Ko je reka tekla nazaj

REKA Misisipi je na zemljevidu Združenih držav videti kakor črta, ki deli državo na dva dela. Pri svojem izviru v Minnesoti je široka samo tri metre. Toda zaradi mnogih pritokov, ki se izlivajo v njeno 3700 kilometrov dolgo strugo, vijočo se proti jugu, se kaj kmalu razširi. Blizu New Orleansa v Louisiani doseže globino 60 metrov, široka pa je en kilometer. V njeni delti se v Mehiški zaliv vsako sekundo izlije 15 milijonov litrov vode. Med poplavljanjem pa lahko iz nje izteče tudi več kot 80 milijonov litrov na sekundo.

Ljudje, ki živijo ob reki, vedo, kaj vse lahko ta povzroči. Videli so že, kako je poplavila polja, podrla nasipe, odnesla hiše in pogoltnila življenja. Toda le malo ljudi danes si lahko predstavlja, kaj se je dogajalo z reko pred slabimi 200 leti.

Decembra 1811 se je nekakšna nevidna sila polastila osrednjega dela doline Misisipi in svojega prijema ni popustila več tednov. Zaradi vrste velikih potresov se je rečno korito dvigalo in spuščalo kakor razburkano morje. Zemeljsko površje se je tako zelo majalo, da je 7. februarja 1812 mogočna reka Misisipi tik nad misurijskim New Madridom * tekla proti severu namesto proti jugu.

Dnevi strahu in trepeta

Ta dogodek je bil vrhunec more, ki so jo poimenovali newmadridski potresi. Šestnajstega decembra 1811 je ob 2. uri zjutraj prvi potres zamajal področje v današnji zvezni državi Misuri, ki ima obliko škornjeve pete. Kmete in krajane je prebudilo premikanje pohištva in glasen tresk porcelana, ki se je zvrnil na tla. Hiše je prestavljalo s temeljev. Stanovalci so zbežali na prosto in čakali, drgetajoči od mraza in tresočih se tal. Njihovi lastni domovi, ki so bili prej kraj zavetja in miru, so jim sedaj stregli po življenju.

Tla so se še naprej tresla, čeprav z manjšo močjo, vse v zgodnje jutro. Ob 7. uri je področje prizadel drugi hud potres. Nato pa malo pred 11. uro še eden, še močnejši. V zemlji so zazijale razpoke, iz katerih je v pošastnih curkih brizgalo blato, voda in premog. Iz notranjosti so puhteli zaudarjajoči žvepleni plini in zastrupljali zrak. Tamkajšnji ljudje so gledali, kako je na tisoče ptic v norem strahu zapuščalo pokrajino.  Ko se je tresenje poleglo, je bilo misurijsko mestece Little Prairie v ruševinah.

Divja vožnja po reki navzdol

V času potresov je proti Misisipiju po reki Ohio plul popolnoma nov parnik New Orleans, ki je bil namenjen v New Orleans v Louisiani. Ko je ladja zaplula v vode, prizadete od potresov, je navdušenje potnikov zamenjala velika bojazen. Rečna bregova sta se tresla in pogrezala v reko. Debla, ki so bila dolgo zakopana v rečnem dnu, so splavala na površje in grozila, da bodo predrla ladijski trup. Veliki valovi so premetavali ladjo kakor plutovinasti zamašek. Navigacijske karte, ki so jih pripravili za pot, so bile neuporabne, saj se je zaradi potresov spremenil tok reke. Prijetno potovanje se je sprevrglo v vožnjo, polno groze.

Devetnajstega decembra 1811 se je parnik New Orleans približal New Madridu, v upanju, da se bodo tu oskrbeli z novimi zalogami. Toda nekoč živahno obrečno mesto nikakor ni bilo v stanju, da bi ponudilo kakršno koli pomoč. Tistih nekaj ljudi, ki so še bili tam, je obupano mahalo proti ladji, da bi prišla ponje in jih odpeljala proč od kadečih se ruševin njihovih domov in poslopij, v katerih so delali.

Toda parnik je nadaljeval plovbo po Misisipiju, s potniki, ki so se sedaj tresli kakor šiba na vodi. Za sabo je pustil tudi mestece Point Pleasant, v katerem ni bilo žive duše. Naslednji na zemljevidu je bil Little Prairie. Vendar se ni ustavil niti tam, saj je večji del mesta izginil, zgradbe, ki so še ostale, pa so bile porušene.

Naprej proti jugu se je parnik zagozdil med plavajoče hlode. V potresih se je namreč izruvalo na ducate dreves in pristalo v reki. Ko si je posadka New Orleansa s sekirami le utrla pot, so pri otoku št. 32, blizu današnjega mesta Osceola v Arkansasu, ladjo privezali in se odpravili k počitku. Enaindvajsetega decembra, okoli 4.30 zjutraj, je eden izmed potnikov začutil, da pri privezu ladjo čudno vleče. Ko se je zdanilo, je postalo jasno, kaj se je dogajalo. Vrv je bila napeta in jo je vleklo skoraj navpično v vodo. Kopnega ni bilo videti nikjer več. Ponoči se je rečno dno ugreznilo in otok št. 32 je izginil pod gladino – še ena žrtev newmadridskih potresov.

New Orleans je varno končal svojo krstno plovbo in bil tako prva ladja na parni pogon, ki je preplula Misisipi po njegovi dolžini. Morda pa je bil še večji dosežek, da je sploh prispela.

Nadaljnje tresenje

Manjši sunki so tresli tla še januarja 1812. Triindvajsetega januarja je ob približno 9. uri zjutraj ljudi stisnilo v želodcu, ko so začutili še en močan potres. Misurijsko mestece Point Pleasant, ki je že bilo prizadeto od prejšnjih potresov in so iz njega vsi pobegnili, je bilo sedaj blizu epicentra. Ko so se februarja 1812 nekateri vrnili, niso ugotovili le, da je bilo mesto uničeno, temveč da je za njim izginila tudi vsaka sled. V potresu, ki je bil 23. januarja, je Point Pleasant skupaj z zemljo, na kateri je stal, zgrmel v reko Misisipi.

Mnogo ljudi na tistem področju se je iz strahu pred koncem sveta pričelo obračati k religiji. Nekateri duhovniki so se veselili, ko so nedavno skesani župljani polnili cerkvene klopi, ki so bile že dolgo prazne. Drugi pa so dvomili o motivih hitro naraščajočih čred in so  jih poimenovali potresni kristjani. Duhovnik James B. Finley je v ognjeviti pridigi citiral besede iz Razodetja 6:17 biblijskega prevoda King James, kjer piše: »Kajti prišel je veliki dan njegove jeze; in kdo bo mogel stati?« Zaradi tresenja tal je bilo stati težko, vendar ne v duhovnem, temveč fizičnem pogledu.

Zadnje besnenje

Kljub molitvam duhovnikov po olajšanju je katastrofa krajanom še naprej naganjala strah v kosti. Prebivalci misurijskega področja so bili pred zoro 7. februarja 1812 po že dolgo rahlem spancu ponovno na nogah, ko so se iz epicentra pod njimi sprostili strahotni potresni valovi. Ta potres, ki je bil hujši od vseh prejšnjih, je bil tako močan, da so se podrli dimniki v 650 kilometrov oddaljenem Cincinnatiju v Ohiu. V Bostonu v Massachusettsu, ki je oddaljen 1600 kilometrov, je povzročil zvonenje cerkvenih zvonov. Više, v kanadskem Montrealu, pa so na mizah žvenketali krožniki. Neki mož iz Kentuckyja, ki je živel kakih 130 kilometrov od epicentra, je v svoj ladijski dnevnik zapisal: »Če ne zbežimo od tod, nas bo zemlja žive požrla.« Toda potresno besnenje je posebej občutilo obrečno mesto New Madrid.

New Madrid so prejšnji potresni sunki hudo poškodovali, več prebivalcev je izgubilo življenje, večina preživelih pa je bila prisiljena pobegniti. Sedmega februarja je potres uničil vse, kar je še ostalo. Ko so se tla pričela tresti, so se preostali prebivalci spustili v beg – še ravno pravi čas. Visoki nasip, na katerem je mesto stalo, se je sesul in zdrsnil v Misisipi, kjer je razbesneli tok odnesel deske, opeko in kamenje New Madrida. V kratkem času je za mestom izginila vsaka sled.

Vpliv na reko

Ob newmadridskih potresih so na Misisipiju blizu New Madrida nastali začasni slapovi. Mnogo čolnov, ki so hoteli prečkati reko, se je zato prevrnilo. Sedmega februarja so se med potresom tla dvigala in spuščala, zaradi česar se je tok reke obrnil. V rečnem dnu so nastale velikanske razpoke, kar je ustvarilo vrtince, v katerih je izginilo več čolnov. Ob potresih se je rečna struga premaknila in voda je poplavila mesta ter kmetijska zemljišča. Poleg tega je voda stekla iz vodotoka, ob čemer je v Tennesseeju nastalo veliko jezero Reelfoot, ki ga pred letom 1812 ni bilo. Drevesa, ki so nekoč stala na suhih tleh, so sedaj sredi tega jezera, kjer se trmasto oklepajo poplavljenih tal.

Točna magnituda teh potresov ni znana, saj leta 1812 še ni bilo sodobnih seizmografov. Znanstveniki domnevajo, da so vsaj trije newmadridski potresi presegli 8. stopnjo po Richterjevi lestvici. To so bili največji potresi, kar so jih kdaj zaznali v Združenih državah, in tudi med najsilovitejšimi na svetu. Čeprav je bilo prizadeto področje redko naseljeno, je v katastrofi umrlo na desetine, morda na stotine ljudi.

Danes teče Misisipi ob misurijskem, škornjevi peti podobnem področju, kakor da se ni nikoli zgodilo nič pretresljivega. Toda če bi reka lahko govorila, bi povedala prav neverjetno zgodbo o času, ko je tekla nazaj.

[Podčrtna opomba]

[Zemljevidi na strani 18]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MISURI

Misisipi

New Madrid

[Slika na strani 19]

Parnik New Orleans

[Vir slike]

Used by permission, State Historical Society of Missouri, Columbia

[Slika na strani 20]

Zaradi potresov je nastalo jezero Reelfoot

[Navedba vira slike na strani 18]

U.S. Fish & Wildlife Service, Washington, D.C./Dave Menke