Nekaj, česar nobeno neurje ne more odplaviti

OD PISCEV ZA PREBUDITE SE! IZ NEMČIJE, AVSTRIJE, MEHIKE IN KOREJE

V LETU 2002 so katastrofalni vremenski pojavi pretresli številne dežele. Evropo je prizadel niz uničujočih poplav, katastrofe pa so bile tudi drugje po svetu. V Mehiki je na primer divjal rušilen hurikan, v Koreji pa tajfun. Čeprav so bili ti dogodki tragični, pa so pomagali okrepiti ljubezen, ki povezuje prave kristjane.

Po lanskih poplavah v Evropi so nekdanjega zahodnonemškega kanclerja Helmuta Schmidta vprašali, kakšno pomoč potrebujejo prizadeti. Odgovoril je: »Ljudje potrebujejo hrano in zavetje, nekaj denarja v žepu in duhovno oskrbo.« Pri tem so imeli pomembno vlogo Jehovove priče, ki so žrtvam neurja pomagali tako fizično kot duhovno. Poglejmo, kakšno humanitarno delo so opravili v Nemčiji, Avstriji, Mehiki in Koreji.

Delavne roke v Nemčiji

Ko se je razvedelo, da obstaja nevarnost poplav, se je veliko Jehovovih prič v Nemčiji pridružilo širši javnosti v prizadevanjih, da bi zajezili poplavno vodo. Devetnajstletna Kathleen iz Dresdna pravi: »Nisem mogla sedeti križem rok. Ko sem izvedela, da bodo nekateri najverjetneje izgubili vse, sem preprosto morala pomagati.«

Priče v Nemčiji so pričeli organizirati vse potrebno, da bi lahko hitro in učinkovito pomagali. Kot kristjani so se še posebej čutili dolžne pomagati svojim duhovnim bratom in sestram. Toda ljubezen so pokazali tudi do drugih ljudi. (Marko 12:31) Tako so več kot 2000 prostovoljcev razporedili v ekipe po 8 do 12 ljudi, vsaka od njih pa je imela na prizadetem področju posebno nalogo. V podružničnem uradu Jehovovih prič v Seltersu (Nemčija) so 13 telefonskih linij namenili sprejemanju tisočev klicev tistih, ki so spraševali o nesreči in ponujali pomoč.

Ronnie in Dina sta polnočasna služabnika Jehovovih prič, ki svoj čas namenjata temu,  da prijateljem in bližnjim pomagata spoznavati biblijske resnice. Ko sta izvedela za bližajočo se poplavo, sta se najprej odpravila v središče Dresdna, da bi pomagala pri mrzličnem reševanju zgodovinskih stavb. Ko so narasle vode upadle, pa sta se pridružila drugim Pričam pri čiščenju kraljestvene dvorane v Freitalu, ki jo je preplavila umazana voda. Ta skupina je potem pričela pomagati še sosedom. Lastniku restavracije, ki stoji nasproti dvorane, je močno odleglo, ko so Priče iz njegove kleti in pritličja odstranili naplavljeni material in blato.

Siegfried in Hannelore živita kakih 40 kilometrov jugozahodno od Dresdna v vasici Colmnitz. Tamkajšnji vaški potok je narasel v hudournik ter poplavil njuno hišo in vrt. Ko so vode sčasoma upadle, so bili sosedje presenečeni, ko so videli kakih 30 Prič iz drugih krajev, da so jima prišli pomagat očistiti dom. Priče so nato pričeli čistiti tudi sosednje vrtove. Več vaščanov jih je spraševalo, kaj jih je spodbudilo, da so prepotovali 100 kilometrov, zato da bi pomagali ljudem, ki jih še nikoli niso srečali. Tako so Priče imeli priložnost duhovno spodbuditi žrtve poplave v Colmnitzu.

Poplava je prizadela tudi predmestje Wittenberga. Zakonca Frank in Elfriede, ki sta Jehovovi priči, sta pred poplavo več dni  skupaj s sosedi polnila vreče s peskom, ki so jih nalagali drugo na drugo, da bi tako utrdili rečne bregove. Ko se je voda umaknila, sta Frank in Elfriede obiskala žrtve poplave ter jim prinesla hrano in jih tolažila. Frank se spominja: »Neka gospa, ki sva jo obiskala, ni mogla verjeti, da sva ji midva, tujca, prinesla hrano, ne da bi za to hotela plačilo. Povedala nama je, da je nihče iz njene cerkve ni obiskal. Organizacija, ki ji je prinašala obroke, pa ji je to vsakič zaračunala. Ljudje so bili presenečeni, ko so pred vrati zagledali Jehovove priče s toplim obrokom v roki, in ne z biblijsko literaturo.«

Avstrija – hiter odziv na nesrečo

Poplava je opustošila tudi sosednjo Avstrijo. Ustanovili so tri odbore, da bi nadzorovali izvajanje pomoči. Prednost so dali popravilu treh hudo poškodovanih kraljestvenih dvoran. Poplava je prav tako prizadela skoraj 100 družin Jehovovih prič, 50 domov pa je bilo poplavljenih. Nekateri so izgubili vse razen oblačil, ki so jih imeli na sebi. Podružnični urad v Avstriji je o nastalih razmerah obvestil krajevne občine in ustanovili so sklad za pomoč žrtvam poplave. Do septembra je v sklad priteklo več kot 30.000 evrov.

Neka mati je pisala: »Moj osemletni sin je zelo varčen. Prihranjenih je imel približno 12 evrov. Toda ko je slišal, da so nekateri naši bratje in sestre izgubili vse svoje imetje, je bil pripravljen prispevati vse svoje prihranke v sklad za pomoč ob nesreči.«

Pod vodstvom regionalnih gradbenih odborov (RGO), ki običajno nadzirajo gradnjo kraljestvenih dvoran Jehovovih prič, se je sestavilo ekipe, ki bi pomagale obnoviti poškodovane domove. Neka opazovalka je vzkliknila: »O tem, kar delajo vaši ljudje, bi moralo pisati v časopisih.« Nekateri so celo spremenili svoje mnenje o Jehovovih pričah. »Moji otroci, ki niso Priče, so si vedno zatiskali ušesa, ko sem skušala govoriti z njimi o svoji veri. Zdaj pa so mi prvič prisluhnili!« je rekla neka Jehovova priča.

 Prav tako se je pomagalo mnogim drugim, ki niso Priče. Neko žensko je na primer močno ganilo, ko se je pri njej doma ob 7.30 oglasil neki Priča in jo vprašal, ali potrebuje pomoč. Ženska je morala takoj zapustiti dom, saj je voda že pričela vdirati vanj. Toda ko se je vrnila, je na vrtnih vratih našla sporočilo od Prič. Pisalo je: »Če potrebujete pomoč, nam to takoj sporočite.« Priče so ji iz hiše in s posesti pomagali odstraniti blato in druge naplavine.

Skupina 100 Prič se je odpravila v mesto Au, da bi pomagala tamkajšnjim sovernikom in njihovim sosedom. Vodje ekip so šli od vrat do vrat in stanovalce spraševali, ali potrebujejo pomoč. Ljudje so bili presenečeni, ko so videli, da so Priče prišli z opremo za odstranjevanje vode in čiščenje, kot so črpalke, metle in lopate. Delo, za katero bi stanovalci sami potrebovali en teden, je bilo tako opravljeno v nekaj urah. Ljudje so stali in opazovali s solzami v očeh.

Pomagalo je približno 400 krajevnih Prič, ki so pogosto delali noč in dan. Opazovalci so v tem lahko videli izjemen dokaz moči pravega krščanstva.

V Mehiki se je razbesnel Isidore

Isidore se je rodil severno od Venezuele kot tropski vihar. Kot hurikan 3. stopnje je 22. septembra 2002 udaril mehiški polotok Jukatan. Veter s hitrostjo 190 kilometrov na uro in močno deževje sta v mehiških zveznih državah Jukatan in Campeche povzročila eno največjih razdejanj v zgodovini, škodo pa sta povzročila tudi v zvezni državi Quintana Roo. Že samo v Jukatanu je bilo močno poškodovanih približno 95.000 domov, kar je prizadelo kakih 500.000 ljudi.

Humanitarno delo Jehovovih prič v Jukatanu je bilo tako učinkovito, da je neki časopis v severni Mehiki objavil članek z naslovom »Jehovove priče hitijo na pomoč«. Še pred neurjem so ustanovili odbor za pomoč in pripravili vse potrebno za nastanitev več sto tamkajšnjih Prič. Bližnje občine so priskrbele humanitarno pomoč. Oblačila, zdravila in več kot 22 ton hrane so razdelili žrtvam neurja, med drugim tudi mnogim Nepričam. Krajevni starešine pa so žrtve hurikana obiskali in jih spodbujali.

Ko se je neurje poleglo, so ustanovili krajevne odbore za pomoč pri iskanju pogrešanih  Prič. Nekatere od njih so našli v gozdu in na drugih krajih, kjer so odrezani od sveta, brez hrane in pitne vode zdržali tudi do tri dni. Voda je ponekod tako narasla, da je prekrila ulične svetilke! Za to, da bi prizadete poiskali, nahranili in prepeljali na varnejši kraj, so si priskrbeli motorne čolne.

Pričam, ki so se ponudili pomagati na področjih, kamor se je le malokdo upal iti, so čolne in drugo opremo posodile krajevne oblasti. Neki vojaški uradnik je sprva nasprotoval temu, da se Pričam dovoli tako nevarna iskalna akcija. Ko pa je videl njihovega neustrašnega duha, je dejal: »Prepričan sem, da bi svoje ljudi šli reševat tudi s helikopterji, če bi bilo to treba. Naša vozila so vam na razpolago, da se z njimi odpeljete kamor koli želite.«

Nekega lastnika trgovine je zanimalo, zakaj Priče kupujejo toliko ustekleničene vode. Pojasnili so, da za svoje duhovne brate in sestre ter druge ljudi, ki jo potrebujejo. Trgovec se je odločil, da jim da vso ustekleničeno vodo, ki jo je imel na zalogi, in to zastonj. Naslednji dan je daroval še več vode – kar precejšnjo količino. V neki drugi trgovini je neki kupec vprašal Priče, čemu kupujejo tako veliko hrane. Ko je izvedel, da je namenjena žrtvam poplave, jim je dal prispevek, da bi kupili še več hrane.

Čeprav je zaradi divjanja Isidora skoraj 3500 družin Jehovovih prič utrpelo materialno škodo, pa med njimi ni bilo pogrešanih ali umrlih. Ker pa je bilo 331 njihovih domov poškodovanih ali uničenih, je bila potrebna obnova. Priče z izkušnjami pri gradnji so obiskali vsak dom in vsako kraljestveno dvorano, da bi ocenili nastalo škodo. Do danes so popravili 258 domov in zgradili 172 nadomestnih hiš. Trenutno pa se obnavlja tudi 19 poškodovanih kraljestvenih dvoran.

V Jukatanu je neki občinski starešina ganjen dejal: »V naših publikacijah sem bral, kako se je v drugih državah pomagalo ob nesrečah. Vendar je povsem drugače, ko to sam doživiš. Moja vera kot tudi vera številnih bratov in sester se je okrepila, ko smo videli, kako hitro in s kakšno skrbjo so nam Jehovova organizacija in naši dragi bratje priskočili na pomoč.«

Neka ženska je rekla: »Všeč bi mi bilo, če bi moja cerkev pomagala tako, kot so Priče.« Neka druga ženska, ki so jo Priče rešili, pa je rekla: »Jehovovim pričam se moramo zahvaliti, da nismo mrtvi. Ko je bila naša hiša pod vodo, so tvegali življenje, da bi nas rešili, in s tem zares pokazali ljubezen.«

V Koreji je divjal tajfun

Enaintridesetega avgusta in prvega septembra 2002 je v Koreji pustošil tajfun Rusa. Songpil Čo, občinski starešina, je rekel: »Bilo je, kot bi stal pod prho. Kar deževalo je in deževalo in deževalo.« V manj kot 24 urah je padlo več kot 870 milimetrov dežja – to je rekordna dnevna količina padavin v Koreji.

Po pisanju časnika The Korea Herald je bilo v državi pod vodo 28.100 hiš in 85.000 hektarjev kmetijskih površin. Kakih 70.000 ljudi so morali evakuirati. Tajfun je pobil 301.000 glav živine, potopil 126 ladij in podrl na stotine električnih drogov. Poročali so, da je umrlo ali bilo pogrešanih več kot 180 ljudi, med njimi tudi dve Jehovovi priči.

Podobno kot v Evropi in Mehiki so se Jehovove priče hitro odzvali. Iz cele države so pošiljali pomoč, med drugim tudi v oblačilih, odejah in drugih potrebščinah. Toda nekateri člani občin so živeli na področjih, ki so bila zaradi tajfuna odrezana in nedostopna. Ceste so bile uničene, mostovi odplavljeni. Ni bilo elektrike, pa tudi telefoni niso delovali. Zato so sestavili ekipe, ki so se tja odpravile peš in priskrbele potrebno pomoč. Songpil Čo, ki je sodeloval s takšno ekipo, opisuje, kako je bilo na enem od teh krajev: »Odplavljenih je bilo sedem mostov in velik del ceste. Ko smo končno prispeli v mesto, smo povsod videli poškodovane in uničene hiše. Grozno je smrdelo.  Povsod so ležale poginule živali. Ampak kako veseli smo bili, ko smo srečali šest naših krščanskih bratov in sester! Izgubili so imetje, toda vsi so bili živi in zdravi.«

Pravzaprav so bili Jehovove priče na to nesrečo dobro pripravljeni. Poplave v monsunskem obdobju niso tako redke, zato se je RGO na področju Seula že vnaprej pripravljal za pomoč ob morebitni nesreči. Od leta 1997 so organizirali vsakoletno urjenje, tako da bi bili prostovoljci pripravljeni pomagati ob nesreči.

Delavci RGO-ja so 2. septembra prispeli v mesto Kangnung, ki leži na vzhodni obali, sedež pa so imeli v tamkajšnji zborski dvorani Jehovovih prič. Kaj je bilo treba najprej storiti? Oskrbeti preživele s čisto vodo. Vodovod je ob hudih poplavah običajno poškodovan, poplavna voda pa močno onesnažena. RGO je uredil, da so na prizadeta področja prispele velike cisterne z vodo.

Ko voda odteče, je vse prekrito z debelo plastjo smrdljivega blata. Vendar so razvili učinkovito metodo čiščenja. Skoraj vsi domovi so izdelani iz cementa, zato se jih da očistiti tako, da se iz sob odstrani tapete in linolej ter spere z močnim curkom vode.

Zaradi vode postane večina električnih naprav neuporabnih. Če pa v nekaj dneh usposobljeni elektrikarji naprave, kot so hladilniki in parni kotli, razstavijo in potem dobro očistijo, posušijo ter zopet sestavijo, bodo te povečini zopet delovale. Za to delo je organiziran RGO. Kotle, ki jih ni treba zamenjati, se uporabi za sušenje hiš. Ta postopek traja dva do tri tedne.

Uporabna pa ostanejo tudi oblačila in odeje, vendar jih je treba kmalu po poplavi temeljito oprati. Prostovoljci iz neke krajevne občine Jehovovih prič so pomagali zbrati takšne premočene reči svojih krščanskih bratov in sester. Blato, ki jih je prepojilo, je bilo zelo težko sprati – in oprati jih je bilo treba ročno v zelo zelo hladnem potoku. Neki časopisni poročevalec je izvedel za to ljubeče dejanje in kmalu je bila v krajevnem časopisu objavljena velika slika Prič pri delu.

Katastrofalne poplave v Evropi, Severni Ameriki in Aziji so odplavile domove, lastnino in številna nedolžna človeška življenja. Čeprav so takšni dogodki tragični, pa so v »poslednjih dneh« te stvarnosti, ki jih zaznamujejo »hudi časi«, precej pogosti. (2. Timoteju 3:1, SSP) Takšne katastrofe nas prav tako živo spomnijo na naslednje dejstvo: pravi kristjani ljubijo drug drugega in svoje bližnje. Te nesebične ljubezni pa ne more odplaviti nobeno neurje.

[Slika na strani 10]

NEMČIJA Hiša, uničena v neurju

[Slike na strani 11]

NEMČIJA Več kot 2000 prostovoljcev je hitro priskočilo na pomoč

[Sliki na strani 12]

AVSTRIJA Pri popravljanju kraljestvene dvorane v Ottensheimu

Levo: Skupina prostovoljcev se vrača iz mesta Au, kjer so pomagali Sopričam in njihovim sosedom

[Sliki na strani 13]

MEHIKA Desno: Odbor za pomoč priskrbi pitno vodo

Spodaj: Gradnja nadomestne hiše

[Slike na strani 15]

KOREJA Od leve proti desni: Poplavljen del mesta; čiščenje z močnim curkom vode; pranje perila v bližnjem potoku