Tahiti in iskanje raja

Ladjo je že več dni premetaval Tihi ocean. Sonce je pripekalo, pomorščaki pa so neutrudno ponavljali en in isti monotoni postopek in so bili gotovo že siti skisanega vina, smrdljive vode in pokvarjene hrane. Zrak je naenkrat presekal vzklik: »Kopno! Kopno levo spredaj!« V daljavi se je nejasno kazal vrh otoka. Čez nekaj ur ni bilo nobenega dvoma več – pred njimi je bil otok.

 Tahiti je, vse odkar so Evropejci stopili nanj, sinonim za besedo »raj«. Francoski raziskovalec iz 18. stoletja, Louis Antoine de Bougainville, ki je vodil prej opisano odpravo, je kasneje zapisal: »Mislil sem, da sem dospel v Edenski vrt.« Dve stoletji zatem Tahiti še vedno privablja obiskovalce. Mnogi podobno kot njihovi predhodniki pridejo, da bi našli raj.

Toda zakaj sanje o raju človeka tako navdušujejo? In zakaj ljudje na Tahiti gledajo kot na utelešenje teh sanj? Odgovor bomo našli, če se vrnemo na začetek človeškega obstoja.

Raj je izgubljen

Beseda »raj« upravičeno odmeva znotraj nas. Razlog je preprost, bili smo ustvarjeni za življenje v raju! Kot piše v Bibliji, je Bog naša prastarša blagoslovil z domom, ki je opisan kot »paradiž« – prekrasen park oziroma vrt. (1. Mojzesova 2:8, pdč. op. v SSP) Ta park je očitno obsegal del področja, ki se je imenovalo Eden, kar pomeni »ugodje«. Čeprav sodobni učenjaki radi prištevajo Eden med mite, pa ga Biblija predstavlja kot zgodovinsko dejstvo in navaja celo geografske podrobnosti o njegovi lokaciji. (1. Mojzesova 2:10–14) Dveh takšnih geografskih podrobnosti, rek Pison in Gihon, ni več mogoče določiti, zato ostaja natančna lokacija tega vrta skrivnost.

 Ko sta se naša prastarša uprla Bogu, je bil raj za njiju, pa tudi za nas, izgubljen. (1. Mojzesova 3:1–23) Kljub temu je hrepenenje po raju neizbrisno zapisano v človekovem srcu. Sledove biblijske pripovedi najdemo celo v mitologiji številnih narodov. Grki so denimo razvili mit o zlatem veku – o idealni dobi, ko je človeštvo uživalo v mirnem in lahkotnem življenju.

Mnogi so že poskušali najti davno izgubljeni Eden. Nekateri so ga iskali v Etiopiji – seveda brezuspešno. Legenda celo pravi, da je neki duhovnik iz 6. stoletja z imenom Brendan našel raj na otoku v jugozahodnem delu Atlantskega oceana. Po drugih legendah naj bi bil raj skrit na neki visoki gori. Slavni raziskovalec Krištof Kolumb je razočaran zaradi protislovnosti teh legend potožil: »Nisem niti našel niti kdaj prebral kakšnega besedila v latinščini ali grščini, ki bi z gotovostjo trdilo, na katerem koncu sveta je mogoče najti zemeljski raj.« Nazadnje je sklenil, da raj gotovo leži nekje južno od ekvatorja.

Kolumb je po svojem tretjem potovanju v Novi svet rekel: »Zdi se, da je ta dežela zemeljski raj, saj se sklada s tem, kako ga opisujejo svetniki in učeni teologi, ki sem jih omenil.« Toda Novi svet le ni bil takšen raj, kot si ga je Kolumb predstavljal.

Utopije prihodnosti

Kljub temu nekateri učenjaki niso odnehali. Namesto da bi razglašali vrnitev v Eden, so utirali pot zamisli o prihodnjem raju, ki ga bo ustvaril človek. Pisci so pričeli presti zgodbe o »popolnih« družbah, ki so bile dobrodošlo nasprotje pokvarjenim družbam, v katerih so živeli. Toda nobeden od teh sanjaških načrtov ni bil zares podoben Edenu. Ti vizionarji namreč niso imeli v mislih svobodnega življenja v brezmejnem parku, ampak so sanjali o visoko organiziranem urbanem paradižu. V 16. stoletju je britanski državnik sir Thomas More na primer pripovedoval o domišljijskem potovanju v deželo, ki jo je imenoval Utopija. To ime pomeni »dežela, ki je ni«.

Kasnejši pisci so Morovim zamislim dodali še nekaj svojih. V stoletjih, ki so sledila, si je razne »utopije« zamislilo na ducate evropskih piscev. Toda tudi te domišljijske »idealne« družbe so bile vse drugo kot vrtovi ugodja. V utopijah so skušali organizirati srečo z uveljavljanjem strogega reda. S tem pa so zadušili individualnost in človekovo svobodo. Kljub temu se je po besedah profesorja zgodovine Henrija Baudeta v sanjah o utopičnih družbah zrcalilo »neugasljivo hrepenenje po boljšem življenju [. . .] in pravičnejši družbi«.

Tahiti – rojstvo legende

V 18. stoletju se je v neraziskanih južnih morjih raziskovalcem ponudila še zadnja priložnost, da bi našli neodkrit raj. Tako je decembra 1766 proti Tihemu oceanu odplul Bougainville, toda njegov glavni namen je bil raziskovanje, osvajanje novih kolonij in odpiranje novih tržišč.

Po večmesečni plovbi je Bougainville odkril Tahiti. Pri drugih otokih, ki jih je videl, se ni mogel zasidrati zaradi koralnih grebenov. Tahiti pa je ponujal varen pristan. Izčrpana posadka je tam našla prijazne ljudi in obilje dobrin. V očeh teh pomorščakov je resničnost presegala domišljijo. Tahiti ni bil samo tropski paradiž, ampak je bil prav tako v mnogočem podoben izmišljenim utopijam.

Kot prvo je bil Tahiti otoška skupnost, prav kakor utopične dežele iz pripovedi. Poleg tega je zares imel videz raja. Osupljivo lepo, plodno pokrajino je prepredalo na stotine deročih rek in slapov. Bujno tropsko rastlinje je, vsaj  navidez, uspevalo brez človeške roke. Idilično lepoto otoka je še poudarjalo dobrodejno podnebje in to, da na otoku ni bilo tipičnih tropskih nevarnosti. Na Tahitiju namreč ni bilo kač, nevarnih insektov ali delujočih ognjenikov.

In tudi sami Tahitijci so bili nekaj posebnega – visoki, postavni in zdravi. Brezzobe mornarje, ki so jim zaradi skorbuta otekle dlesni, je prevzela belina njihovih zob. Otočani so bili tudi vedrega značaja, mornarje so hitro pridobili s svojo gostoljubnostjo. Poleg tega je bilo videti, vsaj na prvi pogled, da so vsi Tahitijci med seboj enakopravni – to pa je bil eden od temeljev utopične književnosti. Tahitijci niso poznali revščine. Živeli so brez omejitev v spolnosti. Pravzaprav so z nekaterimi od prikupnih Tahitijk imeli nemoralne spolne odnose tudi mornarji.

Da, Bougainville in njegova posadka so imeli Tahiti za znova pridobljen Eden. Francoz je zato odplul z otoka ves navdušen, da bo svetu lahko povedal za raj, ki ga je našel. Ko je končal svoje triletno potovanje okoli sveta, je objavil pripoved o svojih pustolovščinah. Knjiga je bila uspešnica in z njo se je rodil mit, da je ta eksotični otok popoln v vseh pogledih. Raj je bil izgubljen, toda Tahiti se je zdel novodobni raj.

Nevarnost mitov

Toda miti se pogosto bijejo z resničnostjo. Tahitijci so denimo zbolevali in na koncu umrli kakor vsi drugi ljudje. Niso živeli v enakopravni družbi, ampak v strogi in včasih despotski družbeni hierahiji. Plemenske vojne in žrtvovanje ljudi je bilo nekaj običajnega. Pa tudi vsi Tahitijci, podobno kot ljudje na splošno, niso bili osupljivo lepi ali postavni. Poleg tega zgodovinar K. R. Howe meni, da je bilo ženskam, ki so jih Bougainvillovi možje srečali, verjetno »ukazano, naj se prostituirajo«, zato da bi zavojevalce s tem razvedrile.

Ne glede na to se je mit o »najdenem raju« razširil. Na otok so se zgrinjali pisatelji in umetniki. Med njimi je bil tudi francoski slikar Paul Gauguin, ki je s svojim živahnim slikanjem tamkajšnjega življenja še povečal priljubljenost Tahitija. Kakšne posledice pa je to imelo za otok? Zaradi mita so otok in njegovi prebivalci postali stereotipi. Obiskovalcem so po vrnitvi z otoka navadno dejali: »Pripovedujte nam o dogodivščinah s tahitijskimi dekleti.«

Raj – prazen up?

V zadnjih letih imajo na Tahitiju kar nekaj težav. V začetku 1980-ih so se nad otokom večkrat razdivjali cikloni ter poškodovali koralni greben. Toda največja nevarnost preti od človeka samega. Zaradi pozidave otoka prihaja do erozije tal in onesnaženja. Izvedenka za ravnanje z odpadki, Donna Leong, pravi: »Turistična industrija ustvarja velike količine odpadkov. [. . .] Če se problema onesnaževanja okolja ne bo rešilo, Tahiti in tudi drugi otoki ne bodo več dežela bujnega rastlinstva in živalstva ter kristalno čistih modrih lagun.«

Vendar upanje na obnovljeni raj še zdaleč ni umrlo. Zares, sam Jezus Kristus je skesanemu hudodelcu dal obljubo »Boš z menoj v raju«! (Lukež 23:43) Jezus ni namigoval na kakšno strogo utopijo, kakršno slikajo nekateri pisci, ampak je imel v mislih svetovni raj, ki ga bo upravljala nebeška vlada. * Več kot 1700 Jehovovih prič na Tahitiju upa v ta prihodnji raj. Svoj čas prostovoljno rabijo za to, da o tem upanju govorijo drugim. Čeprav ima ta lepi otok številne poteze raja, pa v primerjavi s svetovnim rajem, ki ga bo Bog kmalu vzpostavil, kar zbledi. In iskanje tega raja ni zaman.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 16]

Na pogled je bil Tahiti idiličen raj

[Vir slike]

Slika Williama Hodgesa, 1766

Yale Center for British Art, Paul Mellon Collection, USA/Photo: Bridgeman Art Library

[Slika na strani 17]

Prijazni Tahitijci so Bougainvilla gostoljubno sprejeli

[Vir slike]

By permission of the National Library of Australia NK 5066

 [Slika na strani 18]

Jehovovim pričam je v veselje pogovarjati se z drugimi o prihajajočem raju

[Navedba vira slike na strani 17]

Photo courtesy of Tahiti Tourisme

[Navedba vira slike na strani 19]

Stran 18: Kanuisti, slap in ozadje: Photos courtesy of Tahiti Tourisme