Pogled v svet

Rezanje plavuti morskim psom

Poklicni ribiči temeljito preiskujejo svetovne oceane in iščejo morske pse, katerim potem porežejo plavuti, trupla pa vržejo nazaj v morje. »Za to vrsto grozljivega amputiranja je krivo vse večje povpraševanje po dragi juhi [iz plavuti morskih psov],« poroča Science News. Ameriška obalna straža je avgusta 2002 ob mehiški obali zaplenila havajsko ladjo, potem ko je odkrila, da je natovorjena z 32 tonami plavuti morskih psov. Na ladji ni bilo nobenih drugih delov morskih psov. »Za nenavadni tovor so pomorili najmanj 30.000 morskih psov, zavrženega pa je bilo za približno 580.000 kilogramov mesa teh rib,« piše v reviji. »Ribiške flote po vsej zemeljski obli sedaj po ocenah letno pobijejo 100 milijonov morskih psov.« Cene plavuti morskih psov na prostem trgu znašajo več kot 183 evrov za 450 gramov in povpraševanje po njih je vse večje.

 Načrtovanje časa

V nedavnem poročilu o neki raziskavi je pisalo, da »so ljudje, ki se pritožujejo, da nimajo dovolj časa, v zmoti«, poroča The Australian. Časopis razpravlja o raziskavi, ki sta jo izvedli Univerza Novi južni Wales in Avstralska narodna univerza. V raziskavi piše: »Na delu in pri hišnih opravilih mnogi preživimo več časa, kot je to zares potrebno.« Raziskovalci so preračunali čas, ki ga zaposlen par brez otrok potrebuje za službo, da si priskrbi osnovne življenjske potrebščine. Potem so ta čas primerjali s časom, ki ga pari dejansko porabijo za te dejavnosti. Raziskava je pokazala, da zaposleni pari brez otrok »skupno porabijo 79 ur tedensko za službo, 37 ur za hišna opravila in 138 ur za osebne reči, v resnici pa bi lahko delali le 20 ur na teden [vsak po 10 ur], hišna opravila opravljali 18 ur in 116 ur porabili za osebne reči [vštevši prehranjevanje in spanje]«, je pisalo v časopisu. Če bi par bil pripravljen poenostaviti življenjski slog, bi na teden lahko pridobil kar 100 dodatnih ur prostega časa. Raziskava, kot piše v The Australianu, namiguje na to, da zaposleni pari brez otrok »trdijo, da imajo najmanj časa, pa so pravzaprav od vseh skupin časovno najmanj utesnjeni, saj imajo denimo starši veliko bolj natrpan urnik«.

Vse več sladkorne bolezni v Indiji

Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da ima po svetu več kot 170 milijonov ljudi sladkorno bolezen. Indija je država z najvišjim številom diabetikov, 32 milijonov, in to število naj bi do leta 2005 poskočilo na 57 milijonov, poroča časopis Deccan Herald. Na mednarodnem kongresu o sladkorni bolezni v Aziji, ki je potekal na Šrilanki, so strokovnjaki kot glavna vzroka za ta močni porast navedli prehrano in spremembe v življenjskem slogu skupaj s stresom, genetskimi dejavniki, nizko porodno težo in prekomernim hranjenjem novorojenčkov. V Indiji so stroški zdravljenja sladkorne bolezni med najnižjimi na svetu. Kljub temu pa je težav in smrtnih primerov, ki so povezani s sladkorno boleznijo, še vedno veliko, delno zaradi pomanjkanja ozaveščenosti in poznega postavljanja diagnoze. Raziskava, ki je potekala v večjih indijskih mestih, je pokazala, da ima 12 odstotkov odraslih sladkorno bolezen, 14 odstotkov pa jih ima težave pri presnavljanju glukoze, kar je pogost predznak sladkorne bolezni.

Travme vojnih poročevalcev

»Veliko [vojnih poročevalcev] zaradi tega, kar so videli in preživeli, doživlja travme,« piše v The New York Timesu. V časopisu so komentirali »raziskavo, v kateri je sodelovalo [140] tujih poročevalcev iz šestih večjih poročevalskih agencij, ki so redno poročale o vojnah in drugih oboroženih sporih«. Članek pojasnjuje, da »so vojni poročevalci imeli znatno več močnih depresij in potravmatskih stresnih motenj kot pa [primerjalna skupina 107-ih] poročevalcev, ki niso poročali z vojnih področij«. Med simptome so »spadali ponavljajoče se spominjanje določenih dogodkov, nočne more, razdražljivost, težave pri zbranosti in pretirana opreznost«. Poleg tega so »poročevalci govorili o nizu težav pri odnosih z drugimi ljudmi, [. . .] tudi o nesposobnosti prilagoditi se civilni družbi, odporu do druženja s prijatelji, oteženih medsebojnih odnosih in uživanju alkohola kot uspavala«. V povprečju so moški in ženske, ki so sodelovali v raziskavi, »na kriznih območjih Bosne, Ruande, Čečenije, Somalije in Afganistana preživeli 15 let«.

Starajoči se Evropejci

»Stara Evropa vedno bolj ustreza svojemu imenu,« poroča španski časopis El País. V skoraj vseh državah Evropske unije je najmanj 20 odstotkov prebivalcev starih nad 60 let. Demografi predvidevajo, da bo do leta 2050 v državah, kot so Avstrija, Italija in Španija, četrtina prebivalcev starih več kot 60 let. Na Drugem svetovnem zboru o staranju, ki je potekal v Madridu v Španiji, je bilo rečeno, da bo to napredujoče staranje prebivalstva zahtevalo tako socialne kot ekonomske prilagoditve. Pokojnine in zdravstvena zavarovanja bodo postala težje finančno breme. Delodajalci na primer bodo morda morali zaposlovati starejše delavce, organizirati fleksibilne oziroma deljene delovne urnike in ponuditi pokojninske načrte, po katerih se ne bodo vsi upokojili pri isti starosti. Poleg tega »bodo morala podjetja, ki želijo biti uspešna, zaradi pomanjkanja mladih ljudi svoje storitve in izdelke preusmeriti k starejšim«, opaža španski poslovnež Josep Maria Riera.

Spolna vzgoja potrebna bolj kot kdaj prej

Po nemških uradnih ocenah je med letoma 1996 in 2001 število splavov pri 15-, 16- in 17-letnicah naraslo za okoli 60 odstotkov, med dekleti, ki so še mlajša, pa za 90 odstotkov, poroča Der Spiegel. Norbert Kluge, z Univerze Koblenz-Landau, pravi, da otroci vedno hitreje spolno dozorevajo, a niso ‚primerno poučeni o spolnosti – še posebej ne dovolj zgodaj‘. Otroke je že pred desetim letom starosti treba dobro poučiti o spolnosti in razmnoževanju, vendar se mnogi starši ogibajo te odgovornosti, pravi Kluge. V Berliner Morgenpostu je pisalo, da direktor Zveznega sveta staršev v Bonnu svetuje staršem, naj pri poučevanju svojih otrok o spolnosti raje več pozornosti posvetijo čustvenim temam, kot sta »ljubezen in medsebojni odnosi«, kakor pa biološkim procesom.

Elektronska pošta in komuniciranje v družbi

Dva raziskovalca pravita, da obstaja verjetnost, da se bodo sodelavci v istem nadstropju pogovarjali med seboj po elektronski pošti, prav kakor se pogovarjajo s sodelavci iz drugih časovnih pasov, piše v kanadskem časopisu Globe and Mail. Ko je David Crystal, profesor jezikoslovja na Univerzi v Walesu, govoril o tem, kako lahko elektronska pošta vpliva na komuniciranje v družbi, je dejal: »Simultan odziv je bistvena značilnost pogovora« in elektronska pošta ga ne omogoča zaradi časovnega premora med sprejemom sporočila in odgovarjanjem nanj. Še več, uporabnik elektronske pošte lahko obvladuje pogovor, ne da bi ga pri tem kdo motil. »Sposobnost pogovarjati se in poslušati,« piše v časopisu Globe, »je bistvena za komuniciranje v družbi.«

Dvojno živčno nitje?

Ljudje smo obdarjeni s posebnim živčnim sistemom, s katerim občutimo ljubezen in nežnost, poroča nemška znanstvena revija Bild der Wissenschaft. Švedski znanstveniki so odkrili, da je ženska, ki je ostala brez osnovnih receptorjev za tip, še vedno zaznala prijeten občutek, ko so se je dotaknili z nežnim čopičem. Odkrili so, da je ta občutek ugodja spodbudilo posebno živčno nitje v koži, sestavljeno iz počasi prevodnih živčnih vlaken, imenovanih tipna C vlakna. Nitje se odziva le na nežen dotik in aktivira tiste dele možganov, ki se ukvarjajo s čuti. V International Herald Tribuneu so komentirali, zakaj naj bi ljudje imeli dvojno nitje živcev: »Počasi prevodna vlakna delujejo od najbolj zgodnjih ur življenja, morda že v maternici, medtem ko se hitro prevodna vlakna razvijajo počasi po rojstvu. Novorojenčki morda lahko čutijo ljubezen v starševskem dotiku, preden občutijo sam dotik.«