Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Mozaiki – slike v kamnu

Mozaiki – slike v kamnu

Mozaiki – slike v kamnu

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

MOZAIK je po mnenju nekaterih »nadvse neobičajna oblika umetnosti«, »izjemna« dekorativna tehnika in ena »najbolj trajnih oblik dekorativne umetnosti, ki je preživela iz antike«. Italijanski umetnik iz 15. stoletja, Domenico Ghirlandaio, je za mozaik dejal, da je »pravo slikarstvo za večnost«. Kakršno koli je že vaše mnenje, ta umetnostna tehnika ima zares osupljivo zgodovino.

Mozaik lahko opišemo kot umetnost krašenja površin – tal, sten ali obokov – z vzorci, ki jih sestavljajo majhni, tesno skupaj položeni koščki kamna, stekla ali opeke. Že od antičnih časov so z mozaiki bogatili videz tal in sten. Z njimi se je prav tako lepšalo podobo term, kopališč in fontan, kjer bi vlaga občutljivejšim oblikam umetnosti škodila.

Mozaiki so na pogled lahko zelo različni – vse od preprostih enobarvnih tal in črno-belih vzorcev do zapletenih večbarvnih cvetličnih vzorcev in drznih slikovnih kompozicij.

Iznajdba in razvoj

Ni povsem jasno, kdo je mozaik iznašel. Svoje zgradbe so s površinskimi barvnimi vzorci krasili že staroveški Egipčani in Sumerci. Vendar je ta umetnostna tehnika, kot je videti, izumrla brez nadaljnjega razvoja. Za zibelko mozaične umetnosti se med drugim šteje tudi Grčijo, Kartagino, Kreto, Malo Azijo, Sicilijo, Sirijo in Španijo, zaradi česar je neki pisec razvil teorijo, da so to tehniko »iznašli, nanjo pozabili in spet iznašli v različnih časovnih obdobjih in v več sredozemskih krajih«.

Prve mozaike, med njimi so celo nekateri iz 9. stoletja pr. n. š., so sestavljali gladki prodniki, razporejeni v preproste vzorce. Razpon barvne palete je bil odvisen od barvne raznolikosti krajevnih kamnin. Čeprav so kamenčki običajno imeli premer od deset do dvajset milimetrov, so pri nekaterih detajlih uporabili tudi takšne, ki so merili komaj pet milimetrov. Rokodelci so v 4. stoletju pr. n. š. pričeli prodnike rezati v manjše kose, kar je omogočilo večjo natančnost. Prodnike so postopoma zamenjale kamnite kocke oziroma tesere. Te so imele večji razpon barvnih odtenkov, laže pa jih je bilo tudi polagati in prilagoditi želenemu vzorcu. Nastale gladke površine je bilo mogoče zbrusiti in zloščiti, s čimer se je poudarilo njihov barvni sijaj. Poleg tega se je že pred 2. stoletjem n. š. razmahnila uporaba koščkov barvnega stekla, ki so zelo obogatili mozaistovo barvno paleto.

Še posebej čudoviti slikovni mozaiki so nastali v helenističnem obdobju (ok. 300 pr. n. š. – ok. 30 pr. n. š.). »Grški mozaisti so uporabljali največji možni razpon barv in tesere zmanjšali na velikost enega kubičnega milimetra [. . .], zaradi česar so bila njihova dela primerljiva s stenskimi slikarijami,« piše v knjigi Glossario tecnico-storico del mosaico. S spretno rabo barvnih odtenkov so ustvarili prefinjeno iluzijo svetlobe, sence, globine, prostora in perspektive.

Za grške mozaike je značilen izredno detajliran in z bogatimi bordurami obdan središčni vložek oziroma emblem, ki je pogosto mojstrska reprodukcija kake znane slike. Pri nekaterih vložkih so tesere tako drobne in tako tesno skupaj, da je videti, kakor bi bili mozaiki narejeni s čopičem, ne pa iz posameznih kamnitih delcev.

Rimski mozaiki

To umetnostno tehniko se zaradi obilice mozaikov, ki jih najdemo v Italiji in provincah rimskega imperija, pogosto šteje za rimsko umetnost. »V zgradbah iz rimskega obdobja na področju, ki se razteza od severne Britanije do Libije in od obale Atlantskega oceana do Sirske puščave, je bilo najdenih na stotisoče primerkov mozaičnega tlaka,« piše v nekem viru. »Nanj se včasih gleda kot na eno od prepoznavnih značilnosti rimske navzočnosti na nekem območju, saj je ta tehnika tesno povezana s širjenjem rimske kulture.«

Kljub temu večbarvni slikovni mozaiki niso najbolj ustrezali potrebam zgodnjega rimskega imperija. Zaradi pospešene rasti mest v 1. stoletju n. š. je naraslo povpraševanje po hitreje in ceneje izdelanih mozaikih. Zato so začeli izdelovati takšne, ki so bili narejeni samo iz črnih in belih kock. Izdelovanje mozaikov se je razmahnilo in »nobena premožna hiša v imperiju ni bila brez m[ozaika]«, piše v Enciclopedii dell’arte antica.

Na nekaterih med seboj zelo oddaljenih krajih je mogoče najti natančne dvojnike določenih vzorcev, kar namiguje na to, da so skupine rokodelcev – ali morda knjige z mozaičnimi vzorci – potovale z enega gradbišča na drugo. Če so stranke hotele, so lahko v delavnici vnaprej naročile emblem, ki so ga tam najprej sestavili, nato pa na pladnju iz marmorja ali terakote prepeljali na gradbišče, kjer so ga položili. Vse druge dele mozaika so sestavili na samem kraju polaganja.

Vzorce in bordure je bilo treba natančno položiti v zarisan okvir, kar je terjalo skrbno načrtovanje. Pozornost so posvetili tudi podlagi ter poskrbeli, da je bila površina gladka in ravna. Nato so tanek sloj fine malte (tako imenovano izravnalno plast) nanesli na majhen del površine – morda na manj kot kvadratni meter – zato da se malta ne bi posušila. Na površino so si lahko za vodilo skicirali vzorce. Ko so tesere odrezali na primerno velikost, jih je rokodelec pričel polagati na njihovo mesto.

Tesere so eno za drugo pritisnili v malto, ki se je med kockami dvignila. Ko je bil en del tal prekrit, so izravnalno plast nanesli na naslednji del površine in tako naprej. Zahtevnejše dele mozaika so polagali mojstri, pomočniki pa so zapolnili nekatere preprostejše.

Mozaiki v krščanstvu

V 4. stoletju n. š. so z mozaiki pričeli krasiti krščanske cerkve. Na njih so pogosto upodabljali biblijske zgodbe, s čimer so poučevali vernike. Svetloba plapolajočih sveč, ki se je odbijala s teser iz zlata in barvnega stekla, je ustvarjala mistično ozračje. V knjigi Storia dell’arte italiana piše: »Mozaična umetnost je bila v popolnem sozvočju z ideologijo tistega časa, na katero je močno vplival [. . .] neoplatonizem. V mozaični umetnosti je potekal proces, pri katerem je materija izgubila svojo medlost in se preobrazila v čisto duhovnost, čisto luč in čist prostor.« * Kako močno odstopanje od preproste oblike čaščenja, ki jo je učil ustanovitelj krščanstva – Jezus Kristus! (Janez 4:21–24)

Nekatere izjemne mozaične umetnine najdemo v bizantinskih cerkvah. Mozaične kocke v nekaterih stavbah za čaščenje prekrivajo skoraj vsak centimeter notranjih sten in obokov. V Raveni v Italiji si je mogoče ogledati »mojstrovine krščanskih mozaikov«, kot jih opisujejo, na katerih prevladuje zlato ozadje, ki upodablja božansko luč in mistično nedostopnost.

Mozaike so v zahodnoevropskih cerkvah še naprej zelo vidno uporabljali ves srednji vek, prav tako mojstrsko pa so jih uporabljali tudi v islamskih deželah. Delavnice, ki so bile neposredno povezane z gradnjo velikih katedral (denimo katedral sv. Marka v Benetkah in sv. Petra v Rimu), so postale središča za izdelovanje mozaikov v renesančni Italiji. Rimski rokodelci so se okoli leta 1775 naučili rezati drobcene tesere iz staljenih steklenih niti različnih barv, s katerimi so lahko izdelali miniaturne mozaične reprodukcije slik.

Sodobne metode in uporaba

Današnji izdelovalci mozaikov uporabljajo tako imenovano posredno metodo. Pri tem postopku v delavnici prilepijo tesere z licem na papir, na katerem je narisan vzorec v naravni velikosti, spodnja stran teser pa ostane odkrita. Zatem vsak posamezni del mozaika prenesejo na kraj polaganja in spodnji del teser pritisnejo v izravnalno plast. Ko se malta posuši, papir in lepilo sperejo, ob čemer se razkrije zgornja stran kock. Čeprav ta metoda zahteva manj časa in dela, pa medli površini manjka sijaj srednjeveških mozaikov.

Ne glede na to so bile številne mestne hiše, operna gledališča, cerkve in podobne stavbe v 19. stoletju okrašene po prej omenjeni metodi. Poleg tega so po tej metodi mozaike na veliko polagali v muzejih, postajah podzemne železnice, nakupovalnih centrih, parkih in igriščih vse od Mexica do Moskve in od Izraela do Japonske. Gladke, toda fasetne mozaične površine prav tako veljajo za najbolj primeren okras velikih nerazgibanih fasad sodobnih zgradb.

Italijanski umetnik in umetnostni zgodovinar iz 16. stoletja, Giorgio Vasari, je napisal: »Mozaik je najtrajnejša slika, kar jih je. Druge slike čez čas zbledijo, mozaik pa z leti postaja vse sijajnejši.« Človeka povsem prevzame, kolikšna spretnost je bila potrebna za mnoge mozaike. To so zares osupljive slike v kamnu!

[Podčrtna opomba]

^ odst. 18 Nesvetopisemske neoplatonistične filozofije so med drugim širile verovanje v nesmrtnost duše.

[Slika na strani 16]

Zemljevid Jeruzalema (6. stoletje n. š.)

[Vir slike]

Garo Nalbandian

[Slika na strani 16]

Aleksander Veliki (2. stoletje pr. n. š.)

[Vir slike]

Erich Lessing/Art Resource, NY

[Sliki na strani 16, 17]

Svetišče na skali, Jeruzalem (zgrajeno 685–691 n. š.)

[Slika na strani 17]

»Dioniz«, Antiohija (okoli 325 n. š.)

[Vir slike]

Museum of Art, Rhode Island School of Design, by exchange with the Worcester Art Museum, photography by Del Bogart

[Slika na strani 18]

V mozaikih še danes uporabljajo tesere, barvno steklo in prodnike

[Slika na strani 18]

Mozaik, razstavljen v državnem parku Lynn Heritage v Massachusettsu (ZDA)

[Vir slike]

Kindra Clineff/Index Stock Photography

[Slike na strani 18]

Mozaiki, ki jih je načrtoval Antoni Gaudí (1852–1926) v Barceloni

[Vir slike]

Foto: Por cortesía de la Fundació Caixa Catalunya