Komunikacija v svetu, ki nas obdaja

»Brez komunikacije bi bilo vsako živo bitje kot otok, ki je ločen od vseh drugih takšnih otokov.« (The Language of Animals)

V ZAPLATI gozda, savani ali celo v vašem vrtu številne živali živahno komunicirajo. V knjigi The Language of Animals piše: »Živali [pri tem] uporabljajo vsak čut, različne dele telesa, kakor tudi svojo držo; oddajajo in sprejemajo manj zaznavne vonje, oziroma bolj zaznavne, na primer prestrašeni dihurji; cvilijo, vreščijo, pojejo in ščebetajo; oddajajo in sprejemajo električne signale; se svetlikajo; spreminjajo barvo kože; ‚plešejo‘ in celo tapkajo ter potresavajo podlago, po kateri hodijo.« Kaj pa vsi ti signali pomenijo?

Znanstveniki pomen teh živalskih signalov odkrivajo s skrbnim opazovanjem. Na primer pri kokoši bantam (pritlikava domača kokoš) so opazili, da se takrat, ko vidi plenilca na tleh, denimo podlasico, prične oglašati z visokofrekvenčnimi ko, ko, ko in tako posvari druge kokoši. Če pa opazi kragulja, se oglasi samo z enim dolgim krikom. Vsako oglašanje izzove takojšen odziv, ki je primeren grozeči nevarnosti, kar nakazuje na to, da je ptičja komunikacija smiselna. Tudi druge ptice oddajajo podobne razpoznavne glasove.

»Eden osnovnih načinov preučevanja komunikacije pri živalih,« piše v knjigi Songs, Roars, and Rituals, »je ta, da se posname ustrezno oglašanje in se ga ponovno predvaja živalim, da se ugotovi, ali se bodo odzvale na predviden način.« Poskusi s kokošmi bantam so pokazali enake rezultate, kot so bili vidni v divjini. Ta metoda je učinkovita celo pri pajkih. Da bi raziskovalci ugotovili, kaj privlači samičke volčjih pajkov k samčkom, ki jim dvorijo – ti samičke namreč želijo navdušiti tako, da mahajo pred njimi s kosmatimi sprednjimi nožicami – so naredili videoposnetek samčka in računalniško odstranili šopke dlak z njegovih nožic. Ko so samički predvajali posnetek, se nenadoma ni več zanimala. In kakšen je pouk? Samičke privlačijo le samčkove mahajoče kosmate nožice!

 Sporočanje z vonjem

Mnoge živali se sporazumevajo z izločanjem močnih kemičnih snovi, ki se imenujejo feromoni. Te običajno izločajo iz posebnih žlez ali z urinom oziroma iztrebki. Tako kot se človekovo posest prepozna po ograji, ploščici z imenom ali hišni številki, lahko feromoni označujejo področje določenih živali, tudi psov in mačk. Ta zelo učinkovita oblika označevanja, čeprav je nevidna, omogoča živalim iste vrste, da med sabo ohranijo optimalno razdaljo.

A feromoni niso le zaznamki področja. So kot kemična oglasna deska, ki jo druge živali »berejo« z velikim zanimanjem. V zaznamkih, piše v knjigi How Animals Communicate, »so najverjetneje tudi dodatne informacije o živali, ki tam živi, kot denimo njena starost, spol, fizična moč in druge sposobnosti [ter] trenutna faza njenega reprodukcijskega cikla [. . .] Vonj zaznamka je kot potni list za medsebojno razpoznavanje.« Razumljivo je, da nekatere živali te zaznamke jemljejo zelo resno – to je dejstvo, ki ga skrbniki živali dobro poznajo. Ko so očistili kletke in zunanje ograjene prostore, so opazili, da so mnoge živali nemudoma pričele ponovno označevati svoje področje. Zares, »na žival lahko odsotnost njenega vonja deluje stresno in povzroči nenormalno vedenje ter celo sterilnost«, piše v prej omenjeni knjigi.

Feromoni igrajo pomembno vlogo tudi v svetu žuželk. Opozorilni feromoni denimo povzročijo rojenje in napad. Agregacijski feromoni pritegnejo k viru hrane ali primernemu gnezdišču. Sem spadajo tudi spolni feromoni. Nanje so nekatere živali zelo občutljive. Samčki sviloprejke imajo zelo občutljivi tipalki, ki sta videti kot drobcena praprotna lista. Zaznata lahko že eno samo molekulo samičkinega spolnega feromona! Približno 200 molekul pa bo  povzročilo, da bo samček pričel iskati samičko. Vendar kemična komunikacija ni le domena živali.

»Govoreče« rastline

Ali ste vedeli, da lahko rastline komunicirajo med sabo in celo z nekaterimi živalmi? Revija Discover poroča, da so raziskovalci na Nizozemskem odkrili, kako limski fižol, kadar ga napadejo pršice prelke, sprošča kemični klic na pomoč. Ta privlači druge pršice, ki se hranijo s pršicami prelkami. Podobno tudi koruza, tobak in bombaž ob napadu gosenic oddajajo kemične snovi, ki se prenašajo po zraku in privlačijo ose, ki so smrtni sovražniki gosenic. Neka raziskovalka je dejala: »Rastline ne sporočajo le ‚Da, poškodovana sem‘, ampak tudi natančno povedo, kdo jih napada. To je tako prepleten in neverjeten sistem.«

Osupljiva je tudi komunikacija med rastlinami. V reviji Discover je pisalo, da so raziskovalci »opazili, kako vrbe, topoli, jelše in breze prisluhnejo drevesom svoje vrste in kako sadike ječmena poslušajo druge ječmenove sadike. Poškodovane rastline, ne glede na to, ali so jih napadle gosenice, okužile glive oziroma oidijeva plesen, [ali] pa jih nadlegujejo pršice prelke, [. . .] oddajajo kemične snovi, za katere je videti, da sprožijo obrambo bližnjih nepoškodovanih rastlin.« Celo nesorodne rastline se odzovejo na kemične alarme.

Ko je rastlina napadena ali opozorjena na napad, vzpostavi lastno obrambo. V to spadajo strupi, ki ubijajo žuželke, in kemične snovi, katere ovirajo ali celo ustavijo napadalčevo prebavljanje rastline. Prihodnje raziskave tega zanimivega področja lahko vodijo do nadaljnjih presenetljivih odkritij. Nekatera bodo morda celo koristila kmetijstvu.

Signaliziranje z ‚Morsejevo abecedo‘

Ekologinja Susan Tweit je v članku o kresničkah zapisala: »Njihove majhne svetilke v zraku, ki utripajo pod zvezdami, so mojo običajno predmestno sosesko navdale s čudovitim čarom.« Te žuželke iz družine hroščev uporabljajo svetlobni besednjak, ki »sega od preprostega opozorilnega svetlikanja do zapletenega dogovarjanja med možnima partnerjema«, pravi Tweitova. Barva njihove svetlobe je lahko od zelene do rumene in oranžne. Vendar samičke redkokdaj letijo, zato večina vidnega svetlikanja pripada samčkom. (Glej okvir »Kresničkina hladna svetloba«.)

Vsaka od 1900 vrst kresničk ima edinstven vzorec signaliziranja. Lahko je sestavljen iz treh signalov, ki se ponavljajo s sekundnimi presledki, ali iz serije signalov različnih dolžin in presledkov. Ko samček išče samičko, med letenjem oddaja temu primerne signale. »Samička prepozna časovno razporeditev signalov,« piše v reviji Audubon, »[in] se odzove s ‚Tukaj sem‘ signalom v intervalu, ki je pravi za njeno vrsto.« Samček prepozna njeno tiho povabilo in odleti k njej.

Operjeni mojstri petja

David Attenborough v svoji knjigi The Life of Birds pravi: »V trajanju, raznolikosti in zapletenosti se nobeno drugo živalsko oglašanje ne more primerjati s ptičjim petjem.« Ptičji glasovi ne nastajajo v grlu, ampak v organu, imenovanem sirinks, ki je globoko v prsnem košu, blizu mesta, kjer se sapnik razdeli in preide v pljuča.

 Ptice imajo petje delno gensko pogojeno, delno pa se ga naučijo od staršev. Zato lahko ptice razvijejo celo lokalna narečja. V knjigi The Life of Birds piše: »Potomci kosov, ki so jih evropski naseljenci v devetnajstem stoletju prinesli v Avstralijo, da bi jih s svojim petjem spominjali na dom, imajo danes zelo značilen avstralski naglas.« Oglašanje samčkov lirorepcev naj bi bilo najbolj pestro in melodično od vseh ptic, skoraj vso pa je naučeno od drugih ptic. Pravzaprav so lirorepci tako nadarjeni imitatorji, da lahko posnemajo skoraj vsak glas, ki ga slišijo, tudi glasbila, lajež, alarme, udarce sekire in celo pogonski motorček fotoaparata! Vse to oponašanje je seveda namenjeno predvsem temu, da se naredi vtis na morebitnega partnerja.

Žolne, ki s kljunom običajno iščejo hrano, so tolkalci ptičjega sveta. Z drugimi pticami se sporazumevajo tako, da s kljunom udarjajo po odmevajočem duplu ali veji. Nekatere celo »izkoriščajo zanimiva nova glasbila [. . .], streho iz valovite pločevine oziroma kovinsko dimno cev«, pravi Attenborough. Ptice se sporazumevajo tudi vizualno, z glasbeno spremljavo ali brez nje. Signalizirajo si na primer tako, da razkazujejo svoje čudovito obarvano perje.

Ko avstralski veliki kakadu razkazuje svoje področje, uporablja vse – potrkavanje, oglašanje, ritmične gibe in razkazovanje perja. Odlomi primerno vejo, jo s kremplji zgrabi in z njo udarja po votlem deblu. Sočasno razpre krila, nasrši prsi, glavo ziba sem ter tja in se oglaša z rezkimi žvižgi – resnično spektakularen nastop!

 Nekatera ptičja oglašanja prepoznajo tudi druge živali. Razmislite o medosledcu, majhnem, taščici podobnem ptiču, ki živi predvsem v Afriki. Medosledec, kot namiguje že njegovo ime, s svojim značilnim oglašanjem vodi dvobarvnega jazbeca k drevesu, v katerem je panj. Ko medosledec pristane na drevesu ali v njegovi bližini, s svojim posebnim oglašanjem sporoča »V bližini je med!«. Jazbec najde drevo, s kremplji odpre deblo in poteši svojo sladkosnednost, ptič pa se gosti z voskom in ličinkami čebel.

Podvodni pogovor

Z iznajdbo hidrofonov, podvodnih prisluškovalnih naprav, so raziskovalce pričeli navduševati mnogi glasovi, ki izvirajo iz globin. Teh glasov, ki se raztezajo od globokega brundanja do mijavkanja in celo vreščanja, je toliko, da jih podmorničarji uporabljajo za to, da prikrijejo glasove svojih plovil. A ribje oglašanje ima tudi določene vzorce. Morski biolog, Robert Burgess, v svoji knjigi Secret Languages of the Sea pravi: »Medtem ko ena riba morda ‚kruli, cmoka in laja‘ ter nato vse skupaj še enkrat natančno ponovi, pa druga morebiti ‚tleska in hlasta‘ ter za dodatek še ‚praska in strga‘.«

Kako pa ribe ustvarjajo glasove, glede na to, da nimajo glasilk? Nekatere, pravi Burgess, uporabljajo mišice, »ki so pritrjene na stene njihovega balonu podobnega plavalnega mehurja, da vibrirajo s temi stenami, dokler mehur« ne prične oddajati bobnečih zvokov. Druge ribe škripajo z zobmi ali odpirajo in zapirajo škržni poklopec, pri tem pa nastaja razločno donenje oziroma tleskanje. Ali je vse to le nepomembno »čvekanje«? Očitno ne. Tako kot kopenske živali se tudi ribe oglašajo zato, da »privlačijo nasprotni spol, za orientacijo, obrambo pred sovražniki in za splošno komunikacijo in zastraševanje«, pravi Burgess.

Ribe tudi dobro slišijo. Pravzaprav imajo mnoge vrste notranje uho, kakor tudi niz celic, ki so občutljive na pritisk in so razporejene po sredini bočne strani ribjega telesa. Ta niz celic, imenovan pobočnica, lahko zazna pritisk, ki ga ustvari zvok, ko potuje skozi vodo.

Najodličnejši komunikatorji Zemlje

»Ko preučujemo človeški jezik,« je napisal profesor jezikoslovja Noam Chomsky, »se približujemo temu, kar bi nekateri morda poimenovali ‚bistvo človeka‘, posebnim značilnostim uma, ki so, kot vemo do sedaj, edine le človeku«. Barbara Lust, profesorica jezikoslovja in človekovega razvoja, je dejala: »Otroci, ki so stari komaj 3 leta, že posedujejo presenetljivo znanje o strukturi jezika in njegovi skladnji, ki je tako kompleksna in določna, da predstavlja izziv že vsaki znani teoriji učenja, katera bi lahko pojasnila, kako je prišlo do tega znanja.«

 Biblija pa vsebuje razumno pojasnilo za čudež človeškega jezika. Izvor tega daru pripisuje Stvarniku, Bogu Jehovu, ki je človeštvo ustvaril po svoji »podobi«. (1. Mojzesova 1:27) Kako pa se božanske lastnosti odražajo v naših govornih sposobnostih?

Razmislite denimo o poimenovanju. Profesor govorne komunikacije Frank Dance je napisal, da so ljudje »edina bitja, ki lahko poimenujejo«. V Bibliji je jasno izraženo, da je to Božja lastnost. Na samem začetku, ko Biblija opisuje stvaritev, je zapisano, da je Bog imenoval »svetlobo [. . .] dan, a temo je imenoval noč«. (1. Mojzesova 1:5) Glede na misli iz Izaija 40:26 je očitno, da je Bog vsaki zvezdi dal ime, kar je res nekaj osupljivega!

Ko je Bog ustvaril Adama, mu je dal naloge in med prvimi je bila poimenovanje živali. Kako je ta naloga morala spodbosti Adamove sposobnosti opazovanja in ustvarjalnosti! Kasneje je Adam svoji ženi dal ime Eva. Ona je nato svojega prvorojenca poimenovala Kajn. (1. Mojzesova 2:19, 20; 3:20; 4:1) Od takrat si ljudje prizadevajo poimenovati prav vse – in to zaradi lažje komunikacije. Da, predstavljajte si, kako otežena bi bila inteligentna komunikacija brez imen.

Ljudje poleg tega, da imajo sposobnost in željo poimenovati reči, posedujejo tudi druge komunikacijske sposobnosti, od katerih pa vse niso govorne. Zares, pravzaprav ni meja pri tem, kaj lahko delimo z drugimi, od zapletenih zamisli do najbolj nežnih čustev. Vendar kot bomo videli, obstaja posebna oblika komuniciranja, ki presega vse do sedaj omenjene.

[Okvir/slika na strani 6]

KRESNIČKINA HLADNA SVETLOBA

Žarnica več kot 90 odstotkov dobljene energije izgubi v obliki toplote. Kresničkina svetloba, ki temelji na zapletenih kemičnih reakcijah, pa je učinkovita od 90 do 98 odstotkov in skoraj nič se je ne zapravi za toploto. Zato se kresničkina svetloba upravičeno imenuje hladna svetloba. Kemične reakcije, ki jo ustvarjajo, potekajo v posebnih celicah, imenovanih fotocite. Živci potem te fotocite prižigajo in ugašajo.

[Vir slike]

John M. Burnley/Bruce Coleman Inc.

[Okvir/slika na straneh 8, 9]

KORISTNI NASVETI ZA BOLJŠE KOMUNICIRANJE

1. Z zanimanjem poslušajte, ko drugi govorijo, in v pogovorih ne dominirajte. Ljudje bodo spregledali narobe izgovorjeno besedo ali slovnično napako, ne bo pa jih pritegnil nekdo, ki hoče govoriti, ne da bi tudi poslušal. »Bodi [. . .] hiter za poslušanje, počasen za govorjenje,« piše v Bibliji. (Jakob 1:19)

2. Zanimajte se za življenje in za to, kar se dogaja okoli vas. Berite različno čtivo, a bodite razsodni. Ko razpravljate o tem, kar ste prebrali novega, govorite skromno in ponižno. (Psalm 5:5; Pregovori 11:2)

3. Razširite svoj besedni zaklad, toda s praktičnimi besedami, ne z izrazi, ki vzbujajo vtis in s katerimi govorec preusmeri pozornost nase. Za Jezusa so ljudje rekli: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« (Janez 7:46) Vendar so celo ‚neučeni in preprosti‘ ljudje z lahkoto razumeli njegove besede. (Dejanja 4:13)

4. Govorite jasno in pravilno izgovarjajte besede. Prizadevajte si, da ne bi govorili preveč izumetničeno, z željo da bi naredili vtis na druge. Ko govorimo jasno in se ogibamo nerazločnega izgovarjanja besed oziroma izpuščanja končnic, svoj govor oplemenitimo. Poleg tega smo tako tudi obzirni in ljubeči do naših poslušalcev. (1. Korinčanom 14:7–9)

5. Zavedajte se, da so vaše sposobnosti komuniciranja darilo od Boga. To vas bo spodbudilo, da jih boste spoštljivo rabili. (Jakob 1:17)

[Slika na strani 5]

Sviloprejke imajo zelo občutljive tipalke

[Vir slike]

Courtesy Phil Pellitteri

[Slika na strani 6, 7]

Žolna

[Slika na strani 7]

Rajčica

[Vir slike]

© Michael S. Yamashita/CORBIS

[Slika na strani 7]

Veliki kakadu

[Vir slike]

Roland Seitre