Navigacija z opazovanjem vode, neba in vetra

ALI vas je strah, da bi padli čez rob zemlje? Verjetno ne. Očitno pa so se nekateri mornarji v preteklosti bali prav tega. Mnogi so pluli tako, da so imeli kopno vedno na očeh. Toda pogumni pomorščaki so prepodili svoje strahove in zapluli na odprto morje.

Pred kakimi 3000 leti so feničanski pomorščaki odpluli iz domačih pristanišč na vzhodni obali Sredozemskega morja, da bi trgovali z Evropo in Severno Afriko. V 4. stoletju pr. n. š. je grški raziskovalec Piteja obplul britansko otočje in morda dospel celo do Islandije. Dolgo preden so v Indijski ocean zajadrale evropske ladje, so tam že pluli arabski in kitajski mornarji z vzhoda. Pravzaprav je prvi Evropejec, ki se je odpravil v Indijo, Vasco da Gama, tja varno prispel pod vodstvom arabskega krmarja, Ibn Madžida, ki je med 23-dnevnim prečkanjem Indijskega oceana usmerjal Da Gamove ladje. Kako so se ti staroveški navigatorji orientirali na morju?

Življenje jim je rešila računska navigacija

Prvi morjeplovci so bili odvisni od računske navigacije. Kot kaže spodnja ilustracija mora navigator pri tej metodi poznati troje: 1. začetno točko ladje, 2. njeno hitrost in 3. njen kurz (smer plovbe). Poznati začetno točko je bilo preprosto. Kako pa so lahko določili kurz?

Krištof Kolumb je leta 1492 kurz določal s kompasom. Toda v Evropi so bili kompasi na voljo šele od 12. stoletja n. š. Pred tem so krmarji navigirali s pomočjo sonca in zvezd. Ko je bilo nebo oblačno, so se pomorščaki orientirali po dolgih mrtvih valovih, ki so jih v enakomernih razmikih povzročali zmerni vetrovi. Bili so pozorni na smer teh valov glede na vzhod in zahod sonca ter zvezd.

Kako so ocenili hitrost? En način je bil, da so čez premec vrgli v morje predmet in potem izmerili, v kolikem času je ladja preplula razdaljo mimo njega. Kasneje so uporabljali bolj natančno metodo, pri kateri so čez krov spustili kos lesa, privezanega na vrv, enakomerno označeno z vozli. Ko je ladja plula naprej, je plavajoči  les vrv izvlekel. Po določenem času so vrv potegnili iz vode in prešteli število izvlečenih vozlov. Tako so izmerili hitrost ladje v vozlih (navtičnih miljah na uro) – z mersko enoto, ki je v rabi še danes. Ko je navigator poznal hitrost, je lahko izračunal, kolikšno razdaljo je ladja prepotovala v enem dnevu. Potem pa je na navigacijski karti začrtal, koliko so prepluli glede na željeni kurz.

Seveda so oceanski tokovi in bočni vetrovi lahko ladjo zanesli stran od željene smeri. Zato je navigator redno izračunaval in zapisoval prilagoditve smeri, ki so bile potrebne, da bi se ladja držala kurza. Vsako jutro je nadaljeval, kjer je prejšnji dan nehal – meril je, računal in risal. Ko je ladja končno spustila sidro, so bili ti vsakodnevni zapiski na navigacijskih kartah trajen dokument o tem, kako je ladja prispela na cilj. Po tej metodi je pred več kot 500 leti Kolumb potoval iz Španije v Severno Ameriko in nazaj. Zaradi njegovih skrbno začrtanih navigacijskih kart lahko sodobni morjeplovci to izjemno potovanje natančno ponovijo.

Plovba po nebesnih kažipotih

Kako so si starodavni navigatorji pri usmerjanju svojih plovil pomagali z nebesnimi telesi? Sončni vzhod in zahod sta mornarjem pomagala določiti vzhodno in zahodno stran neba. Če so ob zori položaj sonca primerjali s položajem zvezd, ki so se še svetlikale na nebu, so lahko videli, za koliko se je sonce premaknilo na obzorju. Ponoči so lahko določili položaj ladje z opazovanjem Polarisa – zvezde Severnice – za katero se ob mraku zdi, da leži skoraj nad severnim tečajem. Z zelo svetlim ozvezdjem, znanim kot Južni križ, pa so lahko določili južni tečaj. Tako so v jasnih nočeh mornarji na vseh morjih sveta s pogledom v nebo preverili, ali se ladja drži smeri.

Toda to niso bili edini zvezdni kažipoti. Na primer Polinezijci in drugi tihomorski pomorščaki so nočno nebo brali kakor avtokarto. Ena od metod je bila, da so pluli proti zvezdi, za katero so vedeli, da vzhaja oziroma zahaja na obzorju v smeri njihovega cilja. Ponoči so preverjali tudi položaj drugih zvezd in tako poskrbeli, da niso skrenili z začrtane smeri. Če niso pluli po kurzu, jim je pogled v nebo pokazal, kako ga lahko popravijo.

Kako zanesljiva je bila ta metoda? Takrat ko so se evropski mornarji še oklepali obale v strahu, da se ne bi zvrnili čez rob ploščate zemlje, so tihomorski pomorščaki očitno že premagovali dolge razdalje sredi oceana, od enega do drugega sorazmerno majhnega otoka. Pred več kot 1500 leti so na primer Polinezijci odrinili z Markiških otokov in se napotili proti severu, čez širni Tihi ocean. Ko so se nazadnje izkrcali na Havajih, so prepluli 2300 milj! Otoška ljudska izročila pripoveduje o staroveških polinezijskih potovanjih med Havaji in Tahitijem. Nekateri zgodovinarji pravijo, da so te pripovedi zgolj legende. Ne  glede na to so novodobni pomorščaki takšna potovanja ponovili in navigirali le po zvezdah, mrtvih valovih in drugih naravnih pojavih – brez uporabe instrumentov.

Z vetrom v jadrih

Jadrnice so bile prepuščene na milost in nemilost vetru. Vetrič, ki je pihal od zadaj, je ladjo prav lepo nesel naprej, čelni veter pa jo je precej upočasnjeval. Brezvetrje, ki je pogosto v doldrumih (področje ob ekvatorju), je pomenilo, da se ne bodo nikamor premaknili. Sčasoma so mornarji ugotovili, da obstajajo stalni morski vetrovi, ki so bili v pomoč pri začrtanju pomorskih poti čez odprto morje. Navigatorji so te vetrove s pridom izkoriščali.

Neugoden veter je seveda lahko prinesel tudi bedo in smrt. Denimo, ko je Vasco da Gama leta 1497 odrinil iz Portugalske proti opevani Malabarski obali v Indiji, so ga stalni vetrovi zanesli v južni Atlantik, nato pa nazaj proti jugovzhodu in okoli afriškega Rta dobrega upanja. Toda v Indijskem oceanu so ga pričakali monsuni – vetrovi, ki sezonsko spreminjajo smer. Na začetku leta se v jugozahodnem delu Indijskega oceana pojavi poletni monsun, ki več mesecev žene vse, kar pluje, proti Aziji. Pozno jeseni pa ga zamenja zimski monsun, ki privihra s severovzhoda in piha proti Afriki. Ko je Da Gama avgusta odplul iz Indije, se je kmalu srečal z neugodnim vetrom. Pot domov je namesto 23 dni, ki jih je prej potreboval za v Indijo, trajala skoraj tri mesece. Zato je na ladjah zmanjkalo sveže hrane in veliko njegovih mož je umrlo zaradi skorbuta.

Iznajdljivi navigatorji, ki so pluli po Indijskem oceanu, so se naučili, da je treba gledati ne samo na kompas ampak tudi na koledar. Ladje, ki so potovale proti vzhodu mimo Rta dobrega upanja, so morale odjadrati proti Indiji zgodaj poleti ali pa več mesecev čakati na ugoden veter. Po drugi strani so ladijski kapitani odrinili iz Indije proti Evropi pozno jeseni, da bi se ognili poletnemu monsunu. Zaradi tega je bila pomorska pot čez Indijski ocean podobna izmenični enosmerni ulici – promet med Evropo in indijsko Malabarsko obalo je namreč pogosto potekal le v eno smer naenkrat.

Navigacija pluje dalje

Leta so minila in umetnost navigacije je počasi zaplula v novo smer. Ob uporabi mehanskih instrumentov se ni bilo več treba toliko zanašati na prosto oko in ugibanje. Z astrolabom in kasneje z natančnejšim sekstantom (napravama, ki merita, kako visoko nad obzorjem je sonce ali kakšna druga zvezda) so mornarji lahko določili svojo zemljepisno širino, bodisi severno bodisi južno od ekvatorja. S pomorskim kronometrom (zanesljivo in zdržljivo uro za plovbo po morju) so lahko ugotovili vzhodno ali zahodno zemljepisno dolžino. Ti instrumenti so bili veliko natančnejši od računske navigacije.

Na sodobnih ladjah kažejo sever žirokompasi brez magnetne igle. S satelitskim navigacijskim sistemom GPS se lahko ugotovi natančno lokacijo le s pritiskom na nekaj gumbov. Pogosto karte niso več na papirju, ampak na elektronskih prikazovalnikih. Da, navigacija je postala ekzaktna znanost. Vendar ob vsem tem napredku čutimo samo še več spoštovanja do staroveških morjeplovcev, ki so svoja plovila po širnih in prostranih morjih pogumno in spretno krmarili le s poznavanjem vode, neba in vetra.

[Shema/slike na straneh 12, 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Računska navigacija

Položaje pri računski navigaciji so skrbno zapisovali za pomoč pri bodočem navigiranju

1 Začetna točka

↓

2 Hitrost Določili so jo s kosom lesa,

vrvjo z vozli in uro

↓

3 Kurz Določili so ga z opazovanjem morskih

tokov, zvezd, sonca in vetra

[Slike]

Kompas

Sekstant

[Slike na strani 14]

Z vrhunskimi instrumenti je navigacija danes postala ekzaktna znanost

[Vir slike]

Kværner Masa-Yards