Mogočna Amazonka – reka življenja za milijone

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

MED rekami šteje za velikanko. Prepreda največji tropski deževni gozd na zemlji. Kot pravijo raziskovalci, je življenjsko pomembna za naš planet. Za raziskovalce in naravoslovce je pravi paradiž. Toda za milijone Brazilcev je tudi pomembna prometna povezava. Govorimo o reki Amazonki, hrbtenici Amazonije.

Pobliže spoznajmo reko, ki je kot morje

Amazonka izvira visoko v perujskih Andih, manj kot 160 kilometrov stran od Tihega oceana, in se na poti do Atlantskega oceana spusti za kakih 5000 metrov. Ko se vanjo zlijejo druge reke, se iz majhnega potočka spremeni v veletok. Preden priteče do Brazilije, kjer ji najprej pravijo Solimões, večkrat spremeni ime. Mogočna Amazonka postane šele, ko se blizu Manausa združi s svojim najbolj vodnatim pritokom, Negrom.

Tukaj smo priča izjemno lepemu prizoru, ki se imenuje srečanje vod. Ko se temne, kavnato obarvane vode Negra in blatne vode Solimõesa srečajo, tečejo približno 10 kilometrov skupaj, ne da bi se mešale. Ta naravni pojav povzročajo različni dejavniki, med drugim tudi razlika v sestavi, gostoti in temperaturi obeh rek.

Zaradi nasprotujočih si mnenj glede glavnih Amazonkinih pritokov in njihovih izvirov pa tudi glede zapletenih geografskih značilnosti njene delte je težko določiti, kje točno se Amazonka prične in kje konča. Če jo merimo do njenega najbolj oddaljenega izliva v estuariju Pará, kjer vstopajo ladje, je njena dolžina približno 6750 kilometrov. * Toda določanje njene dolžine je »bolj stvar definicije  kot pa samega merjenja,« piše v brazilski izdaji Guinessove knjige rekordov.

Kar pa se tiče vodnatosti, lahko brez razpravljanja rečemo, da je zmagovalka Amazonka. V njej je več vode kot v Misisipiju, Nilu in Jangcekjangu skupaj. * S povprečnim pretokom več kot 200.000 kubičnih metrov na sekundo izlije v Atlantski ocean od 15 do 20 odstotkov vse sladke vode, ki odteče v svetovna morja. Le v 30 sekundah bi lahko človeški družini potešila dnevno potrebo po vodi – liter vode za vsakega od šestih milijard prebivalcev na zemlji!

Ob tem izjemnem izlitju reka »odrine« morje, tako da pas sladke vode seže 200 kilometrov od atlantske obale. Zato ne preseneča, da je španski navigator Vicente Yáñez Pinzón, ki je junija 1500 zaplul v Amazonkino ustje, reko imenoval Mar Dulce (Sladko morje).

In točno takšna se zdi tistim, ki plujejo po njej – kot morje, ki preplavlja preprogo gozdov. Reka je na nekaterih delih tako široka, da človek z enega brega ne vidi na drugega. Med poplavami je ponekod široka do 50 kilometrov! Njena globina, ki je na nekaterih odsekih povprečno od 50 do 80 metrov, se spreminja glede na širino. Na najožjem delu, pri mestu Óbidos v zvezni državi Pará, je globoka 130 metrov.

Amazonka ima večinoma zelo majhen padec – v povprečju komaj dva centimetra na kilometer. Majhen padec njenega estuarija omogoča plimi, da vdre daleč po reki navzgor. Delovanje plime je mogoče opaziti celo v Óbidosu, ki leži 800 kilometrov od rečnega ustja.

Amazonka teče skoraj vzporedno z ekvatorjem, zato občuti vpliv poletja z obeh polobel. Reka poplavlja izmenično v pritokih na levem bregu in v pritokih na desnem bregu. Ko se vodna gladina rek dviga in upada, najprej na severni strani in nato na južni strani, celotna Amazonka utripa kot nekakšno velikansko srce. Njen vodostaj letno niha od 9 do 12 metrov. Poplavljanje je pomembno za kmetijstvo tega področja. Reka s sabo nosi precejšnjo količino mineralnih snovi in organskih delcev, ki jih odloži na obrežje in s tem pognoji obsežne nižinske predele.

Kdo jo je odkril in kako je bila pokrajina poseljena?

Prvi Evropejec, ki je zaplul po Amazonki, je bil španski raziskovalec Francisco de Orellana, ki jo je leta 1542 tudi poimenoval. * Toda zakaj ime Amazonka? Orellana je trdil, da je bil priča bojem plemenskih bojevnic, ki so ga spominjale na Amazonke iz grške mitologije! Za njim so prišle še druge odprave s španskimi, angleškimi, nizozemskimi in portugalskimi raziskovalci. Glede na to, kar piše v Enciclopédii Mirador Internacional, so Portugalci »neštetokrat poskušali drzno osvojiti [ozemlje] ob [rekah] Negro, Solimões in Branco ter nazadnje zemljo uradno zasedli v imenu krone«.

Portugalci so svoj položaj na tem področju utrdili z misijonarsko dejavnostjo. Da bi razširili katoliško vero in povečali trgovino s »pragozdnimi dobrinami« – lesom, smolo, zelišči in začimbami – so, kot še pravi ista enciklopedija, »člani verskih redov pogosto selili svoje misijone z enega kraja na drugega, vendar vedno vzdolž obrežja. Iz teh številnih naselbin je zraslo na ducate vasic.«

Zaradi tega zgodnjega misijonarskega delovanja v 17. in 18. stoletju ter širjenja plantaž gumijevca proti koncu 19. stoletja so se na tem področju oblikovali določeni poselitveni vzorci. Reke so bile naravna prometna pot, zato so ljudje poselili rečna obrežja in tako so nastala manjša mesta in vasi. Današnja središča prebivalstva v osrednji Amazoniji so stara mesta, ki so jih ustanovili v preteklih stoletjih.

 Kako potujejo?

Porečje Amazonke je največje na svetu in obsega kakih šest milijonov kvadratnih kilometrov. Če ne štejemo Rusije, je večje od Evrope. Amazonka skupaj s svojimi 1100 pritoki in drugimi manjšimi rekami tvori razvejano prometno omrežje, ki bi ga lahko primerjali s krvožilnim sistemom v človeškem telesu, njo samo pa z aorto, največjo telesno arterijo. Po tej mreži vodnih poti se pretakata dve tretjini vse sladke vode na zemlji. Ta obsežna hidrografska mreža z več kot 25.000 kilometri plovnih poti ima bistveno vlogo v transportu in življenju domačinov.

Milijoni, ki živijo v Amazoniji, potujejo po tej naravni »tekoči avtocesti«. Po njej plujejo plovila vseh velikosti, med drugim tudi velikanske transatlantske ladje, ki plovejo 1500 kilometrov po reki navzgor do Manausa. Manjše tovorne in potniške ladje plujejo vse do Iquitosa v Peruju, ki je od ustja oddaljen 3700 kilometrov. Velik del naravnega bogastva te pokrajine odvažajo po Amazonki in enako prispejo sem izdelki iz drugih koncev sveta. Od trgovske dejavnosti vrvi tudi v njenem največjem pritoku Madeiri, ki je dolg 3000 kilometrov. Zaradi intenzivnega trgovanja je v porečju Amazonke letno približno dva milijona ton tovora. Največ prometa je med Manausom in Belémom, ki leži ob rečnem ustju.

Kakšno je življenje ob reki?

Razporeditev prebivalstva vzdolž reke kaže, da so ljudje odvisni od rečnega transporta in da imajo raje rodovitno zemljo nižinskih predelov. Po besedah domačina po imenu Altomir »tukajšnji prebivalci, ki živijo ob reki, na svojih majhnih kmetijah gojijo predvsem maniok – iz njega pridobivajo tapioko – ki je skupaj z ribami skoraj vsak dan na mizi. Poleg tega gojijo lubenice, banane in koruzo, vzrejajo pa tudi živino.« Vendar morajo ob poplavah živino hitro odpeljati drugam, včasih kar s splavom.

 Zaradi nepredvidljivosti reke so hiše ob obrežju zgrajene na kolih, blizu mest pa so zasidrane plavajoče hiše, ki so postavljene na splavih. Ljudje »so zelo gostoljubni in z nasmeškom pozdravljajo tujce,« pravi Belarmino, ki pogosto potuje po reki.

Povsem običajno je videti ljudi z majhnimi kanuji, ki priveslajo k večjim plovilom, ker želijo trgovati – ali pa bi radi, da jih ladja povleče po reki navzgor. Kanuistu spustijo vrv in ta jo priveže za svoj čoln. Krajevne pridelke, kot so palmovi vršički, palmovo vino, tapioka, oreščki, ribe in potočni raki, prodajo oziroma zamenjajo za žitarice in industrijsko blago.

Za tisoče Brazilcev, ki si služijo kruh s prevažanjem tovora in potnikov, je Amazonka vir dohodka. Ta mogočen veletok je tudi naravno prevozno sredstvo za les, ki ga požagajo v notranjosti gozda.

Iz nje pride velik del beljakovin, ki jih zaužijejo tukajšnji prebivalci. »Ocenili so, da je v Amazonki približno 2000 vrst rib, kolikor jih ni v nobenem drugem rečnem sistemu,« piše v knjigi Vida Selvagem nos Rios. Slavni oceanograf Jacques-Yves Cousteau je po vrnitvi z odprave po Amazoniji celo dejal, da je ‚več vrst rib v Amazonki kot pa v Atlantskem oceanu‘.

Med vodnim živalstvom je tudi rastlinojedi amazonski lamantin, ki mu preti izumrtje. Iz njega lahko pridobijo več kot 100 litrov olja, zaradi česar je zelo iskan ulov. Ta sesalec je povprečno dolg dva metra in pol, tehta pa okoli 350 kilogramov. V Amazonki prav tako živi riba arapajma, ki je prava sladkovodna velikanka. Povprečno je daljša od dveh metrov in tehta okoli 70 kilogramov. S svojimi kratkimi obiski kdaj pa kdaj razveselita tudi orinoška pliskavka in amazonski topozobi delfin.

Nenavadno potovanje z ladjo

Ladje in čolni so že dolgo pomemben del življenja v Amazoniji. Za tisoče prodajalcev,  ki prodajajo svoje pridelke ob Amazonki in tako prinašajo kanček civilizacije v odročne rečne skupnosti, so takšna plovila osnoven vir dohodka. So tudi poceni prevozna sredstva do mestec in vasi v notranjosti, kamor ni mogoče priti po kopnem. Večina potnikov med potovanjem leži v visečih mrežah, ki so obešene tesno druga ob drugi. To pojasni, zakaj je toliko prerivanja, ko pride ladja v dok – vsi hočejo obesiti svojo mrežo na dobro mesto. Tisti, ki potujejo v podpalubju, morajo deliti prostor z raznovrstnim tovorom. Potniki so zgovorni, zato se z njimi ni težko spoprijateljiti – pa tudi časa je na pretek, saj potovanje običajno traja več dni.

Ker je pristanišče v Manausu najpomembnejše v Amazoniji, je tukaj rečni promet zelo gost. V to luko se stekajo pridelki z obsežnega področja, med drugim tudi iz delov Peruja, Bolivije in Kolumbije. Tukaj prav tako cveti ekološki turizem, ki pritegne turiste iz Južne Amerike in drugih delov sveta.

Nepozaben obisk

Morda boste imeli priložnost obiskati ta čudoviti predel zemlje, ki je že z marsičem razveselil raziskovalce, marsikaj pa še skriva. Ob obisku Amazonije vas ne bo prevzela le naravna lepota deževnega gozda, ampak boste tudi občutili spoštovanje do Stvarnika vseh reči, med drugim tudi tega mogočnega rečnega sistema. (Psalm 24:1, 2)

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 17]

FENOMEN POROROKE

V estuariju Amazonke nastane ob srečanju rečnih voda in voda vdirajočega morja bučen in izredno uničevalen naravni pojav. Hiter protitok reke zadržuje plimsko vodo. Morska gladina okoli rečnega ustja narašča, vse dokler se reka ne more več upirati. Nato pa se morska voda v gromozanskem, steni podobnem valu požene navzgor po reki in spremeni njen tok, pri tem pa trga kose obrežja, ruva drevesa in za sabo pusti sled opustošenja. Ko nasprotna tokova trčita, nastanejo velikanski valovi, ki so lahko visoki tudi po 4 metre. Ob trčenju nastane oglušujoč hrup, ki se razlega več kilometrov daleč. To je bučanje pororoke oziroma plimskega vala.

[Zemljevidi na strani 13]

(Lega besedila – glej publikacijo)

ANDI

Izvir Amazonke

Machu Picchu, Peru

POREČJE AMAZONKE

Iquitos, Peru

Amazonka (Solimões)

MANAUS

Negro

Madeira

Óbidos

Amazonka

Pará

BELÉM

[Vir slike]

Zemlja: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slike na strani 15]

1. Domačinka

2. Obrežni domovi, zgrajeni na kolih

3. Temne vode Negra se blizu Manausa srečajo z blatnimi vodami Solimõesa

4. Negro napaja Amazonko

[Viri slik]

Sliki 1 in 2: Ricardo Beliel/SocialPhotos; sliki 3 in 4: Lidio Parente/SocialPhotos

[Slike na strani 16, 17]

1. Pristanišče v Manausu

2. Ladijski potniki v visečih mrežah

3. Ribarjenje iz kanuja

[Viri slik]

Slika 1: Lidio Parente/SocialPhotos; sliki 2 in 3: Ricardo Beliel/SocialPhotos

[Navedba vira slik na strani 17]

Sončni zahod: Ricardo Beliel/SocialPhotos; deskar: AP Photo/Paulo Santos