Mlini na veter –  spomeniki preteklosti

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ NIZOZEMSKE

MLINI na veter so pogost motiv na krajinah, ki so jih naslikali ali izjedkali Jacob van Ruisdael, Meindert Hobbema, Rembrandt van Rijn in drugi nizozemski mojstri iz 17. stoletja – in to ne preseneča! V tistih letih je bila nizozemska pokrajina posejana s kakimi 10.000 mlini na veter. Te slikovite vetrnice pa niso bile samo navdih umetnikom. Od začetka 15. stoletja pa vse do poznega 19. stoletja so mlini opravljali delo današnjih dizelmotorjev in elektromotorjev. Priskrbovali so energijo, potrebno za črpanje vode, mletje žita, žaganje lesa in za opravljanje številnih drugih industrijskih dejavnosti. Toda v nasprotju s sodobnimi motorji so proizvajali energijo, ne da bi onesnaževali okolje.

Razpenjanje jader

Če vas pot zanese na Nizozemsko, lahko še danes občudujete te stoletja stare spomenike, čeprav jih je zdaj samo še kakih 1000. Ali bi o njih radi izvedeli kaj več? Pridružite se nam pri ogledu 350 let starega mlina na veter, ki stoji ob slikoviti reki Vecht v osrednji Nizozemski.

Prekrasnega spomladanskega jutra nas mlinar Jan van Bergeijk postreže s sveže pripravljeno kavo in pove, da je vreme kot nalašč za zagon mlina. Vendar je treba najprej obrniti streho mlina proti vetru. Jan nam pojasni, kako se to naredi, in medtem stopa na prečke lesenega kolesa, ki je dvakrat večje od njega. To kolo je povezano z vrtljivo streho mlina. S poganjanjem kolesa Jan obrača streho, vse dokler 13-metrska krila ne pridejo v položaj, ko lovijo največ vetra. Kolo nato priklene z verigo na tla, tako da se ne more več premikati. Jan potem odvije jadrovino in jo pritrdi na mrežasto ogrodje vsakega od štirih kril. Ko pritrdi varnostno verigo in spusti zavoro, jadra ujamejo veter in krila se počasi zavrtijo. Nekaj časa osupli opazujemo, kako krila plahutajo pred našimi očmi. Potem pa nas Jan povabi, da si mlin ogledamo še od znotraj.

Pogled v notranjost

Po strmih stopnicah se povzpnemo do strehe mlina, kjer zagledamo vodoravno oziroma gornjo leseno gred, na katero so pritrjena krila. Ta gred s pomočjo lesenih koles z zobci in prečkami poganja navpično os. Nedaleč stran opazimo viseti kos slanine. Jan nam pove, da z njo namasti kamnite ležaje, v katerih se vrti lesena gred. Za mazanje zobcev iz hrastovine pa uporablja čebelji vosek. Tukaj tudi vidimo, kako lahko mlinar upočasni vrtenje kril. Okoli enega kolesa so nanizane lesene kocke. Ko jih zategne, kocke delujejo kot zavora; ko pa jih razrahlja, kocke popustijo prijem in krila se spet zavrtijo.

Medtem ko se previdno spuščamo po strmih stopnicah, si pobliže ogledamo glavno os, ki stoji prav sredi mlina in poteka od vrha do tal. Nosnice nam polni vonj po starem lesu. Sliši se škripanje pogonskega kolesja. Pri dnu glavne osi je še en mehanizem iz lesenih koles z zobci in prečkami. Ta poganja vodno kolo. Ob njem za trenutek postojimo in prisluhnemo pljuskanju vode in plahutanju vrtečih se kril. Zdi se nam, kot da smo odpotovali nazaj v preteklost. Povsem smo očarani in se prepustimo trenutku.

Življenje v mlinu na veter

V nekaterih mlinih, na primer v tistih za mletje žita, ni bilo prostora za bivanje. Ves prostor so zavzeli mehanizmi za obratovanje mlina. Mlinar je skupaj z družino običajno živel zraven mlina. Toda v mlinu, kot je ta, ki si ga zdaj ogledujemo, so lahko tudi stanovali.

Danes se morda zdi prijetno stanovati v mlinu, toda v preteklosti je bilo vse prej kot udobno. Pritličje je bilo namenjeno dnevnemu prostoru in spalnici. Tukaj so bile posteljna omara za dva, kuhinjska niša in majhna shramba. Do sredine 20. stoletja je mlin imel stranišče zunaj. Jan nam pojasni, da so v velikih družinah, tudi z več kot deset otroki, naredili ležišča povsod, kjer je bil prostor. Včasih je najmlajši otrok spal kar pod posteljo svojih staršev, drugi pa bodisi v dnevnem prostoru bodisi v prvem nadstropju oziroma celo v drugem – tik pod ropotajočimi kolesi!

Nekatere mline so uporabljali kot črpalke za izsuševanje polderjev – nižinskih področij, ki so nekoč morda bila jezersko ali morsko dno. Mlin je moral črpati dan in noč. Ker je stal na odprtih pašnikih, je dobro lovil veter, toda zaradi tega je bilo v njem tudi vetrovno in mrzlo. Če upoštevamo še nevarnost viharjev in strel, je jasno, da mlinarjevi niso imeli lahkega življenja. Danes je na Nizozemskem naseljenih še kakih 150 mlinov na veter; v njih večinoma stanujejo izučeni mlinarji.

Večnamenski mlini na veter

Medtem ko mlin črpa vodo, stopimo ven in se usedemo na klop. Jan nam pripoveduje, za kaj vse se jih je uporabljalo – za mletje žita, prečrpavanje vode v reko  ali zbiralnik, stiskanje olja iz semen, izdelovanje papirja, žaganje lesa in tako naprej. Pojasni nam tudi, da je bil prvi mlin za izsuševanje zgrajen v začetku 15. stoletja. Kasneje so s takimi mlini izsušili več jezer, denimo jezera Schermer, Beemster in Wormer blizu Amsterdama.

Na zemlji, ki je nekoč bila dno teh in še drugih jezer, danes živi in dela na stotisoče Nizozemcev. Pravzaprav je tudi glavno nizozemsko letališče nedaleč stran od Amsterdama zgrajeno na dnu izsušenega jezera. Potniki se sprehajajo po letališču, ki leži štiri metre pod morsko gladino! Vendar se vam ni treba bati, da bi se vaš polet morda sprevrgel v pomorsko plovbo. Črpalke, ki jih poganjajo nasledniki mlinov, bodisi dizelmotorji ali elektromotorji, so neprestano v pogonu in skrbijo, da ostanejo vaše noge suhe.

Govoreči mlini na veter?

Medtem ko krila plahutajo mimo nas, Jan vpraša, ali smo že slišali za govoreče mline. »Govoreče mline? Ne,« odgovorimo. Razloži nam, da je lahko mlinar, ker je bilo na nizozemskih ravninah mline na veter mogoče videti več kilometrov daleč, svojim oddaljenim sosedom kaj sporočil tako, da je krila postavil v določen položaj. Na primer, ko si je mlinar hotel na kratko odpočiti, je krila postavil vodoravno in navpično (A). Krila, postavljena diagonalno, so naznanjala, da ima mlinar prosto (B). V ta položaj je krila postavil tudi ob slabem vremenu, saj so bila tako najnižje, kar je zmanjšalo nevarnost, da bi vanje udarila strela. Če je mlinar ustavil dvigajoče se krilo tik pred najvišjo točko, je to pomenilo radost in pričakovanje (C). Žalost in žalovanje pa je izrazil tako, da je krilo zaustavil takoj za najvišjo točko (Č).

Bilo je tudi veliko krajevnih običajev. Ob veselih dogodkih, kot je denimo poroka, so severno od Amsterdama mline včasih okrasili. Krila so postavili diagonalno, v položaj, ko mlinar ne dela, in nanje obesili okraske in trakove. Med drugo svetovno vojno, ko je bila država pod nemško okupacijo, so domačini z določenim položajem kril tiste, ki so bili v skrivališčih, posvarili, da se bliža vojaški napad. Zaradi vseh teh in tudi drugih zanimivih dejstev o mlinih je bil naš obisk pri mlinarju Janu resnično nepozaben.

Pred nekaj leti je Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo skupino 19 mlinov na veter v Kinderdijku blizu pristaniškega mesta Rotterdam uvrstila na seznam svetovne dediščine, kar je dalo nov zagon prizadevanjem za njihovo ohranitev. Zaradi tega so nekdanje nič kaj več kot navadne »tovarne« postale kulturni spomeniki. Poleg tega mnogi predani prostovoljci sodelujejo pri vzdrževanju in zaščiti mlinov po vsej državi. Zaradi njihovih prizadevanj lahko danes turisti iz vsega sveta še vedno uživajo v nekaterih mlinih na veter, ki so navdihovali slavne slikarje iz preteklosti.

 [Okvir/slike na strani 23]

Prepoved izvoza mlinov na veter

Pred kakimi 300 leti je povpraševanje po mlinih na veter naraslo. Iz Nizozemske so na veliko odvažali sestavne dele mlinov. Poleg tega so po deželi vohljali tujci, ki so iskali graditelje mlinov in mlinarje, da bi jih zvabili na delo v tujino. Kmalu so nizozemski mlini na veter lopotali v baltskih državah, Angliji, Franciji, Nemčiji, Irski, Portugalski in Španiji. Pravzaprav je bilo sredi 18. stoletja odtekanje mlinarske delovne sile že tako hudo, da je nizozemska vlada sklenila ukrepati. Februarja 1752 so oblasti prepovedale izvoz mlinov na veter. Po besedah nizozemskega zgodovinarja Karla Davidsa se od takrat naprej nobenemu tujcu ni smelo pomagati, da bi kupil, zgradil ali prepeljal »kateri koli del nizozemskega mlina na veter« oziroma ni bil dovoljen »izvoz nobenega orodja, ki bi se ga lahko uporabilo za njihovo gradnjo«. Kdo pravi, da so trgovinske omejitve in industrijsko vohunstvo sodobna iznajdba?

[Slike]

Spodaj: Jan obrača vrtljivo streho mlina proti vetru; leseni zobci in zobata kolesa; dnevni prostor

[Vir slike]

Vse fotografije: Stichting De Utrechtse Molens

[Shema/slike na strani 22]

(poglej publikacijo)

A

B

C

Č

[Navedba vira slike na strani 21]

De Saen painting by Peter Sterkenburg, 1850: Kooijman Souvenirs & Gifts (Zaanse Schans Holland)