Ustrahovanje – nekateri vzroki in posledice

ZAKAJ otrok prične ustrahovati druge? Če ste bili kdaj žrtev ustrahovanja, vas morda mika, da bi rekli: »To me ne zanima! Za takšno vedenje ni opravičila.« Res je. Vendar obstaja velika razlika med razumevanjem tega, zakaj je otrok postal ustrahovalec, in opravičevanjem njegovega vedenja. Vzroki, zakaj otrok prične ustrahovati, ne opravičujejo napačnega vedenja, lahko pa nam ga pomagajo razumeti. Takšen vpogled je lahko zelo dragocen. Zakaj?

Star pregovor pravi: »Razum zadržuje človeku jezo.« (Pregovori 19:11) Če se jezimo zaradi ustrahovalčevega vedenja, nas to lahko zaslepi, napolni z razočaranjem in celo sovraštvom. Toda če razumemo njegovo vedenje, nam to morda pomaga, da se pomirimo. Potem imamo lahko jasnejši pogled pri iskanju rešitev. Zato preglejmo nekaj dejavnikov, ki povzročijo to nesprejemljivo vedenje.

Kako pride do ustrahovanja?

Ustrahovalci mnogokrat odraščajo ob slabem starševskem zgledu ali odkritem zanemarjanju. Mnogi izhajajo iz družine, kjer so starši hladni oziroma brezbrižni in so svoje otroke pravzaprav poučili, naj z jezo in nasiljem rešujejo probleme. Otroci, ki odraščajo v takšnem okolju, na svoje besedne napade in fizično agresivnost morda ne gledajo kot na ustrahovanje; morebiti celo mislijo, da je njihovo vedenje normalno in sprejemljivo.

Neko 16-letno dekle, ki jo je doma ustrahoval očim, v šoli pa sošolci, pravi, da je v sedmem razredu tudi sama pričela ustrahovati. Priznava: »Pravzaprav je bilo v meni nakopičene veliko jeze; lotila sem se kogar koli, ne glede na to, kdo je bil. Bolečina močno vpliva nate. Ko jo enkrat občutiš, želiš, da jo občutijo tudi drugi.« Za dekleta, ki ustrahujejo, morda ni značilna takšna fizična agresivnost, vse pa v sebi skrivajo jezo. *

 V mnogih šolah pride skupaj veliko šolarjev, ki so iz različnih okolij in imajo zelo raznoliko vzgojo. Na žalost so nekateri otroci agresivni, ker se jih doma uči, da je ustrahovanje in besedno zlorabljanje najboljše sredstvo za dosego želenega.

Žal se zdi, da so takšne metode pogosto uspešne. Shelley Hymel, dekanja na Univerzi Britanske Kolumbije v Kanadi, že dvajset let proučuje vedenje otrok. Pravi: »Imamo otroke, ki so odkrili, kako doseči želeno, in na žalost ustrahovanje deluje. Dobijo to, kar želijo – moč, položaj in pozornost.«

Še en dejavnik, ki prispeva k uspešnosti ustrahovanja, je pomanjkanje nadzora. Mnoge žrtve so prepričane, da nimajo nikogar, ki bi jim lahko pomagal, in na žalost to največkrat tudi drži. Debra Pepler, ki je na torontski Univerzi York direktorica LaMarshinega središča za raziskovanje nasilja in reševanje sporov, je proučevala, kaj doživljajo učenci na šolskem dvorišču. Ugotovila je, da učitelji odkrijejo in preprečijo le okoli 4 odstotke primerov ustrahovanja.

Kljub temu dr. Peplerjeva meni, da je posredovanje bistveno. Takole pravi: »Otroci ne morejo rešiti problema, ker gre za moč, in vsakič, ko ustrahovalec ustrahuje koga, uveljavi svojo moč.«

Zakaj potem ni prijavljenih več primerov ustrahovanja? Zato, ker so žrtve prepričane, da se bo vse skupaj samo še poslabšalo, če bodo o problemu spregovorile. Tako mnogi mladi svoja šolska leta do neke mere preživijo v stalni zaskrbljenosti in negotovosti. Kakšne so posledice takšnega življenja?

Fizične in čustvene posledice

V poročilu Državne zveze šolskih psihologov v Združenih državah piše, da vsak dan več kot 160.000 otrok ne gre v šolo, ker se bojijo ustrahovanja. Žrtve ustrahovanja se morda ne pogovarjajo več o šoli oziroma o določenih šolskih predmetih ali dejavnostih. Vsak dan morda skušajo iti čim kasneje v šolo oziroma ne gredo h kateri uri ali pa najdejo izgovor, da sploh ne gredo v šolo.

Kako je mogoče prepoznati ustrahovane otroke? Morda so slabe volje, razdraženi, razočarani, ali pa so videti utrujeni in zadržani. Morda postanejo nasilni do domačih, sovrstnikov in prijateljev. Tudi nedolžni opazovalci ustrahovanja trpijo posledice. Zaradi okoliščin doživljajo znaten notranji strah, ki jih ovira pri učenju.

Vendar pa v reviji Pediatrics in Review piše: »Za žrtve in družbo je nasilje, skupaj s samomorom in umorom, najhujša posledica ustrahovanja. Občutek nemoči, ki ga doživljajo ustrahovani otroci, je lahko tako močan, da si nekateri vzamejo življenje oziroma ga iz maščevanja vzamejo drugim.«

Dr. Eda Adlafa, znanstvenega raziskovalca in profesorja javnega zdravja na Torontski univerzi skrbi, da »je za tiste, ki so vpleteni v ustrahovanje, veliko več možnosti, da bodo sedaj in v prihodnosti imeli čustvene težave«. V šolskem letu 2001 je bilo anketiranih več kot 225.000 šolarjev iz Ontaria in vsak četrti oziroma tretji je bil vpleten v kakšno obliko ustrahovanja, bodisi kot žrtev bodisi kot izzivalec. V isti skupini je vsak deseti resno razmišljal o samomoru.

Nenehno ustrahovanje lahko žrtvi spodkopava samozavest, ji povzroča resne zdravstvene težave in celo uničuje poklicno pot. Ustrahovani lahko imajo glavobole, premalo spijo, čutijo tesnobo in so depresivni. Pri nekaterih se pojavi potravmatska stresna motnja. Fizični napadi lahko vzbudijo sočutje do žrtve, napadi na čustva pa morda ne izvabijo enakega odziva. Škoda je veliko manj očitna. Zato so prijatelji in družina, namesto da bi bili sočutni, morda naveličani poslušati žrtvino pritoževanje.

Ustrahovanje slabo vpliva tudi na ustrahovalce. Če se jih v otroštvu ne ustavi, bodo najverjetneje odrasli v ljudi, ki bodo ustrahovali na delovnem mestu. Pravzaprav nekatere raziskave odkrivajo, da so tisti, ki so kot otroci ustrahovali, razvili vedenjske vzorce, ki so jih spremljali tudi v odrasli dobi. Veliko verjetnejše  je tudi to, da bodo takšni posamezniki imeli kazensko evidenco, kakor pa tisti, ki niso bili ustrahovalci.

Vpliv na družino

Ustrahovanje na delovnem mestu vpliva na stabilnost in mir v družini. Lahko je povod za žrtvino nerazložljivo željo, da prizadene svoje najbližje. Še več, takšno ustrahovanje lahko vodi do tega, da zakonec ali družinski član pretepe ustrahovalca, in tako na zgrešen način izkaže podporo žrtvi. Po drugi strani pa lahko zakonec svojega ustrahovanega zakonca krivi za težave. Kadar se takšno ustrahovanje vleče in se ne reši, tudi zakoncem, ki so sicer v veliko oporo, zmanjka potrpežljivosti. Z leti lahko družina tudi razpade.

Včasih ustrahovanje pripelje do izgube delovnega mesta in sredstev za preživljanje, do ločitve in razveze oziroma celo samomora. V Avstraliji je najmanj tretjina, če ne že polovica žrtev ustrahovanja na delovnem mestu govorila o kvarnih vplivih na medsebojne odnose z najbližjimi, denimo s partnerjem, zakoncem ali družino.

Ustrahovanje ni poceni

Ustrahovanje na delovnem mestu tudi ni poceni za delodajalce. Ustrahovalec na delovnem mestu je lahko zbadljiv šef ali spletkarski sodelavec, lahko je ženska ali moški. Takšni želijo imeti vse pod nadzorom, so pikolovski ter druge ponižujejo z negativnimi pripombami in stalnim kritiziranjem. Svoje žrtve pogosto ponižujejo pred drugimi. Ustrahovalci se redkokdaj zavedajo svoje nevljudnosti ali opravičijo za svoje vedenje. Pogosto ustrahujejo delavce, ki so sposobni, zvestovdani in priljubljeni.

Delavci, ki doživljajo ustrahovanje, ne delajo več tako učinkovito. Nižja je tudi produktivnost sodelavcev, ki so priče ustrahovanja. Zaradi ustrahovanja so lahko delavci manj zvestovdani svojemu delodajalcu in manj predani delu. V nekem poročilu piše, da po ocenah vsako leto ustrahovalci stanejo britansko industrijo tri milijarde evrov. In takšno vedenje naj bi bilo krivo za več kot 30 odstotkov s stresom povezanih bolezni.

Jasno je, da ustrahovanje vpliva na družbo po vsem svetu. Postavlja se vprašanje: Ali je mogoče kako ukrepati, da bi bili kos problemu in da bi ga tudi odstranili?

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 7]

Žrtve nenehnega ustrahovanja lahko postanejo potrte in osamljene

[Slika na strani 7]

Ustrahovanja na delovnem mestu je vse več