Mladi vprašujejo:

Kako lahko stopim iz sence svojih staršev?

»Moj oče je znan starešina v občini Jehovovih prič. Spoštujem ga, toda včasih me moti, ker sem, kamor koli grem, poznan le kot Robertov sin.« (Luka) *

»Ker je moj oče ugleden starešina, sem imel občutek, da vsi veliko pričakujejo od mene in zelo težko mi je bilo biti takšen, kot sem.« (Aleksander)

POVSEM običajno je, da med odraščanjem želiš postati nekoliko neodvisen – da si lahko ustvariš svoje ime oziroma sloves. Starša sta ti ob rojstvu izbrala ime, ki jima je bilo všeč. Zdaj odraščaš in si želiš sam izbrati »ime« – to je ustvariti svoj sloves.

Kralj Salomon je zapisal: »Boljše je dobro ime od obilega bogastva, boljša od srebra in zlata priljubljenost.« (Pregovori 22:1) Verjetno si boš že v mladosti želel izoblikovati svojo lastno identiteto.

Življenje v senci staršev

Podobno kot Luka in Aleksander imajo nekateri mladi občutek, da zaradi slovesa oziroma dosežkov svojih staršev živijo v njihovi senci. Njihovi starši so morda zaradi svojega dela ali izobrazbe pomembni člani skupnosti. Mogoče so dobro poznani v krščanski občini. Če kar koli od tega velja za tvoja starša, se včasih morda počutiš, kot da so oči vseh uprte vate in da budno spremljajo vsak tvoj korak. Morda te moti pritisk, da bi se moral tako in tako vesti samo zato, ker sta tvoja starša na dobrem glasu.

Ivanov oče na primer služi kot starešina v eni od občin Jehovovih prič. Ivan pravi: »Ker je bil moj oče povsod znan in spoštovan, sem vedno imel občutek, da moram biti zgleden tako doma kot v šoli. Občutek sem imel, da me drugi starši postavljajo za zgled svojim otrokom v tem, kako naj se vedejo. To mi je sicer laskalo, vendar sem čutil močan pritisk, da se moram pred drugimi kar najbolje odrezati. Zaradi tega mi je včasih manjkalo skromnosti in sem spregledal svoje osebnostne napake.« Aleksander pravi: »Občutek sem imel, da me ves čas opazuje nekdo, ki je  pripravljen pokazati name s prstom, če bi naredil napako.«

Luka, ki smo ga citirali v uvodu, se je hotel ogniti posebne pozornosti tako, da je prikrival svoj priimek. Pravi: »Na družabnih srečanjih sem se predstavljal z besedami ‚Živjo, jaz sem Luka‘ in nič več – svoj priimek sem zamolčal. Kadar koli je bilo mogoče, sem se brez priimka tudi podpisal. Bal sem se, da bi ljudje z mano ravnali drugače, če bi vedeli, kdo je moj oče. Hotel sem, da vrstniki ravnajo z mano tako kot z vsakim drugim.«

Seveda je povsem normalno, da drugi morda veliko pričakujejo od tebe, če tvoj oče služi kot krščanski starešina ali strežni služabnik. Takšni postavljeni možje bi navsezadnje morali ‚dobro voditi otroke in svoj dom‘. (1. Timoteju 3:5, 12, SSP) Glede na to ni nič čudnega, da drugi od tebe pričakujejo zglednost! Toda ali je to zares tako slabo? Ne, če upoštevaš, da je apostol Pavel izbral mladega kristjana Timoteja, ki je takrat morda bil še najstnik, zato da bi z njim potoval in sodeloval pri pomembnem oznanjevalskem delu. (1. Tesaloničanom 3:1–3) Torej je dobro, da si prizadevaš biti zgleden, ne glede na to, ali je tvoj oče postavljeni starešina ali ne.

Uporništvo – slaba pot

Kljub temu skušajo nekateri mladi stopiti iz sence svojih staršev z uporništvom. Ivan pravi: »To, da moram biti zgleden, me je včasih pošteno živciralo. Upiral sem se tako, da sem si lase pustil rasti, dokler ni kdo kaj rekel.«

Uporniško je ravnal tudi eden od sinov kralja Davida, Absalom. Njegov oče je slovel po svoji predanosti Jehovu in med Izraelci je bil zelo priljubljen. Od Absaloma se je kot od Davidovega sina dosti pričakovalo. Namesto da bi izpolnil razumna pričakovanja drugih, se je odločil ustvariti si ime tako, da se je uprl očetu. Ker pa je David bil Božji maziljeni predstavnik, se je s tem pravzaprav uprl Jehovu. S svojimi dejanji je osramotil družino in si nakopal nesrečo. (2. Samuelova 15:1–15; 16:20–22; 18:9–15)

Podobno ima lahko tudi tvoje uporništvo hude posledice. Razmisli, kaj Biblija pravi o  Nehemiju. Nekateri njegovi sovražniki so ga skušali zavesti, da bi ravnal brezbožno. Zakaj? »S tem bi me bili spravili v slab glas in sramoto.« (Nehemija 6:13, Ekumenska izdaja) Z uporniškim ravnanjem bi se te verjetno prijel slab glas – česar drugi ne bi tako hitro pozabili.

Upoštevati je treba tudi, kako lahko tvoje uporniško vedenje vpliva na druge. Če nič drugega, bi s tem po nepotrebnem užalostil svoja starša. (Pregovori 10:1) Poleg tega bi lahko s svojimi dejanji slabo vplival na druge mlade. Ivan priznava: »Moje vedenje je slabo vplivalo na mlajšega brata. Za nekaj časa je zapustil krščansko občino in delal reči, za katere je vedel, da niso v skladu z biblijskimi merili. Še dobro, da je prišel k pameti in zdaj zopet srečen služi Jehovu.«

Boljša pot

Absalomov polbrat Salomon je ravnal drugače. Bil se je ponižno pripravljen učiti od svojega očeta Davida. (1. kraljev 2:1–4) Salomon ni iskal slave zase, ampak si je raje skušal pridobiti dobro ime pri Bogu. Dokler je ravnal tako, je svoji družini prinašal čast, sam pa je zaslovel kot eden najmogočnejših izraelskih kraljev. (1. kraljev 3:4–14)

Salomonov dober zgled poudarja dve pomembni dejstvi. Prvo, lastno identiteto si izoblikuješ tako, da se učiš od dobrih lastnosti družinskih članov, ne pa da se od njih oddaljiš. Revija Adolescence pravi: »Najstništvo nikakor ne sme biti čas za ločitev od staršev, da bi si mlad človek tako pridobil močan občutek samoidentitete.« Revija še nadaljuje, da »starševska podpora ne ovira« razvoja samoidentitete, »ampak [ga] pravzaprav podpira«.

Sam Salomon je zanimivo spodbujal: »Poslušaj očeta svojega, ki te je rodil, in ne zaničuj matere svoje, ko se postara.« (Pregovori 23:22) Očitno ni pisal majhnim otrokom, saj je otrok takrat, ko se starši ‚postarajo‘, verjetno že odrasel. Kaj je torej hotel povedati? Modrost staršev ti lahko koristi tudi potem, ko odrasteš in greš na svoje. Ivan je to sam spoznal. Pravi: »Z leti si prizadevam posnemati vrline svojih staršev in se ogniti njunim napakam.«

Kot drugo pa je treba upoštevati, da Salomonu ni bilo najpomembnejše izoblikovati si svoje lastne »identitete«, ampak ugajati Jehovu. Resda se je od njega kot od Davidovega sina veliko pričakovalo. Toda svoje odgovornosti je lahko nosil, ker se je zanašal na Jehova. Podobno je pričel razmišljati tudi Aleksander. Pravi: »Zdaj sprejemam dejstvo, da se od otrok starešin na splošno pričakuje več. Odločil sem se, da bom na to gledal pozitivno, kar mi je bilo v zaščito. Zavedam se, da je najpomembnejše, kako name gleda Jehova. On ve, kdo sem jaz osebno, in ne le, s kom sem v sorodu.«

Daryn, čigar oče je diplomiranec Watchtowerjeve biblijske šole Gilead * (šole, ki usposablja misijonarje), se je prav tako naučil živeti s tem, da ima znana starša. On pravi: »Ob krstu sem se posvetil Jehovu in nikomur drugemu. Po svojih najboljših močeh skušam živeti v skladu s svojo posvetitvijo, kar me navdaja z notranjim mirom, saj vem, da je Jehova z mano zadovoljen, četudi ne zmorem narediti vsega, kar sta storila moja starša.«

Kralj Salomon je takole pripomnil: »Po dejanjih svojih se dá spoznati tudi deček, je li čisto in je li pošteno delo njegovo.« (Pregovori 20:11) Na koncu se te bodo ljudje spominjali po tem, kar si ti rekel in kar si ti delal. Bodi zgleden »v besedi, v vedenju, v ljubezni, v veri, v čistosti«. Če boš takšen, te bodo drugi imeli radi in te spoštovali takšnega, kot si! (1. Timoteju 4:12)

Drugim mladim pa je težko stopiti iz sence svojih uspešnih bratov in sester. Prihodnji članek bo razpravljal o tem, kako se lahko spoprimeš s tem izzivom.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Uporništvo bo samo užalostilo tvoja starša in škodilo tvojemu slovesu

[Slika na strani 26]

Drugim lahko pomagaš z dobrim zgledom