Severozahodni prehod - uresničitev sanj?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FINSKE

Z GLOBALNIM SEGREVANJEM so običajno povezane negativne posledice. Vendar bi prav ta pojav lahko pripomogel k uresničitvi enih najljubših sanj mornarjev – brez velikih težav pluti skozi severozahodni prehod. Glede na poročilo v reviji Science utegne biti pomorska pot med Atlantskim in Tihim oceanom ob zgornjem robu severnoameriške celine odprta za reden promet že v tem stoletju. »S tem bi se pot iz Evrope v Azijo skozi Panamski prekop skrajšala za 11.000 kilometrov, za supertankerje, ki ne morejo skozi ta prekop in potujejo okoli rta Horn, pa za 19.000,« pojasnjuje Science.

Takšen prehod so imeli v mislih že pred 500 leti. Severni prehod so pričeli iskati nedolgo zatem, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Leta 1497 je angleški kralj Henrik VII. pooblastil Johna Cabota, da poišče pomorsko pot na Orient. Cabot je tako kot Kolumb odplul iz Evrope proti zahodu, vendar malo bolj proti severu. Ko se je z ladjo zasidral, verjetno na Novi Fundlandiji v Severni Ameriki, je bil prepričan, da je priplul do Azije. Četudi so kasneje ugotovili, da med Evropo in Azijo leži cel Novi svet, pa severni prehod na Orient ni utonil v pozabo. Ali bi bilo to novoodkrito celino mogoče obpluti s severne strani?

Ledena ovira

Poiskati in prečkati severozahodni prehod se je teoretično morda zdelo preprosto. Toda zaradi ostrega arktičnega podnebja je bila ta naloga v praksi težje uresničljiva, kot si je lahko kdo takrat zamislil. Največja ovira je bil led. »Premikal se je, plaval, se lomil in spustil skozi ladje, nato pa se je kakor past zaprl in vklenil ladje s posadko vred ali pa jih zdrobil,« piše James P. Delgado v svoji knjigi Across the Top of the World.

Z ledom se je srečal tudi sir Martin Frobisher, ki je vodil prvo odpravo, ki je plula severno od celinskega dela Severne Amerike v iskanju severozahodnega prehoda skozi Arktiko. Z dvema ladjama in enim čolnom je leta 1576 izplul iz Londona. Frobisher je srečal tudi Inuite, staroselce na Arktiki. Najprej je mislil, da vidi tjulnje ali pa kake ribe, »toda ko se jim je približal, je odkril, da so to ljudje v majhnih usnjenih čolnih,« pripoveduje neka knjiga o Frobisherjevem potovanju. Frobisher se je na Arktiko odpravil vsega skupaj trikrat, vendar mu na nobenem od svojih potovanj ni uspelo odkriti severozahodnega prehoda. Imel pa je srečo, da se je z vseh treh arktičnih odprav vrnil domov brez praske. Tega ne moremo reči  za druge raziskovalce, ki so odpluli v iskanju legendarnega prehoda. Arktika je bila zaradi ledu, mraza in pomanjkanja sveže hrane za mnoge le preveč. Kljub temu se je kasneje za Frobisherjem odpravilo proti severu na ducate ladij in na tisoče mož, ki so se skušali prebiti skozi led.

Kje je Franklin?

V 19. stoletju je britanska mornarica večkrat organizirala velike odprave, ki naj bi poiskale severozahodni prehod. Ena od teh se je končala kot največja katastrofa v zgodovini arktičnih popotovanj. Na čelu odprave je bil izkušen arktični raziskovalec, sir John Franklin. Dve veliki ladji so opremili s parnim strojem. Na krovu sta imeli najbolj usposobljene može v mornarici in dovolj živeža za tri leta. Poleg tega so veliko pozornosti namenili dobremu počutju članov posadke. Na ladjah je bila denimo obsežna knjižnica, med opremo pa je bila celo lajna. Neki častnik, ki se je pridružil odpravi, je napisal: »Pozabili niso ničesar kolikor toliko koristnega in ne verjamem, da bi si resnično želel še kaj priskrbeti, če bi imel v Londonu uro ali dve prosto!« Maja 1845 so odrinili z angleške obale in julija pripluli v Baffinov zaliv.

Minilo je eno leto. Pa še eno. Nazadnje so minila tri leta, na katera so se pripravili, če bi pot v najslabšem primeru trajala tako dolgo, toda o Franklinovi odpravi ni bilo ne duha ne sluha. Skrivnostno izginotje ladij in njunih posadk je sprožilo val arktičnih popotovanj. Na ducate prihodnjih odprav ni razkrilo le usode Franklinove odprave, ampak tudi skrivnost severozahodnega prehoda.

Kapitan Robert McClure je bil poveljnik ene od dveh ladij, ki so ju poslali za Franklinom. Ladji, ki sta leta 1850 odpluli iz Londona, sta se skozi Beringov preliv iz Tihega oceana približali severni obali ameriške celine. Ugledaželjen McClure je drugo ladjo pustil za sabo in samozavestno napredoval proti Severnemu ledenemu morju. Kmalu je zaplul v vode, kjer še ni bil noben Evropejec. Ob mnogih nevarnostih je končno prispel do obale Banksovega otoka in navdušeno ugotovil, da je prav ta otok pred leti ugledal Edward Parry, ko je z vzhoda iskal severozahodni prehod. Če bi McClure lahko prišel do druge strani otoka, bi preplul cel severozahodni prehod!

Toda njegovo ladjo je vklenil led. Čez dve leti je bil McClure skupaj s svojimi možmi še vedno tam. Ko je bilo videti, da se je razblinilo še zadnje upanje za rešitev, so na obzorju zagledali može, ki so jim prihajali naproti. Bilo je kot čudež. Kapitan neke druge odprave, Henry Kellett, je našel sporočilo, ki ga je McClure pustil na Melvillovem otoku, in jim na pomoč poslal skupino mož. Od McClurove posadke je bila živa le še polovica mož, ki so jih potem odpeljali do Kellettove ladje, na kateri so odpluli domov – po vzhodni poti. Samo pomislite, Kellett je severno obalo Amerike dosegel z Atlantskega oceana! McClure »je bil tako prvi človek, ki je prepotoval severozahodni prehod, čeprav z več kot eno ladjo in deloma tudi peš,« pravi The New Encyclopædia Britannica.

Kaj pa se je zgodilo s Franklinovo odpravo? Različni dokazi namigujejo na to, kaj se je zgodilo po letu 1845. Obe ladji sta obtičali v ledu v Viktorijinem prelivu. Medtem ko sta bili 18 mesecev vklenjeni v led, je pomrlo več mož, med drugim tudi sam Franklin. Tisti, ki so še ostali, so se odločili, da zapustijo ladji in krenejo peš proti jugu, toda že oslabeli možje so med potjo pomrli. Noben član posadke ni preživel. Usoda odprave pa je še vedno predmet ugibanj. Nekateri omenjajo med možnimi  vzroki za nenadno umiranje mož celo zastrupitev s svincem, ki ga je vsebovala hrana iz pločevink.

Prva prelomnica

Kljub temu da je severozahodni prehod dokazano obstajal, se skozi njega ni plulo vse do 20. stoletja. To je uspelo skupini sedmih Norvežanov, ki jih vodil mladi Roald Amundsen. Pluli so z majceno ribiško ladjo Gjøa, ki je bila popolnoma drugačna od mogočnih britanskih vojnih ladij. A majhno plovilo s plitvim ugrezom se je izkazalo kot idealno prevozno sredstvo po Severnem ledenem morju, kjer je mnogo ozkih prehodov pa tudi skal in plitvin. Amundsen se je s svojo posadko 16. junija 1903 odpravil po vzhodni poti na dolgo potovanje od Osla do severnoameriške Arktike. Dve leti kasneje, 27. avgusta 1905, je posadka Gjøe opazila kitolovko, ki je priplula v Severno ledeno morje po zahodni poti skozi Beringov preliv. Amundsen je o tem srečanju pisal: »Severozahodni prehod je bil končno premagan. Moje sanje iz otroštva so v tem trenutku postale resničnost. [. . .] Oči so mi zalile solze.«

Kljub temu vse do danes ni bilo mogoče vzpostaviti redne prometne povezave skozi prehod. Čeprav je od Amundsenovega časa zgornji rob Severne Amerike obplulo več plovil, potovanje še vedno ni preprosto. Toda morda ne bo več dolgo tako.

Nepričakovana rešitev?

Arktični led se danes taja z neverjetno hitrostjo. Zaradi tega je leta 2000 kanadski policijski čoln uspel prepotovati severozahodni prehod v približno mesecu dni. Ko je The New York Times po potovanju intervjuval kapitana, narednika Kena Burtona, je bil ta zaskrbljen, ker med potovanjem niso imeli nobenih težav z ledom. »Bilo je nekaj ledenih gor, toda med plovbo nismo videli ničesar zaskrbljujočega. Videli smo nekaj majhnih in razdrobljenih pasov večletnega plavajočega ledu, ki smo jih brez težav obpluli,« je rekel Burton. »V zadnjih 20 letih se je obseg arktičnega ledu zmanjšal za 5 %, tudi vse tanjši je in glede na napovedi klimatskih modelov se bo z neprestanim višanjem globalnih temperatur še bolj krčil,« piše v reviji Science. Članek se sklicuje na poročilo ameriške komisije za arktične raziskave, ki napoveduje, da bi v dobrem desetletju severozahodni prehod »lahko bil vsaj en poletni mesec ploven za plovila, ki niso ojačana za led«.

Ironično je, da se bodo sedaj »s posedanjem doma in kurjenjem na milijarde ton fosilnih goriv«, uresničile človekove sanje, ki so nekoč bile navdih za neutrudno iskanje, piše v reviji Science. Toda raziskovalce skrbi, kakšen učinek bi taljenje ledu in reden promet lahko imela na severne medvede, mrože in prvotne prebivalce Arktike. Poleg tega bi plovnost severozahodnega prehoda lahko vodila v politična trenja. Kaj vse bo še prineslo morebitno odprtje severozahodnega prehoda? To bo pokazal čas.

 [Zemljevid na strani 21]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Pot Martina Frobisherja 1578

Pot Johna Franklina 1845–1848

Pot Roberta McClura 1850–1854

Pot Roalda Amundsena 1903–1905

(Pikčasta črta označuje pot po kopnem.)

Severni tečaj

RUSIJA

ALJASKA, ZDA

KANADA

GRENLANDIJA

[Slika na strani 23]

John Cabot

[Vir slike]

Culver Pictures

[Slika na strani 23]

Sir Martin Frobisher

[Vir slike]

Slika Cornelisa Ketela/ Dictionary of American Portraits/ Dover Publications, Inc., in 1967

[Slika na strani 23]

Sir John Franklin

[Vir slike]

National Archives of Canada/C-001352

[Slika na strani 23]

Robert McClure in njegova ladja (spodaj)

[Vir slike]

National Archives of Canada/C-087256

National Archives of Canada/C-016105

[Slika na strani 23]

Roald Amundsen

[Vir slike]

Brown Brothers

[Slika na strani 24]

Z višanjem globalne temperature postajajo ledeni prehodi dostopnejši

[Vir slike]

Kværner Masa-Yards

[Navedba vira slike na strani 21]

Iz knjige The Story of Liberty, 1878