Kaj smo se naučili od Pigmejcev

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ SREDNJEAFRIŠKE REPUBLIKE

»Sezujte si čevlje. Bredli bomo po vodi in prečkali pot, po kateri hodijo sloni. Skrbno poslušajte moja navodila. Če srečamo goriljega samca, počepnite in nikar ga ne glejte v oči. Če naletimo na slona, obstanite na mestu.«

MEDTEM ko počivamo na verandi restavracije, razmišljamo o tem, kar smo si maloprej ogledali. Pred nami teče reka Sangha. Ko pogledamo na drugi breg, se pred našimi očmi razprostira prečudovit strnjen gozd. Smo v kraju Bayanga, ki leži v južni konici Srednjeafriške republike, med Kamerunom in republiko Kongo. (Glej zemljevid na strani 19.)

Potovanje je bilo zelo naporno, vendar smo na to pozabili takoj ob prihodu v sprejemni center narodnega parka Dzanga-Ndoki. Park je od glavnega mesta Srednjeafriške republike, Bangui, oddaljen 480 kilometrov in do tja smo se vozili skoraj 11 ur po ozki poti. Tik ob cesti ponekod raste bambus. V mestu Ngoto smo se morali vkrcati na trajekt, da smo prečkali reko. To je zelo nenavaden trajekt, saj nima motorja; čez reko nas je ponesel vodni tok. Tok ladje ne odnese s seboj, ker s škripcem drsi ob debeli vrvi, in potrebno je le nekaj mladeničev, da jo vodijo.

Kasneje pridemo do reke Bambio. Čeznjo vodi zelo praktičen plavajoči most, ki se prilagaja višini vodne  gladine, katera se spreminja med menjavo sušnih in deževnih dob. Pokrajina je veličastna. Lahko si ogledamo živali v njihovem naravnem okolju in spoznamo Pigmejce Aka *, ki še vedno živijo tradicionalno.

Ali se nam želite pridružiti na tem čudovitem obisku, pa čeprav le v svoji domišljiji? Naš vodnik je Pigmejec po imenu Benoît. Odpravimo se v njegovo vas, kjer nas čakata pigmejski zeliščarici Germaine in Valérie, ki nas bosta spremljali. Vodita nas od enega do drugega naravnega čudesa, medtem ko nam kažeta različne gozdne rastline, ki jih uporabljajo v zdravilstvu.

Rastline, ki zdravijo in celijo

Le nekaj minut se vozimo po gozdni poti, ko nas naši novi spremljevalki zaprosita, naj izstopimo iz avtomobila in jima sledimo v gozd. Z mačetama utirata pot, mi pa se po najboljših močeh trudimo, da ne bi zaostajali za njima. Zdaj je pred nami prvo presenečenje, in sicer mo nzambu nzambu, rastlina iz rodu Landolphia. Naš vodnik hitro odreže kakih 50 centimetrov te rastline, mi pa spijemo, kar pricurlja iz nje. To je čista, sveža tekočina, ki nam poteši žejo.

Malo naprej nam pokažeta gvajavin list. Pigmejci iz listov tega drevesa kuhajo čaj za zdravljenje kašlja. Bel mleček nekega drugega drevesa je odlično očesno mazilo za zdravljenje konjunktivitisa. »Ali obstaja kaj proti kačjemu piku?« vprašamo. »Seveda obstaja. Liste bolo [tako imenujejo tukajšnji Pigmejci vrsto liane, tropske ovijalke] stolčemo in damo na mesto ugriza,« nam odgovorita. Na vsakem koraku najdemo rastline, za katere nam zatrjujeta, da imajo zdravilne učinke. Poznata zdravila za celjenje ran, pa tudi proti notranjim zajedavcem, ušesnemu vnetju, za luknje v zobeh in celo neplodnost.

Te ljudi se včasih šteje za primitivne, vendar se od njih lahko veliko naučimo. Ko tako hodimo po gozdu, zeliščarici »nakupujeta« hrano – gobe, divjo solato in korenine, ki nadomestijo česen. Nekatere liste pojesta takoj – gotovo so zelo okusni! Kako čudovito se bo o tem še podrobneje poučiti v Božjem obljubljenem novem svetu! (Izaija 65:17; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:1–4)

Zbirajo se pri solišču

Popoldne gremo pogledat afriške gozdne slone k solišču. Na poti tja nam vodnik dá navodila, ki smo jih omenili na začetku članka. Kaj pa je solišče? To je velika jasa, prekrita z mineralnimi solmi, ki jih nekatere živali prav posebej rade ližejo. Zato se tukaj vsak dan zbirajo gozdni sloni, kafrski bivoli, bongi, čopičaste svinje in druge divje živali.

Ker je gozd zelo strnjen in je živali izredno težko videti, so v parku na obrobju solišča postavili opazovalnico. Toda da bi prišli do nje, moramo najprej prebresti močvirsko vodo, ki nam sega do srede stegen. Vodnik skrbno prisluškuje zvokom okoli nas, poleg tega redno preverja, ali nismo morda zaostali za njim. Zakaj? Ker gredo po tej poti včasih tudi sloni!

Ko dosežemo opazovalnico, si vzamemo čas za opazovanje živali – zbranih je več kot 80 slonov, nekaj bivolov, tu in tam pa je tudi kakšna antilopa. Z nami je znanstvenica, ki slone preučuje že 11 let. Pove nam: »Vsak ima svojo osebnost. Na mojem seznamu jih je že  3000 in od teh jih 700 poznam po imenu.« Okli gozdnega slona so na žalost zelo iskani, ker iz njih izdelujejo osebne pečatnike, ki jih v nekaterih deželah Orienta uporabljajo za pečatenje dokumentov in slik. *

Lov z mrežami

Zgodaj naslednje jutro se pridružimo skupini desetih lovcev, da bi na lastne oči videli, kako se lovi z mrežami. Zberejo se moški in ženske, ki prinesejo mreže, spletene iz lian. Vsaka je dolga približno 20 metrov in široka 120 centimetrov. Medtem ko prodiramo vse globlje v džunglo, se skupina razporedi ter napne med seboj povezane mreže, ki zdaj merijo skupaj kakih 200 metrov. Okoli te ovire se razporedijo v velikem krogu, nato pa se počasi pomikajo proti mreži, tresejo veje in hkrati glasno vpijejo, da bi živali, če je kje kakšna, nagnali vanjo. Tokrat niso nič ujeli. Lovci mrežo razvežejo, se podajo naprej v gozd in ponovijo vse od začetka. Enkrat, dvakrat, desetkrat.

Ko se jutro prevesi v dopoldan, smo pošteno utrujeni. Pigmejci so videli tri modre huleže, to so majhne antilope, ki pa se jim je uspelo ogniti mrežam in ubežati. Nismo prišli, da bi videli, kako se žival ujame v mrežo, ampak da bi se naučili nekaj o pigmejski iznajdljivosti pri preživljanju, saj imajo navidez tako malo pripomočkov in sploh nobenega orodja industrializiranega sveta. Zato nismo niti najmanj razočarani, saj smo bili priča nečemu izjemnemu.

Z drevakom po Sanghi

Le kdo si ne bi želel neslišno drseti po vodni gladini? V drevaku je to še bolj zanimivo, saj si komaj malo nad vodo. Popoldan se popeljemo na ogled sivih čapelj in mnogih drugih večbarvnih ptic, ki se kar kosajo med sabo po lepoti. Medtem ko drsimo po vodi, na rečnem bregu nekatere od njih letajo z veje na vejo, kakor da bi nam sledile.

Ponekod vidimo šimpanze, ki zgolj za zabavo skačejo z ene ovijalke na drugo – morda pa hočejo zabavati nas! Naš čolnar Alain Patrick krepko vesla, da bi nas odpeljal več sto metrov naprej, kjer je včeraj opazil nekaj velikih povodnih konj. Ali jih bomo videli tudi danes? Žal ne. Odšli so drugam. Po drugi strani lahko zaradi te dodatne poti vidimo več obrežnih vasi in občudujemo številne otroke, ki izjemno spretno krmarijo svoje male drevake. Res, vožnje z drevakom po Sanghi ne bomo nikoli pozabili.

Naši vtisi z obiska, ko potujemo domov

Ko se peljemo nazaj v Bangui, nam pred oči prihaja na stotine prizorov in spominov. Veliko reči nas je močno prevzelo, druge pa so nas presenetile. Še posebej nepozabni sta harmonija, ki vlada med Pigmejci in gozdom, in njihova modrost, zaradi katere dobro izkoristijo vse, kar najdejo v svojem naravnem okolju.

Čeprav nismo imeli dovolj časa, da bi si vse ogledali, pa smo imeli priložnost obiskati edinstven kraj na svetu, kjer živijo gozdni sloni, gorile, šimpanzi, povodni konji, antilope, panterji, pa tudi večbarvne ptice in metulji. Povedali so nam, da strnjeni gozdovi rezervata Dzanga-Sangha in narodnega parka Dzanga-Ndoki dajejo zavetje kakim 7000 vrstam rastlin in 55 vrstam sesalcev.

Ta neprekosljiva biotska raznovrstnost nas spomni na biblijsko vrstico: »Kako veliko je tvojih del, o GOSPOD! Vsa si naredil z modrostjo, zemlja je polna tvojih ustvarjenih bitij.« (Psalm 104:24, SSP) To nepozabno in poučno doživetje je okrepilo našo odločenost, da ravnamo v skladu z naslednjimi besedami iz istega psalma: »Pel bom GOSPODU vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ. O da bi mu bilo prijetno premišljevanje moje! Jaz se hočem radovati v GOSPODU.« (Psalm 104:33, 34)

[Podčrtni opombi]

[Zemljevida na strani 19]

(Lega besedila – glej publikacijo)

KAMERUN

REP. KONGO

SREDNJEAFRIŠKA REPUBLIKA

Bangui

Bayanga

Narodni park Dzanga-Ndoki

[Navedba vira slike na strani 18]

© Jerry Callow/Panos Pictures