je zamenjal z lažjimi tkaninami, kot so svila, bombaž in povoskano laneno platno. In nastal je sodoben dežnik.

Modni dodatek

Sončnik je tako postal izjemno priljubljen eleganten modni dodatek angleške dame s stilom. Ko se je moda spreminjala, je njen ljubki sončnik postajal vedno večji in prevlečen z raznovrstno živobarvno svilo in satenom. Pogosto se je ujemal z njeno obleko, krasili pa so ga čipkasti našitki, resice, trakovi, pentlje in celo perje. Še v 20. stoletju se nobena ugledna dama, ki je želela ohraniti svojo nežno polt, ni pojavila zunaj brez sončnika.

V 1920-ih pa je porjavela koža postala modna zapoved in sončnik je malodane izginil. Tedaj je prišel čas za mestnega gospoda v neuradni opremi, to je s polcilindrom na glavi in s črnim, zaprtim dežnikom v roki, ki ga je uporabljal tudi kot elegantno sprehajalno palico.

Z novo tehniko so po drugi svetovni vojni prišli na tržišče izboljšani dizajni dežnikov, denimo zložljivi dežnik, pa tudi prevleke iz vodoodpornega najlona, poliestra in plastike. Preživelo je še nekaj delavnic, kjer izdelujejo izvrstne, ročno dodelane in drage dežnike. Danes pa dežnike predvsem množično proizvajajo v tovarnah, v katerih za nizko ceno izdelajo dežnike vsakovrstnih barv in velikosti, vse od velikega golfskega dežnika in vrtnega senčnika pa do zložljivega 15-centimetrskega dežnika, ki ga je lahko spraviti v torbico.

Dežnik je bil nekoč razkošje in statusni simbol, danes pa si ga lahko privošči vsakdo in je pogosto tudi blizu vrha seznamov izgubljenih predmetov. Povsod po svetu je dežnik zelo koristen pripomoček za spoprijemanje z vremenskimi tegobami, v nekaterih državah pa zaradi vse pogostejših svaril pred nevarnostjo izpostavljanja sončnim žarkom postaja znova modna njegova prvotna raba kot sončnik. Zato boste morda tudi vi danes, ko boste šli od doma, slišali opomin: »Ne pozabi dežnika!«

[Okvir/slika na strani 20]

Nakup in vzdrževanje dežnika

Odločiti se boste morali med priročnostjo in vzdržljivostjo. Cenejši zložljivi model, ki ga lahko vtaknete tudi v večji žep, ima skoraj gotovo manj špic, vendar je zato tudi manj zdržljiv v močnem vetru. Po drugi strani pa utegne tradicionalen nezložljiv dežnik stati več, a je običajno tudi bolj odporen proti vremenskim vplivom in traja dlje časa. Nedvomno lahko dober dežnik traja več let. Ne glede na to, katerega si boste izbrali, ga pustite, da se odprt posuši, preden ga ponovno zaprete, tako ga boste zaščitili pred plesnijo in rjavenjem. Če ga boste shranili v tok, pa bo ostal čist in se na njem ne bo nabiral prah.

[Slike na strani 19]

Služabnik drži sončnik asirskemu kralju

Ženska iz antične Grčije z dežnikom v roki

[Vir slike]

Risbi: The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck

[Slika na strani 20]

Sončnik, okoli leta 1900

[Vir slike]

Culver Pictures