Ondol – edinstven sistem za ogrevanje doma

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ REPUBLIKE KOREJE

V MRZLI korejski zimi nas nasmejana gospodinja vse drgetajoče povabi v svoj dom. Topel zrak objame naša premražena telesa, čeprav ni nikjer videti kakšnega grelnika ali radiatorja. Pri vhodu si sezujemo čevlje, stopimo na tla in tedaj opazimo, da so topla. Sedemo in na tla položimo tudi naše ledeno mrzle roke. Kar čutimo, kako se pričnejo tajati.

Skoraj v vsakem korejskem domu imajo takšno talno ogrevanje. Imenuje se ondol. Kako pa ta edinstveni sistem za ogrevanje doma deluje? In kako vpliva na korejski način življenja? Preden odgovorimo na ti vprašanji, preglejmo zgodovino tradicionalnega ondola.

Zgodovina talnega ogrevanja

Zgodovina talnega ogrevanja sega v čas pred rojstvom Jezusa Kristusa. Glede na arheološka odkritja in zgodovinske zapise so bili stari Rimljani morda prvi, ki so poznali sistem talnega ogrevanja. * Do 4. oziroma 5. stoletja n. š. je talno ogrevanje postalo priljubljeno po celem korejskem polotoku, kjer se ga je prijelo ime ondol. To ime izhaja iz kitajskih pismenk in pomeni »tople vdolbine«. V kitajskih zgodovinskih zapisih je ondol omenjen z besedami: »[Korejci] se pozimi grejejo tako, da izdelajo dolge vdolbine, do katerih dovajajo ogenj.«

Kako je deloval tradicionalni ondol

Tradicionalno se je za ondol uporabljala toplota z ognjišča, ki je bilo v kuhinji ali pa zunaj hiše ob steni dnevne sobe. Kuhinjo, ki je imela dvoje ali troje ognjišč, je lahko obdajalo enako število z ondolom ogrevanih sob. V stari korejski kuhinji bi na ognjišču lahko našli enega ali dva velika železna kotla.  Zato so z ognjem, nad katerim so kuhali riž ali juho, lahko ogrevali še sobo poleg kuhinje! Učinkovito, ali ne?

Kuhinja je bila običajno zgrajena kak meter nižje od ogrevane sobe. Zaradi te razlike v višini sta se dim in vroč zrak laže pretakala pod tlemi višje ležeče sobe. Dim pod tlemi? Da, v tem je skrivnost ondola.

Pod sobnimi tlemi so potekali vodoravni toplotno-dimni kanali, ki so dimnik povezovali z ognjiščem. Po teh kanalih je tekel nad plameni segret zrak in grel tla iz kamenja in gline. To ni bilo tako  preprosto, kot se sliši. Treba je bilo zadostiti dvema nasprotujočima si zahtevama. Da bi na ognjišču dobro gorelo, se je dim moral hitro premikati skozi kanale in se neovirano dvigniti skozi dimnik. Za to so bili najprimernejši ravni in kratki kanali. Vendar da bi toplota z ognjišča ogrevala tla, sta morala vroči zrak in dim ostati v kanalih karseda dolgo. Zato so kanale razporedili pod celotno površino tal in tako preprečili, da bi vroči zrak prehitro ušel skozi dimnik. Ko se je pri tem doseglo pravo ravnovesje, je soba lahko ostala topla celo noč, četudi se je kurilo le nekaj ur.

V preteklosti je obstajala več stoletij stara soba, ki je po pripovedovanju imela neverjeten toplotni izkoristek. Zaradi posebne razporeditve kanalov naj bi tla le z enim kurjenjem ostala vroča 45 dni! Toplo pa naj bi bilo menda 100 dni. Na žalost je bil ta prostor med korejsko vojno v začetku 1950-ih uničen. Leta 1982 so inženirji zgradbo obnovili, tako da si turisti danes lahko ogledajo to z ondolom ogrevano sobo. Vendar pa sedanji toplotni izkoristek ni niti približno takšen, kot je domnevno bil v prvotni sobi. Kljub temu ostanejo tla z enim kurjenjem spomladi in jeseni topla deset dni, pozimi pa tri dni, četudi temperatura pade pod –10 stopinj Celzija.

Ta sistem ogrevanja ima še eno skrivnost – posebno izdelavo tal. Preden so položili pod, so izdelali kanale za vroč zrak. Te so potem prekrili s tankimi, ploščatimi kamni debeline od 5 do 8 centimetrov. Ker so tla bliže ognjišču navadno toplejša, so tam položili debelejše kamne in tako preprečili toplotno izgubo. Kamne so nato prekrili z rumeno glino ter tla poravnali. Nazadnje so na podlago nalepili več plasti rumenega naoljenega papirja.

V takšnih sobah se je rado zgodilo, da so bila tla na enem koncu sobe še topla, medtem ko so se na drugem že ohladila. Zato se je starejše, denimo stare starše ali starše, pa tudi goste povabilo, naj sedejo na toplejši del tal. To je bil izraz spoštovanja.

Tradicionalne sobe, ogrevane z ondolom, so poznali tako na severu kot na jugu korejskega polotoka, vendar so se med seboj nekoliko razlikovale. Na severu med kuhinjo in ogrevano sobo ni bilo stene. Soba se je grela s toploto, ki je prihajala tako z ognjišča kot s tal. Na jugu pa sta bili kuhinja in dnevna soba pregrajeni, tako da dim ni motil ljudi, ki so sedeli v sobi.

Korejci so običajno kurili z drvmi. Zato so, preden so zakurili, poleg ognjišča naredili skladovnico suhih polen. Ogenj so nato zanetili s papirjem in slamo. Za kurjavo so uporabljali tudi oglje. V 20. stoletju pa so pričeli uporabljati brikete iz oglja. Zelo pomembno je seveda dobro vzdrževanje takšnih sob. Če kanali razpokajo, lahko skozi tla pride v sobo ogljikov monoksid, kar ima lahko tragične posledice.

 Sodobni ondol

V korejskih domovih danes le redkokdaj vidimo tradicionalni ondol. Namesto tega se v sodobnih hišah ter v stanovanjskih stolpnicah uporablja posodobljena različica ondola – toplovodno talno ogrevanje, pri katerem tla namesto vročega zraka greje topla voda. Zanimivo je, da tega sistema niso razvili Korejci.

Ko je slavni ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright na začetku 20. stoletja gradil hotel na Japonskem, ga je neki japonski plemič povabil k sebi domov. Wright je tam odkril sobo, ki je bila drugačna od tipičnih japonskih sob. Tla so bila prekrita z rumenim papirjem in bila so topla. To je bila korejska soba, ogrevana z ondolom! Wrightov japonski gostitelj se je z ondolom seznanil v Koreji in ga nikakor ni mogel pozabiti. Zato ga je ob vrnitvi na Japonsko dal vgraditi v svojo hišo. »Nepopisno ugodje zaradi toplote pod nogami« je naredilo vtis na Wrighta. Pri priči je sklenil, da je ondol idealen sistem za ogrevanje ter ga začel vgrajevati v svoje zgradbe. Wright je iznašel sevalno talno ogrevanje, pri katerem se skozi cevi pretaka vroča voda, in ne vroč zrak skozi kanale.

Ta poenostavljeni sistem talnega ogrevanja se je dobro skladal s takratnim življenjskim slogom Korejcev, zato se je, ko so ga vpeljali v Koreji, zelo hitro prijel. Danes ga najdemo skoraj v vsakem korejskem domu.

Ondol in življenjski slog

Ondol je zelo močno vplival na korejski življenjski slog. Ker so tla veliko toplejša od zraka v prostoru, ljudje običajno raje sedijo na toplih tleh kot pa na hladnejših stolih. Korejci zato sedijo, jejo, se družijo in spijo na tleh. Da bi bila tla še toplejša, jih včasih prekrijejo z debelo odejo, ki se imenuje ibul. Ko družinski člani pridejo domov, potisnejo mrzle noge pod odejo in skupaj uživajo v prijetni toploti – pravo doživetje bližine!

Ker korejski življenjski slog postaja vse bolj zahodnjaški, mlajša generacija pogosto raje sedi na stolu pri mizi in spi v postelji. Kljub temu je večini Korejcev bolj všeč prijetno udobje tal, ki so ogrevana s toplo vodo. Če boste obiskali Korejo, boste nedvomno uživali v ondolu – tem edinstvenem sistemu za ogrevanje doma.

[Podčrtna opomba]

[Shema/slike na strani 23]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Tloris razporeditve kanalov

1 ognjišče

2 vodoravni kanali

3 dimnik

→ → 2 → →

→ → 2 → →

→ → 2 → →

● 1 → → 2 → → ● 3

→ → 2 → →

→ → 2 → →

→ → 2 → →

[Slike]

Ko so zakurili na ognjišču, so lahko hkrati kuhali in ogrevali sosednjo sobo

Za učinkovit »ondol« je bil bistven dober dimniško-kanalski sistem

[Vir slike]

Lokacija: Korean Folk Village

[Slika na straneh 24, 25]

V sobi, ogrevani z »ondolom«, je najtoplejši del tal namenjen starejšim

[Vir slike]

Lokacija: Korean Folk Village