Davki – cena ‚civilizirane družbe‘?

»Davke plačujemo zato, da imamo civilizirano družbo.« (Napis na stavbi davčne uprave v mestu Washington)

VLADE trdijo, da so davki nujno zlo – cena ‚civilizirane družbe‘. Ne glede na to, ali se s tem mišljenjem strinjate ali ne, pa ni mogoče zanikati, da je ta cena običajno zelo visoka.

Davke bi lahko razdelili v dve kategoriji: neposredne in posredne. Med neposredne davke spadajo davek na dohodek, davek na dobiček in davek na premoženje. Od teh je verjetno najmanj zaželen davek na dohodek. Tako je še posebej v državah, kjer so davki na dohodek progresivni – višji ko je vaš dohodek, več davka plačate. Nasprotniki pravijo, da so progresivni davki kazen za trdo delo in uspeh.

OECD Observer, publikacija Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, nas spomni, da poleg davkov (na primer davka na dohodek), ki se jih plačuje zveznim vladam, »tisti z dohodki [. . .] morda plačujejo še občinske, regionalne, pokrajinske oziroma državne davke na dohodek. Tako je v Belgiji, Islandiji, Japonski, Kanadi, Koreji, skandinavskih državah, Španiji, Švici in Združenih državah.«

K posrednim davkom spadajo prometni davki, davki na alkohol in cigarete ter carinske dajatve. Ti so manj očitni kot neposredni davki, a so lahko kljub temu težko finančno breme, še posebej revnim. V indijski reviji Frontline pisec Jayali Ghosh piše o zmotni predstavi, da v Indiji srednji sloj in bogati davkoplačevalci plačajo večino davkov. Ghosh pravi: »Posredni davki za državne vlade znašajo več kot 95 odstotkov vseh davkov, ki jih poberejo. [. . .] Verjetno revni ljudje plačajo dejansko večji delež davkov od svojega dohodka kot pa bogati.« Očitno je, da ta razkorak ustvarjajo visoki davki na proizvode množične potrošnje, kot sta denimo milo in hrana.

Kaj pa vlade naredijo z vsem tem zbranim denarjem?

Kam gre denar

Drži, da vlade potrebujejo veliko denarja za to, da delujejo in priskrbijo potrebne storitve.  V Franciji je denimo vsak četrti človek zaposlen v javnem sektorju. Sem spadajo učitelji, uslužbenci na poštah, v muzejih in bolnišnicah, policisti in drugi vladni delavci. Davki so potrebni za njihove plače. Z davki se tudi gradijo ceste, šole in bolnišnice ter plačujejo računi za takšne storitve, kot so pobiranje smeti in dostavljanje pošte.

Stroški vojske so še dodaten pomemben razlog za davke. Davek na dohodek se je najprej pobiral od bogatih Britancev, za financiranje vojne proti Francozom leta 1799. Med drugo svetovno vojno pa je britanska vlada tudi od delavskega razreda zahtevala, da prične plačevati svoj del davka na dohodek. Danes je vzdrževanje državne vojske še vedno zelo drago, celo, ko ni vojne. Stockholmski mednarodni raziskovalni inštitut za mir je ocenil, da so leta 2000 stroški za vojsko po vsem svetu znašali približno 712 milijard evrov.

Družbeni inženiring

Davki so tudi sredstvo »družbenega inženiringa« – orodja, ki k nekemu vedenju spodbuja, od drugega pa odvrača. Obdavčenje alkoholnih pijač denimo naj bi omejilo prekomerno uživanje alkohola. Tako v mnogih državah davki znašajo približno 35 odstotkov maloprodajne cene piva.

Visoki davki so značilni tudi za tobak. V Južnoafriški republiki je delež davkov pri ceni zavojčka cigaret od 45- do 50-odstoten. Vendar vlada za spodbujanje takšnih davkov morda nima vedno povsem nesebičnega motiva. Kenneth Warner v reviji Foreign Policy piše, da je tobak »močna ekonomska silnica, saj se s prodajo tobaka letno ustvari stotine milijard dolarjev [dobička] in še dodatne milijarde iz plačanih davkov«.

Opazen primer družbenega inženiringa je iz začetka 20. stoletja. Ameriški zakonodajalci so si prizadevali omejiti nastajanje bogatih družinskih dinastij. Kako? Z uvedbo davka na dedovanje nepremičnin. Ko premožen človek umre, davki pogoltnejo velik del njegovega nakopičenega premoženja. Dedičem ni všeč, da ta davek »preusmerja denarna sredstva iz družinskih, aristokratskih kanalov v civilne, demokratične«. Morda to drži, vendar premožni davkoplačevalci uporabljajo številne taktike, s katerimi blažijo udarec tega davka.

Davki še vedno netijo najrazličnejše družbene probleme, kot je denimo okoljski. V The Environmental Magazine piše: »Devet zahodnoevropskih držav je nedavno uvedlo okoljski davek, predvsem kot sredstvo za zmanjšanje škodljivih snovi v zraku.« Še en poskus družbenega inženiringa so prej omenjeni progresivni davki na dohodek, katerih namen je zmanjšati prepad med bogatimi in revnimi. Nekatere vlade tudi omogočajo davčne olajšave tistim, ki prispevajo za dobrodelne namene, ali parom z otroki.

Zakaj tako zapleteni?

Vedno ko je predlagan nov davek, zakonodajalci skušajo zapolniti vse morebitne vrzeli v davčnem zakonu. Zapomnite si: Na kocki je ogromno denarja. Kakšen je rezultat? Davčni zakoni so zapleteni in zelo strokovni. Članek v reviji Time pojasnjuje, da mnogo zapletov v ameriški davčni zakonodaji »izhaja iz definiranja dohodka«, to je določanja, kaj je pravzaprav obdavčljivo. Dodatni zapleti so plod številnih pravil, »ki dovoljujejo najrazličnejše odbitke in oprostitve«. Vendar pa zapletene davčne zakonodaje nimajo le Združene države. Nedavna izdaja britanske davčne zakonodaje obsega 9521 strani in je zbrana v desetih knjigah.

Urad za raziskavo davčne politike na michiganski univerzi poroča: »Ameriški davkoplačevalci vsako leto porabijo več kot tri milijarde ur za izpolnjevanje napovedi za odmero dohodnine. [. . .] Vrednost vloženega časa in denarja, ki ga ameriški davkoplačevalci skupno vsako leto porabijo [za izpolnjevanje teh obrazcev], je kar 90 milijard evrov oziroma približno 10 % zbranih davkov. Večina teh stroškov nastane zaradi velike kompleksnosti dohodninskega zakona.« Reuben, omenjen na začetku prvega članka tega sklopa, pravi: »Včasih sem obrazce za davčno napoved izpolnjeval sam, vendar mi je to vzelo preveč časa in pogosto sem imel občutek,  da plačujem več, kot je treba. Sedaj pa za pripravo davčne napovedi plačam računovodja.« (Glej okvir »Upoštevanje davčnih zakonov« na 8. strani.)

Nekateri plačajo, drugi se ognejo, tretji pa utajijo

Večina ljudi bo, čeprav nerada, priznala koristi, ki jih davki prinašajo njihovi skupnosti. Vodja Britanske davčne uprave je nekoč dejal: »Nikomur ni všeč plačevanje davka na dohodek, a le redki pravijo, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo.« V Združenih državah po ocenah nekaterih kar 90 odstotkov ljudi upošteva davčne zakone. Neki davčni strokovnjak priznava: »Večina neupoštevanja nastane bolj zaradi težav z zakonom in postopki kot pa zaradi namerne utaje.«

Kljub temu mnogi najdejo poti, da se ognejo plačevanju določenih davkov. Razmislite denimo, kaj je članek v U.S.News & World Reportu govoril o davkih na dobiček: »Mnoga podjetja se z davčnimi olajšavami in finančnimi manipulacijami zakonito ognejo plačilu velikega dela davkov – včasih celo vseh.« V članku še navaja primer neke spretne manipulacije: »Ameriška korporacija ustanovi podjetje v drugi državi, ki ima nizko davčno stopnjo.  Potem lastništvo podjetja prenese na tuje podjetje.« Podjetju tako ni treba plačevati ameriških davkov, ki so lahko tudi 35-odstotni, čeprav »sta sedež podjetja morda le predalnik in poštni nabiralnik«.

Obstaja pa tudi neposredna utaja davkov. V neki evropski državi poročajo, da se na utajo davkov gleda kot na »nacionalni šport«. Glede na anketo v Združenih državah je samo 58 odstotkov moških med 25. in 29. letom starosti menilo, da je napačno, če se ne prijavi vseh dohodkov. Avtorji ankete priznavajo: »Poročilo ni najbolj spodbudno, kar se tiče etike in morale naše družbe.« V Mehiki je po ocenah utaja davkov okoli 35-odstotna.

Na splošno pa ljudje priznavajo, da so davki potrebni, in jim ni težko plačati svojega deleža. Vendar se besede, ki jih pripisujejo cesarju Tiberiju, zdijo resnične: »Dober pastir bi moral svoje ovce striči, ne pa jih odirati.« Kako bi morali gledati na plačevanje davkov, če menite, da ste žrtev sistema, ki se zdi obremenjujoč, krivičen in preveč zapleten?

[Okvir na strani 7]

Premislite, preden se preselite!

Davčni sistemi se od države do države razlikujejo. Pravzaprav so lahko krajevni davki znotraj ene države zelo različni. Ali je vredno razmišljati o selitvi na področje, kjer so davčne stopnje nižje? Morda, a preden se preselite, bi morali dobro premisliti.

Članek v OECD Observerju denimo opominja bralce, da osnovna stopnja davka na dohodek še ni celotna zgodba. V članku piše: »V dejanski davčni odločbi posameznih davkoplačevalcev je viden tudi delež različnih odbitkov.« Nekatere države imajo na primer nizko stopnjo davka na dohodek. Vendar omogočajo »zelo malo osnovnih olajšav, odbitkov in oprostitev«. Zaradi tega bi lahko morda tam plačevali višje davke kot pa v državah z višjimi davčnimi stopnjami, ki imajo več davčnih oprostitev in odbitkov.

V Združenih državah nekateri razmišljajo o selitvi v državo, ki ne zahteva državnega davka na dohodek. Vendar ali se s tem zares prihrani denar? Ne, kot piše v Kiplinger’s Personal Finance: »V mnogih primerih naše raziskave kažejo, da države, ki nimajo davka na dohodek, razliko nadomestijo z višjimi stopnjami davka na premoženje, prometnega davka in drugih kategorij davkov.«

[Okvir na strani 8]

Upoštevanje davčnih zakonov

Za mnoge od nas je plačevanje davkov stresno in obremenjujoče. Zato smo za Prebudite se! prosili nekega davčnega izvedenca za nekaj praktičnih nasvetov.

»Posvetujte se. To je nujno, saj je lahko davčni zakon zapleten in nepoznavanje zakona se le redko sprejme kot veljavno opravičilo za njegovo neupoštevanje. Čeprav lahko davkoplačevalec gleda na davčne uradnike kot na sovražnike, pa ti pogosto pravilno in preprosto svetujejo, kako se spoprijeti z vsem, kar se tiče davkov. Davčna uprava bi želela, da svojo napoved za odmero dohodnine že prvič pravilno izpolnite. Ne želi vas preganjati zaradi neupoštevanja zakonov.

Če je vaše poslovanje zapleteno, se posvetujte z davčnim strokovnjakom. A bodite oprezni! Čeprav obstaja veliko strokovnjakov, ki vam želijo najboljše, pa je tudi veliko takšnih, ki jim za to ni mar. Posvetujte se s prijateljem, ki mu zaupate, ali poslovnim znancem in se prepričajte o usposobljenosti davčnega strokovnjaka.

Ne zamujajte. Kazni za pozno posredovanje podatkov so lahko visoke.

Skrbno vodite evidenco. Ne glede na to, kakšen je vaš računovodski sistem, ga vedno vodite ažurno. Tako boste delo, ki ga morate opraviti za izpolnitev napovedi, zmanjšali na minimum. Boste pa tudi v mnogo boljšem položaju, če se bo vaše račune kdaj revidiralo.

Bodite pošteni. Morda vas mika, da bi goljufali ali malce prilagodili pravila. Toda davčni uradniki imajo mnogo spretnih metod za iskanje napak. Vedno je najboljše biti pošten.

Zanimajte se. Če oseba, ki ste jo najeli, da vam pripravi davčno napoved, posreduje napačne podatke, ste še vedno vi tisti, ki nosite odgovornost. Zato poskrbite, da vaš predstavnik ravna tako, kot želite vi.«

[Slika na strani 7]

V mnogih državah so alkoholne pijače in tobačni izdelki zelo obdavčeni

 [Slika na straneh 8, 9]

Z davki se financirajo mnoge storitve, ki jih imamo morda za samoumevne