Knjiga proti knjigam

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

ZAKAJ imajo mnogi ljudje predsodek do Biblije? V nekaterih državah se odgovor morda skriva v zgodovini človekovega sredstva za nadzor nad »krivoverstvom« – v knjigi Indeks librorum prohibitorum (Indeks prepovedanih knjig). Kako je to mogoče?

Katoliška cerkev je z navdušenjem pozdravila iznajdbo tiska. Nekateri papeži so celo peli hvalo temu, kar so določeni duhovniki poimenovali »božanska umetnost«. Vendar so cerkveni dostojanstveniki kmalu prišli do spoznanja, da se je s tiskanjem razširjalo protikatoliške zamisli. Zato so s koncem 15. stoletja v več evropskih škofijah postavili omejitve. Vpeljali so imprimatur (dovoljenje za tiskanje), peti lateranski koncil pa je leta 1515 izdal navodila, s katerimi se je tiskanje nadzorovalo. Kršitelje so lahko izobčili iz cerkve. A še posebej po nastopu reformacije s tem niso mogli preprečiti širjenja knjig in drugega natisnjenega gradiva, ki je v očeh cerkve ogrožalo vero in moralo. Zato so v vatikanskih krogih proti koncu 16. stoletja upali, »da se vrsto let ne bo nič več tiskalo«.

 Da bi cerkev ustavila »silovito blatno povodenj okuženih knjig« – kot je še leta 1951 pripomnil neki italijanski jezuit – je potrebovala seznam, ki bi veljal za vse katolike. Leta 1542 je bila ustanovljena rimska inkvizicija. Prvo, kar je v javnosti storila, je bilo očitno to, da je izdala edikt proti svobodi tiska na verskem področju. Ko je glavni inkvizitor Gian Pietro Carafa leta 1555 postal papež Pavel IV., je nemudoma določil komisijo, da bi sestavila seznam knjig, ki so bile prepovedane. Prvi Indeks prepovedanih knjig, ki je veljal za vse katolike, je bil tako natisnjen leta 1559.

Katere knjige so prepovedane?

Indeks je bil razdeljen v tri »razdelke«. V prvem so bili navedeni avtorji, katerih knjige so bile ne glede na tematiko v celoti prepovedane. Na drugem seznamu so bili naslovi posameznih prepovedanih knjig avtorjev, ki sicer niso v celoti veljali za nesprejemljive. Tretji razdelek pa je vseboval dolg seznam del neznanih avtorjev. V Indeksu je bilo navedenih 1107 prepovedi. Te se niso tikale samo piscev, ki so obravnavali versko tematiko, ampak tudi drugo literaturo. Dodatek je navajal nedovoljene izdaje Biblije. Prepovedoval je vse tiste prevode, ki so izšli v jezikih ljudskih množic.

Prepovedi so bile v posameznih krajih sicer že prej uvedene, vendar se je po besedah Gigliole Fragnito, profesorice sodobne zgodovine na parmski univerzi v Italiji, »cerkev s temi določili, ki so se tikali vseh katolikov, prvič javno izrekla proti temu, da se tiska, bere in ima v lasti Sveto knjigo v domačem jeziku«. Indeksu so močno nasprotovali tako prodajalci knjig in založniki kot tudi oblast, ki je imela koristi od tiskanja. Iz teh in drugih razlogov so po koncu tridentinskega koncila pripravili novo izdajo Indeksa in jo leta 1564 objavili.

Leta 1571 je bila posebej za to, da bi se revidiralo to knjigo, ustanovljena kongregacija za Indeks. V določenem obdobju so o tem, katera dela je treba prepovedati, odločali kar trije uradi – kongregacija svetega oficija, kongregacija za Indeks in še posebej določen papežev dostojanstvenik. Podobne odgovornosti in nasprotujoča si mnenja glede tega, ali bi bilo večjo oblast treba podeliti škofom ali krajevnim inkvizitorjem, sta bila med drugim razloga, da se je z objavo tretjega seznama prepovedanih knjig zamujalo. Indeks, ki ga je pripravila njegova kongregacija in ga je Klemen VIII. marca 1596 javno naznanil, so na željo svetega oficija vzeli iz prometa, dokler ne bi bolj določno prepovedoval vsakršno branje Biblije v jezikih ljudskih množic.

Od te izdaje je Indeks prepovedanih knjig ostajal bolj ali manj enake oblike, čeprav so ga skozi stoletja redno posodabljali. Mnogi protestanti, katerih dela so bila med prepovedanimi, so ga označili za »najboljši spisek najodličnejših knjig«. Vendar je treba povedati, da so bile takrat protestantske zamisli, kar se tiče cenzure knjig, precej podobne katoliškim.

Indeks je uničujoče deloval na kulturo, zaradi česar so bile države, kot je Italija, pahnjene »v spone osamitve«, pravi zgodovinar Antonio Rotondò. Neki drug zgodovinar Guido Dall’Olio pa omenja, da je bil Indeks »eden glavnih dejavnikov za veliko kulturno zaostalost Italije, v primerjavi z večino drugih področij v Evropi«. Ironično je, da so nekatere knjige preživele zato, ker so končale na posebnem kraju oziroma v tako imenovanem infernu, prostoru, ki so ga imele številne cerkvene knjižnice, da bi prepovedano literaturo obdržale pod ključem.

Vendar je spremenjen pogled na javno mnenje v obdobju razsvetljenstva postopoma odigral svojo vlogo pri razpadu »najbolj razvpitega zatiralskega aparata, kar jih je bilo ustanovljenih proti svobodi tiska«. Neki italijanski urednik je leta 1766 napisal: »Vrednosti knjig ne določajo rimske prepovedi. O tem odloča javnost.« Indeks je izgubljal veljavo in tako je bila kongregacija, ki je zanj skrbela, leta 1917 razpuščena. Indeks od leta 1966 »z vsemi svojimi prepovedmi nima več vloge cerkvenega zakonika«.

Biblija v jezikih ljudskih množic

Zgodovina Indeksa odkriva, da je cerkveni oblasti od vseh »okuženih knjig« ena še posebej delala preglavice – Biblija v jezikih ljudskih množic. V 16. stoletju je bilo v Indeksih navedenih »domala 210 izdaj celotnih Biblij oziroma Novih zavez«, pojasnjuje strokovnjak Jesús Martinez de Bujanda. V 16. stoletju so Italijani veljali za navdušene bralce Biblije. Vendar je Indeks s svojo neusmiljeno prepovedjo Svetega pisma v domačem jeziku korenito spremenil povezanost tega naroda z Božjo Besedo. »Ker je bilo Sveto pismo prepovedano in odstranjeno kot vir krivoverstva, so ga Italijani začeli zamenjevati s krivoverskimi spisi,« pravi Gigliola Fragnito in dodaja, »katoliki v južni Evropi so bili zveličani s katekizmom« in »naivneži so bili bolj zaželjeni od versko zrelih ljudi«.

Toda papež Benedikt XIV. je leta 1757 izdal dovoljenje, da ljudje lahko berejo ‚prevode Biblije v domačem jeziku, ki jih je odobril apostolski sedež‘. Tako so nazadnje lahko pripravili nov italijanski prevod, ki je temeljil na latinski vulgati. Pravzaprav so katoliki v Italiji morali počakati na leto 1958, da so dobili svoj prvi prevod celotne Biblije, ki je neposredno temeljil na izvirnih jezikih.

Danes imajo po besedah Gigliole Fragnito še zlasti nekatoliki polne roke dela, ko »povsod razširjajo Sveto pismo«. Med najbolj dejavnimi so nedvomno Jehovove priče, ki so razdelili več kot štiri milijone italijanskih izvodov New World Translation of the Holy Scriptures. S tem so v srcu stotine tisočev ljudi pomagali ponovno razvneti ljubezen do Božje Besede. (Psalm 119:97) Zakaj se ne bi bolje seznanili s to izredno knjigo?

[Slika na strani 20 21]

Strani iz Indeksa prepovedanih knjig

[Vir slike]

Su concessione del Ministero per i Beni e le Attività Culturali

 [Slika na strani 22]

Italijanska Biblija iz 16. stoletja, ki jo je cerkev prepovedala

[Slika na strani 22]

New World Translation je v mnogih oživil ljubezen do Božje Besede