Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kaj dojenčki potrebujejo in želijo

Kaj dojenčki potrebujejo in želijo

Kaj dojenčki potrebujejo in želijo

NOVOROJENČEK vse od svojega rojstva potrebuje nežno skrb, tudi božanje in neposreden stik z mamičino kožo. Nekateri zdravniki menijo, da je prvih 12 ur po rojstvu zelo pomembnih. Pravijo, da to, kar mamica in otrok potrebujeta in želita takoj po porodu, »ni spanje ali hrana, ampak božanje in stiskanje drug k drugemu ter da se opazujeta in poslušata«. *

Starši instinktivno iztegnejo roke, da dojenčka primejo in ga vzamejo v naročje, ga ujčkajo, božajo in privijajo k sebi. Dojenček pa se z zaupanjem naveže na svoje starše in se odziva na njihovo pozornost. Ta vez je tako močna, da se starši neutrudno žrtvujejo za svojega otroka.

Po drugi strani pa lahko otrok brez ljubeče starševske vezi dobesedno oslabi in umre. Zato nekateri zdravniki menijo, da je zelo pomembno novorojenčka takoj po rojstvu dati njegovi mamici. Pravijo, da bi mamici in dojenčku morali omogočiti najmanj od 30 do 60 minut prvega stika.

V nekaterih bolnišnicah je lahko kljub temu, da nekateri močno poudarjajo navezovanje, prvi stik težko, če ne že skoraj nemogoče izvesti. Novorojenčke se pogosto loči od mamice zaradi nevarnosti okužbe otroka. Nekateri dokazi pa kažejo, da se stopnja smrtnih infekcij pravzaprav zmanjša, ko novorojenčki ostanejo pri mamici. Zato vedno več bolnišnic omogoča, da je lahko mamica takoj po porodu dlje časa s svojim novorojenčkom.

Zaskrbljenost glede navezovanja

Nekatere mamice se na svojega otroka čustveno ne navežejo že, ko ga prvič vidijo. Zato se sprašujejo: ‚Ali se bom težko navezala?‘ Res je, da se vse mamice ne zaljubijo v svojega dojenčka na prvi pogled. Vendar je zaskrbljenost odveč.

Tudi če mamica do svojega malčka takoj ne čuti naklonjenosti, se ta lahko v popolnosti razvije kasneje. »Ni rojstva, ki bi določalo, ali bo vaš odnos z otrokom uspešen ali ne,« pravi neka izkušena mamica. Vendar če pričakujete otroka in ste zaskrbljeni, bo morda modro, da se vnaprej pogovorite s porodničarjem. Jasno izrazite svoje želje, kdaj in kako dolgo želite biti z novorojenčkom.

»Pogovarjaj se z mano!«

Videti je, da obstajajo določena časovna obdobja, v katerih so dojenčki še posebej dovzetni za določene spodbude. Ta obdobja se čez nekaj časa končajo. Na primer mladi možgani zlahka osvojijo kakšen jezik, celo več kot enega. Vendar pa se zdi, da se najboljše obdobje za učenje jezika prične bližati koncu približno pri petem letu starosti.

Ko je otrok star od 12 do 14 let, mu je učenje jezika lahko zelo naporno. Takrat »se gostota in število sinaps v delu možganov za učenje jezika pričneta zmanjševati«, pravi Peter Huttenlocher, nevrolog pediater. Jasno je, da so prva leta življenja odločilna za pridobivanje znanja jezika!

Kako se otrokom uspe naučiti govora, ki je tako pomemben za njihovo nadaljnje pridobivanje spoznanja? Predvsem z verbalno komunikacijo s starši. Otroci se še posebej odzivajo na spodbude soljudi. »Dojenček [. . .] posnema glas mamice,« opaža Barry Arons z Massachusetskega tehniškega inštituta. Zanimivo pa je, da dojenčki ne posnemajo vseh glasov. Kot pravi Arons, dojenček »ne posnema zvokov škripajoče zibelke, ki se slišijo sočasno z mamičinim govorjenjem«.

Starši iz različnih kulturnih ozadij se z dojenčkom pogovarjajo v prav posebnem ritmu. Ko roditelj govori ljubeče, se dojenčku pospeši srčni utrip. Takšen govor naj bi pomagal pospešiti povezavo med besedami in predmeti, na katere se besede nanašajo. Otrok, ne da bi izrekel eno samo besedo, prosi: »Pogovarjaj se z mano!«

»Poglej me!«

Dokazano je, da se otrok približno v svojem prvem letu čustveno naveže na odraslega negovalca, povečini na svojo mamico. Ko se otrok v takšni čustveni vezi počuti varno, je tudi bolj družaben z drugimi kot pa otroci, ki nimajo tako varne vezi s starši. Takšna vez z mamico naj se splete do otrokovega tretjega leta starosti.

Kaj se lahko zgodi, če se otroka zanemarja v tem odločilnem času, ko je njegov um zelo dovzeten za zunanje vplive? Martha Farrell Erickson, ki je več kot 20 let spremljala napredek 267 mamic in njihovih otrok, je takole izrazila svoje mnenje: »Zanemarjanje enostavno počasi in vztrajno najeda otrokovega duha, vse dokler [otroku] ostane le malo volje, da bi se navezal na druge ali raziskoval svet.«

Dr. Bruce Perry, z otroške bolnišnice v Teksasu, ki si je prizadeval prikazati svoje gledišče glede resnih posledic čustvenega zanemarjanja, pravi: »Če bi od mene zahtevali, naj izberem med tem, da 6-mesečnemu otroku polomim vse kosti, in tem, da ga dva meseca čustveno ignoriram, bi rekel, da bi bilo zanj bolje, če bi mu polomil vse kosti.« Zakaj? Po mnenju Perryja se »kosti lahko zarastejo, če pa je otrok dva meseca brez odločilne stimulacije možganov, bodo posledice trajne«. Vsi se ne strinjajo, da je takšna škoda nepopravljiva. Kljub temu znanstvene raziskave nakazujejo, da je čustveno bogato okolje življenjsko pomembno za mladi um.

»Kratko rečeno,« piše v knjigi Infants, »so [dojenčki] pripravljeni ljubiti in biti ljubljeni.« Ko otrok joka, pogosto svojo mamico ali očka prosi: »Poglej me!« Pomembno je, da se starša odzoveta ljubeče. S takšnim sporazumevanjem se otrok prične zavedati, da lahko svoje potrebe izrazi. Uči se navezovati družabne stike z drugimi.

‚Bojim se, da bo otrok razvajen‘

Morda boste vprašali: ‚Ali ne bom otoka razvadila, če se odzovem na vsako njegovo jokanje?‘ Morda. Mnenj glede tega vprašanja je veliko. Ker je vsak otrok edinstven, morajo starši običajno ugotoviti, kateri pristop je najučinkovitejši. Vendar nekatere nedavne raziskave kažejo, da takrat, ko je novorojenček lačen, ko se ne počuti dobro ali pa je vznemirjen, njegov sistem za stres sproži izločanje stresnih hormonov. Otrok svoj notranji nemir pokaže z jokom. Takrat, ko se roditelj odzove na potrebe otroka, se v dojenčkovih možganih pričnejo ustvarjati celične povezave, katere otroku pomagajo, da se nauči, kako si pomagati. Tudi dr. Megan Gunnar pravi, da otrok, na katerega potrebe se je hitro odzvalo, proizvaja manj stresnega hormona kortizola. In celo ko se razburi, stresno reakcijo prej ustavi.

»Pravzaprav,« pravi Ericksonova, »dojenčki, na katerih jok se odziva hitro in dosledno, še posebej v prvih šestih do osmih mesecih življenja, dejansko jokajo manj kot dojenčki, ki se jih pusti jokati.« Pomembno je tudi spreminjati to, kako se odzivate. Če se ob vsaki okoliščini odzovete enako, denimo da dojenčka hranite ali vzamete v naročje, potem res lahko postane razvajen. Včasih zadostuje že, da njegov jok pomirite z nekaj besedami. Učinkovito utegne biti tudi to, da se mu približate in mu nežno govorite na uho. Po drugi strani pa lahko pomaga, da se z roko dotaknete njegovega hrbta ali trebuščka.

»Dojenčkova naloga je jokati.« Tako pravi orientalski pregovor. Za dojenčka je jok najpomembnejši način sporočanja tega, kar želi. Kako bi se vi počutili, če se za vas vedno, ko bi kaj prosili, nihče ne bi zmenil? Kako bi se potem počutil vaš dojenček, ki je brez negovalca nebogljen, vi pa bi bili vsakič, ko si želi pozornosti, do njega brezbrižni? Kdo pa bi se moral odzvati na njegov jok?

Kdo skrbi za otroka?

Nedaven popis prebivalstva v Združenih državah je pokazal, da za 54 odstotkov otrok od rojstva pa do 8. ali 9. leta starosti redno na neki način skrbijo ljudje, ki niso njihovi starši. Veliko družin potrebuje dva dohodka, da lahko shajajo. Mnoge mamice, če je mogoče, izkoristijo porodniški dopust, da nekaj tednov ali mesecev skrbijo za novorojenčka. Kdo pa bo skrbel zanj zatem?

Seveda ni pravil za takšne odločitve. Toda dobro si je zapomniti, da je otrok v tem odločilnem času svojega življenja še vedno zelo ranljiv. Oba starša morata temeljito premisliti. Ko se odločata, kaj narediti, morata skrbno pretehtati možnosti.

»Vedno jasnejše postaja, da četudi dovolimo, da je naš otrok vzgajan po najboljših programih za varstvo otrok, to ni nadomestilo za čas, ki ga otroci potrebujejo od mame in očeta,« pravi dr. Joseph Zanga z Ameriške akademije za pediatrijo. Nekateri strokovnjaki so usmerili pozornost na to, da otroci v vrtcu nimajo toliko stikov z vzgojiteljico, kot bi jih morali imeti.

Nekatere zaposlene mamice, ki se zavedajo otrokovih življenjsko pomembnih potreb, so se odločile, da bodo raje ostale doma. Nočejo, da drugi prevzamejo čustveno vzgojo njihovih otrok. Neka ženska je dejala: »Nagrajena sem z zadovoljstvom, ki mi ga res ne bi mogla dati nobena druga služba.« Seveda ekonomski pritiski vsem mamicam ne omogočajo, da bi se tako odločile. Mnogi starši nimajo druge izbire, kot da otroka dajo v vrtec, zato si še posebej prizadevajo, da mu namenijo pozornost in ljubezen takrat, ko so skupaj. Podobno imajo mnogi zaposleni samohranilci glede tega kar nekaj možnosti. Zares si prizadevajo pri vzgoji svojih otrok in lepo jim uspeva.

Starševstvo je lahko navdušujoče delo, polno radosti. Kljub temu je tudi težko in zahtevno. Kako vam lahko uspe?

[Podčrtna opomba]

^ odst. 2 Prebudite se! v tem sklopu člankov predstavlja poglede številnih uglednih strokovnjakov za nego otroka, saj so za starše lahko takšna odkritja koristna in informativna. Kljub temu je treba priznati, da se takšni pogledi pogosto spreminjajo in popravljajo, kar pa ne velja za biblijska merila, ki jih Prebudite se! brez zadržkov podpira.

[Okvir/slika na strani 6]

Tihi otroci

Nekateri zdravniki na Japonskem pravijo, da je vedno več otrok, ki se niti ne jočejo niti ne smejijo. Pediater Satoši Janagisava jim pravi tihi otroci. Zakaj otroci nehajo izražati svoja čustva? Nekateri zdravniki menijo, da se takšno stanje pojavi, ker jim primanjkuje starševske pozornosti. To stanje se imenuje vsiljena nemoč. Neka teorija nakazuje, da se otroci sčasoma nehajo truditi, ko se njihove potrebe po komunikaciji neprestano ignorira ali napačno razume.

Če se otroka ob pravem času ne spodbuja primerno, se del možganov, ki je odgovoren za sočutje, morda ne razvije, namiguje dr. Bruce Perry, šef psihiatrije na otroški bolnišnici v Teksasu. Ob skrajnem čustvenem zanemarjanju se lahko sposobnost sočustvovanja za vedno izgubi. Dr. Perry meni, da sta s takšnim zanemarjanjem v zgodnjem življenjskem obdobju včasih lahko povezana zloraba zasvojljivih snovi in mladostniško nasilje.

[Slika na strani 7]

Vez med staršem in otrokom se ob sporazumevanju krepi