Reševanje okolja – kako uspešni smo pri tem?

ČERNOBIL, Bhopal, Valdez, Otok treh milj. Takšna imena prikličejo v spomin okoljske katastrofe, ki so se zgodile v različnih delih sveta. Vsaka od njih nas je spomnila, da je Zemljino okolje napadeno.

Različni strokovnjaki in drugi posamezniki so pričeli opozarjati. Nekateri svoje stališče izražajo z dejavnostmi v javnosti. Neka angleška knjižničarka se je priklenila na buldožer in protestirala proti gradnji ceste skozi občutljivo ekološko področje. Dve aboriginki sta v  Avstraliji vodili kampanjo zoper izkopavanje urana v narodnem parku. Dela so ustavili. Čeprav je izza teh naporov dober namen, se jih vedno ne sprejme najbolje. Pomorski kapitan je bil na primer med sovjetskim režimom zaskrbljen zaradi sevanja iz reaktorjev potopljenih jedrskih podmornic. Ko je objavil lokacijo podmornic, so ga aretirali.

Tudi različne organizacije opozarjajo na nevarnosti, ki grozijo okolju. Mednje spadajo Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, Program Združenih narodov za okolje in Greenpeace. Nekatere poročajo o okoljskih problemih zgolj takrat, ko so povezani z njihovim delom. Druge pa so predane temu, da javnosti aktivno predstavljajo dogajanja v okolju. Greenpeace je znan, da aktiviste pošilja na okoljska žarišča in zbuja pozornost javnosti glede zadev, kot so globalno segrevanje, ogrožene vrste ter nevarnost genetsko spremenjenih živali in rastlin.

Nekateri aktivisti pravijo, da z »ustvarjalnim soočenjem razkrivajo globalne okoljske probleme«. Pri tem uporabljajo taktike, kot denimo, da se priklenejo na vrata žagarskega obrata in protestirajo proti uničevanju stoletja starih gozdov. Druga skupina aktivistov je protestirala, ker je neka država kršila sklenjeni sporazum o obdobju prepovedi lova na kite. Šli so pred ambasade te države in na glavah nosili izdelana velika zrkla, s čimer so želeli pokazati na to, da se dejanja te države opazuje.

Spornih vprašanj, ki so vredna pozornosti, ne manjka. Denimo posamezniki in organizacije vedno znova opozarjajo na nevarnosti onesnaževanja vode. Kljub temu so razmere zelo slabe. Milijarda ljudi nima pitne vode. Revija Time je poročala, da »3,4 milijona [ljudi] vsako leto umre zaradi bolezni, ki so povezane z vodo«. Onesnaženje zraka je podoben problem. The State of World Population 2001 poroča, da »zaradi onesnaženega zraka vsako leto umre od 2,7 do 3 milijone ljudi«. Dodaja, da »zunanja onesnaženost zraka škoduje več kot 1,1 milijardi ljudi«. Kot poseben primer navaja »onesnaževanje z drobnimi delci, ki je pri evropskih otrocih krivo za skoraj 10 odstotkov vnetij dihal«. Da, kljub opozarjanju in vsem dosedanjim ukrepom so težave, ki so povezane s temi najosnovnejšimi, življenjsko potrebnimi elementi, vedno hujše.

Mnogim so razmere paradoksalne. O okolju smo informirani bolj kot kdaj prej. Nikoli doslej se za čisto okolje ni zanimalo toliko posameznikov in organizacij. Vlade ustanavljajo ministrstva, da bi pomagale reševati te probleme. Za odpravljanje težav imamo več tehnike kot kdaj prej. Kljub temu pa ni videti, da bi se stanje izboljševalo. Zakaj?

En korak naprej, dva nazaj

Industrijski napredek naj bi nam olajšal življenje in na nekaterih področjih ga tudi je. Vendar ravno ta »napredek« otežuje Zemljine okoljske probleme. Hvaležni smo za iznajdbe in dosežke industrije, a ravno proizvodnja teh in njihova raba sta pogosto vzrok uničevanja delov našega sveta.

 Primer tega so motorna vozila. Zaradi njih je potovanje hitrejše in lažje. Zelo malo ljudi bi se želelo vrniti v obdobje konj in kočij. Kljub temu je sodoben transport prispeval k mnogim težavam. Ena od njih je globalno segrevanje. Ljudje spreminjajo kemično sestavo atmosfere, s tem da uporabljajo iznajdbe, ki oddajajo milijone ton plinov. Ti naj bi povzročali tako imenovan učinek tople grede, zaradi česar pride do segrevanja ozračja. Temperature so se v zadnjem stoletju dvignile. Ameriška agencija za varstvo okolja poroča, da »je bilo 10 najtoplejših let 20. stoletja v zadnjih 15 letih«. Nekateri znanstveniki menijo, da se lahko v 21. stoletju povprečna globalna temperatura dvigne za 1,4 do 5,8 stopinj Celzija.

Višje temperature naj bi povzročile tudi druge probleme. Na severni polobli se snežna odeja tanjša. Na Antarktiki se je na začetku leta 2002 zdrobila ledena polica, ki je bila velika 3250 kvadratnih kilometrov. V tem stoletju lahko morska gladina znatno naraste. Zaradi tega bi lahko dom in obdelovalne površine sčasoma izgubila kar tretjina svetovnega prebivalstva, kolikor ga živi ob morju. Velike težave bi lahko imela tudi priobalna mesta.

Znanstveniki menijo, da bodo višje temperature povzročile več padavin, s pogostejšimi ekstremnimi vremenskimi pojavi. Nekateri so prepričani, da so hude nevihte, kot tista v Franciji, ki je leta 1999 vzela 90 življenj in uničila 270 milijonov dreves, le znanilci tega, kar še prihaja. Drugi raziskovalci menijo, da bodo klimatske spremembe povzročile širjenje bolezni, kot so malarija, denga in kolera.

Motorno vozilo na primer kaže, kako kompleksni so rezultati tehnike – iznajdbe, ki so koristne za ljudi na splošno, lahko povzročajo številne med seboj povezane probleme, ki vplivajo na mnoga življenjska področja. Še kako resničen je navedek v Human Development Report 2001: »Vsak tehničen napredek prinaša koristi in tveganja, od katerih se jih nekaj težko predvidi.«

Ljudje se za rešitve okoljskih težav pogosto zatekajo k tehniki. Okoljevarstveniki denimo že dolgo oporekajo uporabi pesticidov. Ko so bile narejene genetsko spremenjene rastline, ki bi zmanjšale ali odpravile potrebo po pesticidih, je bilo videti, da je tehnika priskrbela primerno rešitev. Vendar so v primeru Bt-koruze, ki so jo naredili, da bi obvladovali koruzno veščo, ne da bi uporabljali pesticide, testiranja pokazala, da lahko ta koruza uniči tudi metulje monarhe. Tako »rešitve« včasih učinkujejo ravno nasprotno in povzročijo še več težav.

Ali vlade lahko pomagajo?

Uničevanje okolja je zares velik problem, zato bi morale za uspešno rešitev težav sodelovati vse svetovne vlade. V nekaterih primerih vladni predstavniki pokažejo pohvale vreden pogum, ki je potreben za to, da bi predstavili pozitivne spremembe za pomoč okolju. Vendar pa je resničnih zmag le nekaj.

Primer tega je mednarodni vrh, ki je potekal na Japonskem leta 1997. Države so se pregovarjale o pogojih v pogodbi o zmanjšanju emisij, ki povzročajo globalno segrevanje. Končno pa je bil na presenečenje mnogih sporazum dosežen. Poimenovali so ga Kjotski protokol. Razvita področja, kot so Evropska unija, Japonska in Združene države, naj bi do leta 2012 zmanjšale emisije za povprečno 5,2 odstotka. Slišati je bilo obetavno. Vendar pa je na začetku leta 2001 ameriška vlada naznanila, da odstopa od Kjotskega protokola. Mnogi so ob tem ostali brez besed, saj Združene države, ki imajo manj kot 5 odstotkov svetovnega prebivalstva, proizvedejo približno četrtino emisij. Poleg tega so druge države zelo počasne pri ratificiranju te pogodbe.

Ta primer kaže, da vladam ni enostavno najti učinkovite rešitve. Težko je že zbrati različne vlade, te pa imajo nato težave pri sporazumevanju glede tega, kako se spoprijeti s  problemi okolja. Tudi ko so sporazumi že podpisani, nekatere stranke kasneje odstopijo od svojih obveznosti. Druge vlade težko izvajajo to, kar so se dogovorile. V nekaterih primerih vlade ali korporacije menijo, da ne morejo sprejeti stroškov, ki so povezani s čiščenjem okolja. Včasih pa gre pravzaprav enostavno za pohlep, ko močni trgovski giganti zelo vplivajo na vlade, naj ne izvajajo ukrepov, ki bi zmanjšali njihov dobiček. Podjetja in korporacije so znane po tem, da želijo kar najbolj izkoristiti zemljo, ne glede na posledice v prihodnosti.

 Dejavnik, ki razmere še bolj zaplete, je ta, da se vsi znanstveniki ne strinjajo s tem, kako drastično bo onesnaževanje vplivalo na Zemljo. Zaradi tega vladni zakonodajalci ne vedo zagotovo, koliko lahko omejijo gospodarsko rast, da bi nadzorovali problem, ki je ali pa ni tako velik, kot nekateri menijo.

Človeštvo je v nezavidljivem položaju. Vsi vedo, da problem obstaja in da je glede tega treba nekaj narediti. Nekatere države si resnično prizadevajo, toda problemi okolja se v večini primerov le še zaostrujejo. Ali je Zemlji enostavno namenjeno, da postane neprimerno bivališče za človeka? Raziščimo sedaj to vprašanje?

[Okvir/slika na strani 7]

ONESNAŽENJE S HRUPOM

Ene vrste onesnaženja ne moremo videti, lahko pa ga slišimo – onesnaženje s hrupom. Strokovnjaki pravijo, da je tudi to vzrok za zaskrbljenost, saj lahko povzroči izgubo sluha, stres, visok krvni tlak, nespečnost in manjšo učinkovitost. Otrokom, ki obiskujejo šolo v hrupnem okolju, se lahko pojavijo težave pri branju.

[Okvir/slika na strani 7]

ŠIRJENJE PODGAN ZARADI KRČENJA GOZDOV

Ko se je 15 mest na filipinskem otoku Samar spoprijemalo z navalom podgan, je neki vladni vir za to okrivil tamkajšnje krčenje gozdov. Slednje je povzročilo pomanjkanje plenilcev podgan kot tudi virov hrane za podgane. Te so se preselile v bolj naseljena področja, da bi si tam poiskale hrano.

[Vir slike]

© Michael Harvey/Panos Pictures

[Okvir/slika na strani 7]

ŽRTVE STRUPENIH ODPADKOV?

Michaelu so pri starosti treh mesecev in pol odkrili nevroblastom, vrsto raka. Če bi ga imel samo on, to morda ne bi bilo tako nenavadno. Vendar pa so ga kasneje odkrili še pri okoli 100 drugih otrocih z istega majhnega področja. To je povzročilo pravi preplah med mnogimi starši. Nekateri so menili, da je visoko število rakavih obolenj povezano s tamkajšnjimi kemičnimi tovarnami. Raziskava je pokazala, da je nekoč prej neki samostojen vlačilec iz enega od podjetij odpeljal sode, v katerih je bila strupena tekočina, in jih uskladiščil na nekdanji farmi piščancev. Vsebina je občasno uhajala iz sodov. Raziskovalci so sledi strupa našli v tamkajšnjih izvirih vode. Starši se sprašujejo, ali je to morda dejavnik, ki je kriv za bolezen njihovih otrok.

[Okvir/slika na strani 8]

STRUPENE KEMIČNE SNOVI

Po drugi svetovni vojni so 120.000 ton strupenih snovi, povečini fosgena in iperita, hermetično zaprli v ladje in jih potopili na dno morja, med drugim tudi severozahodno od Severne Irske. Ruski znanstveniki svarijo, da sedaj obstaja nevarnost uhajanja teh snovi.

[Okvir/slika na strani 8]

SMRTONOSEN ZRAK

Svetovna zdravstvena organizacija pravi, da zaradi onesnaženega zraka vsako leto po svetu umre od 5 do 6 odstotkov ljudi. Samo v kanadskem Ontariu naj bi ljudje vsako leto porabili več kot milijardo dolarjev za stroške zdravljenja in odsotnost z dela zaradi posledic onesnaženosti zraka.

[Okvir/slika na strani 8]

UMIRAJOČI KORALNI GREBENI

Nekateri ribiči v jugovzhodni Aziji uporabljajo cianidno raztopino, da omamijo ribe, zaradi česar jih laže ujamejo. Strup izgine iz ribjega telesa, zato so ribe užitne, ostane pa v morski vodi in ubija koralne grebene.

[Okvir/slika na strani 8]

UPORABLJATI ZAŠČITNO MASKO?

Revija Asiaweek poroča, da večino onesnaženega zraka v azijskih mestih povzročajo izpušni plini. Dizelski in dvotaktni motorji so običajno največji onesnaževalci, saj ustvarjajo veliko količino zelo majhnih odpadnih delcev. Ti povzročajo mnoge zdravstvene probleme. Ista revija poroča: »Tajvanski vodilni strokovnjak za učinke onesnaževanja dr. Čan Čang-čuan pravi, da dizelski izpušni plini povzročajo raka.« Nekateri ljudje v azijskih mestih nosijo zaščitne maske. Ali te maske pomagajo? Dr. Čan pravi: »Te maske ne učinkujejo. Večina onesnaževalcev je v obliki plinov in delcev, ki so tako majhni, da jih preprosta maska ne zadrži. Poleg tega [. . .] niso neprodušne. Tako dajejo varljiv občutek varnosti.«

[Slika na strani 7]

Pogozdovanje pomaga obvarovati okolje

[Navedba vira slike na strani 8]

AFP/Getty Images; zgoraj levo: Published with the permission of The Trustees of the Imperial War Museum, London (IWM H 42208); zgoraj desno: Howard Hall/howardhall.com