Kaj povzroča krizo kmetovanja?

»Osebje telefonske linije Pomoč kmetovalcem v stiski je usposobljeno, da vam pomaga spoprijeti se s stresom. Smo kmetovalci in nekdanji kmetovalci, tako kot vi, in razumemo izzive podeželskih družin. Lahko vas seznanimo z ljudmi, ki vam bodo pomagali. [. . .] Vsi klici so zaupni.« (S spletne strani kanadske vlade)

MNOGI zdravniki priznavajo, da je stres sedaj poklicna bolezen kmetovalcev. Obstajajo klinični psihologi, ki so posebej usposobljeni za težave kmetovalcev in kmečkim skupnostim ponujajo storitve, kot so skupine za pomoč in telefonske linije.

Kmetovalčeva žena Jane obiskuje četrtkovo večerno svetovalno skupino. »Prišla sem, ker je moj mož naredil samomor,« razlaga. »Vedno je sanjal o tem, da bi vodil družinsko kmetijo, in mislim da je to edino, kar bi želel delati.«

Mnogi so opazili doslej največji porast števila kmetovalcev, ki zaradi stresa iščejo pomoč. Kaj sploh povzroča krizo, s katero se spoprijemajo mnogi kmetovalci?

 Naravne nesreče in bolezen

Na vladni spletni strani, ki smo jo omenili na začetku, piše: »Že v sami naravi kmetovanja je, da marsičesa v vsakodnevnem življenju – vreme, tržne cene, obresti, okvara opreme – ni mogoče nadzorovati. Celo odločanje med tem, kot denimo, kateri pridelek gojiti, ali prodati zemljo ali pa jo prenesti na upnika, utegne biti stresno, saj je izid lahko pozitiven ali negativen.« Ko se tem dejavnikom pridruži še grožnja resnih suš ali bolezni ali izgube kmetije, je lahko stres še hujši.

Suša denimo je lahko meč, ki udari dvakrat. Kmetovalec Howard Paulsen je pojasnil, da je ena najhujših suš v zgodovini Kanade, ki je bila leta 2001, prizadela njegove pridelke in živino. Brez pašnikov in pridelkov je hrano za živali treba kupiti. »Za krmo sem porabil že 10.000 dolarjev in sedaj živino hranim s krmo, ki je bila namenjena za zimo,« je povedal. »Če človek prične tako ravnati, ni dobička niti v vzrejanju živine.« Drugod so poplave opustošile mnoge kmetije in pri tem uničile ves pridelek.

V Veliki Britaniji je bil izbruh slinavke in parkljevke leta 2001 le zadnji v nizu težav, ki so jih doživljali britanski kmetovalci, vštevši bolezen norih krav in prašičjo kugo. Te bolezni – in strah, ki ga vzbudijo v javnosti – ne povzročijo le gospodarske škode. Pri Agence France-Presse so poročali: »Žilavi podeželski možje, ki jih zlahka ne spraviš v jok, so ihteli, ko so opazovali vladne veterinarje, kako na gorečo grmado mečejo živino, s katero so se ukvarjali vse življenje.« Po izbruhu slinavke in parkljevke so policisti celo odvzemali strelno orožje tistim kmetovalcem, ki so se nagibali k samomoru. Svetovalne službe so prejele številne klice kmetovalcev v stiski.

Gospodarska nestabilnost

Tudi v gospodarstvu se dogajajo velike spremembe. »Od 1940-ih let in do sredine 1980-ih,« piše na zadnji strani ovitka knjige Broken Heartland, »so se stroški kmetovanja v ameriškem osrčju potrojili, nakup mehanizacije početveril, zamudne obresti so se desetkrat povečale, dobiček se je zmanjšal za 10 odstotkov, število kmetovalcev pa je upadlo za dve tretjini. In skoraj vsaka kmečka skupnost ima manj prebivalcev, kakor tudi poslov in ekonomske stabilnosti.«

Zakaj dobiček ni šel v korak z dvigajočimi se stroški? V današnji globalni skupnosti na kmetovalce vplivajo sile mednarodnega tržišča. Kmetovalci se tako znajdejo v tekmi s pridelovalci hrane, ki so tisoče kilometrov stran. Resda mednarodna trgovina odpira tudi tržišča za prodajo kmetijskih pridelkov, a globalni trg zna biti nevarno nestabilen. Leta 1998 je denimo v Kanadi precej pridelovalcev žita in prašičerejcev bankrotiralo, ker so njihovi kupci v Aziji imeli gospodarske težave.

Razpad skupnosti

Profesor Mike Jacobsen z Univerze v Iowi, strokovnjak za vprašanja podeželja, opaža, da je kriza kmetovanja tudi kriza podeželske skupnosti. Pravi: »Podeželski kraji so čisti, polni otroškega smeha, sem se želite poročiti in tukaj vzgajati svoje otroke. Šole so zelo prijetne. Varne. Takšen je videz, mar ne? Ampak ekonomski položaj teh krajev je zelo odvisen od števila majhnih družinskih kmetij na tem  področju.« Zaradi tega se kriza kmetovanja kaže tudi v zaprtih podeželskih bolnišnicah, šolah, restavracijah, trgovinah in cerkvah. Eden najbolj privlačnih vidikov kmečkega življenja, njegove tesno povezane skupnosti, izginja.

Potem ne presenečajo besede iz revije Newsweek, da skoraj 16 odstotkov Američanov s podeželja živi v revščini. Geoffrey Lawrence v svojem poročilu »Kriza avstralskega podeželja« piše, da je v Avstraliji »stopnja brezposelnosti, nepolne zaposlenosti in revščine na podeželju veliko višja kot pa v mestih«. Gospodarska nestabilnost prisili mnoge družine, še posebej mlade, da se preselijo v mesto. Sheila, ki z družino skrbi za kmetijo, sprašuje: »Koliko časa bo to še trajalo, preden nam zmanjka ljudi, ki so pripravljeni obdelovati zemljo?«

Mlajša generacija se je preselila v mesta, zato je prebivalstvo mnogih podeželskih krajev postalo opazno starejše. Te skupnosti niso izgubile le mladostne moči, ampak tudi razpoložljivo podporo za starejše – najpogosteje takrat, ko takšno skrb najbolj potrebujejo. Razumljivo je, da so zaradi teh hitrih sprememb mnogi starejši ljudje zmedeni in prestrašeni.

Kriza kmetovanja je zato uničujoča in dolgoročna. Vpliva na vse nas. Kljub temu pa bo naš naslednji članek pokazal, kako smo lahko prepričani, da se bo kriza kmetovanja končala.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

V današnji globalni skupnosti na kmetovalce vplivajo sile mednarodnega tržišča

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Koliko časa bo to še trajalo, preden nam zmanjka ljudi, ki so pripravljeni obdelovati zemljo?«

 [Okvir/slike na strani 7]

BIOKMETOVANJE

Biohrana je vedno bolj priljubljena. V Kanadi se maloprodajni trg te hrane vsako leto razširi za približno 15 odstotkov.

Kaj je biohrana? Poročilo Ministrstva za kmetijstvo, prehrano in razvoj podeželja v Alberti jo definira kot »hrano, pridelano po sistemu, ki si poleg tega, da se pri njeni pridelavi ne uporablja sintetičnih kemičnih snovi, prizadeva tudi za zdravo prst, bioraznolikost, manj stresno rejo živali in kmetovanje, ki ne škoduje okolju«.

To, kot pravijo biokmetovalci, je v nasprotju s pridelavo hrane na velikih farmah. »Z velikimi farmami prihaja tudi težnja po pridelovanju samo enega pridelka, katerega visok donos se doseže z mehanizacijo ter obilico pesticidov in gnojil, ki jih je naredil človek,« piše Katharine Vansittart v Canadian Geographicu. »Poleg tega, da takšne kemične snovi ostanejo v hrani, se zniža tudi hranilna vrednost živil, ker se pridelki poberejo, preden so zreli. To je treba narediti, saj opravijo dolgo pot, da pridejo na trg. Da bi pridelki na cilj prišli nepoškodovani, jih je treba tudi plinsko obdelati, povoskati oziroma obsevati z ionizirajočim sevanjem.«

Kdo kupuje biohrano? V poročilu iz Alberte piše, da so kupci »od prehransko osveščenih najstnikov do zaskrbljenih mater in otrok baby booma, ki so že v letih. [. . .] Ti niso več le stereotipni otroci cvetja šestdesetih let.«

Vendar pa niso vsi ljudje prepričani, da je biohrana boljša. V Canadian Geographicu piše: »Na splošno višja cena biohrane povzroča, da skeptiki dvomijo o njeni vrednosti, če znanost ne dokaže njene koristnosti. Druge skrbi sistem dvojnih meril kakovosti prehrane, ki ne upošteva revnih.« Zagovorniki biohrane oporekajo temu, da zaradi prehranskih sprememb, pakiranja, prodaje in dostave, ta hrana ne bi bila dostopna vsem, ne glede na njihov ekonomski položaj. Glede na velik niz možnosti in znanstvenih podatkov se razprava okoli biohrane še ne bo tako hitro polegla.

[Okvir/sliki na strani 8]

PESTICIDI DILEMA KMETOVALCA

Škodljivci in bolezni rastlin so v nekaterih delih sveta poškodovali do 75 odstotkov pričakovanega pridelka. Jasna rešitev je enostavno gojiti več pridelkov. V časopisu Globe and Mail piše: »Kanadski kmetovalci so poskušali prehiteti konkurenco, tako da so uvedli metode za povečanje pridelave pridelkov, kar jim omogoča večjo prodajo.« Vendar pa Terence McRae, s Kanadskega okoljevarstvenega urada, svari: »Veliko teh sprememb povečuje potencialne nevarnosti, ki jih kmetijstvo lahko povzroči okolju.«

Kaj pa pesticidi? Tudi ti postavljajo kmetovalce pred dilemo, saj še vedno teče razprava o njihovi učinkovitosti in nevarnostih za zdravje. Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije je potrdilo, da toksičnost in nevarnosti večine pesticidov še vedno niso v celoti znane. Mogoče nevarnosti se lahko združijo, ko pesticidi potujejo skozi prehransko verigo. Živali jedo rastline, ki so poškropljene s pesticidi. Ljudje pa nato uživajo te živali.

[Vir slike]

USDA Photo by Doug Wilson