Upanje za bolne

V PRETEKLOSTI so se ljudje ogibali tistih z razpoloženjskimi motnjami, zato so mnogi postali družbeni izobčenci. Nekateri so se srečali z diskriminacijo glede službe. Drugih so se ogibali njihovi družinski člani. Pogosto je to le povečalo težave in bolni niso mogli priti do pomoči.

V zadnjih desetletjih pa se v razumevanju klinične depresije in bipolarne motnje dogajajo velike spremembe. Sedaj je dobro znano, da so te bolezni ozdravljive. A najti pomoč ni vedno lahko. Zakaj?

Prepoznati znake

Razpoloženjsko motnjo ni mogoče diagnosticirati s krvno preiskavo ali rentgenskim pregledom. Človekovo vedenje, razmišljanje in presojo je treba dlje časa spremljati. Za postavitev diagnoze morajo biti vidni številni znaki. Težava je v tem, da se včasih družinski člani in prijatelji ne zavedajo, da je to, kar opazujejo, razpoloženjska motnja. »Četudi se ljudje strinjajo glede tega, da je posameznikovo vedenje drugačno od normalnega,« piše dr. David J. Miklowitz, »imajo lahko zelo različna mnenja, zakaj je posameznik takšen.«

Še več, tudi ko družinski člani menijo, da je stanje resno, utegne biti težko prepričati bolnika, da potrebuje zdravljenje. Če pa ste bolnik vi, vam je morda težko poiskati pomoč. Dr. Mark S. Gold piše: »Morda verjamete v to, o čemer premišljujete, ko ste depresivni – da ste ničvredni in da nima smisla iskati pomoč, saj za takšne, kot ste vi, tako ni nobenega upanja. Morda bi se želeli s kom posvetovati, pa mislite, da je depresija nekaj, česar bi se morali sramovati, in da ste vi krivi za vse to. [. . .] Morda ne veste, da je to, kar občutite, depresija.« Kljub temu je za tiste z resno depresijo nujna medicinska pomoč.

 Seveda smo vsi kdaj pa kdaj potrti in to vedno ne namiguje na razpoloženjsko motnjo. Kaj pa, če so ta občutja več kot le začasna obdobja otožnosti? In kaj, če trajajo neobičajno dolgo – morda dva tedna ali več? Poleg tega vam lahko depresivno razpoloženje onemogoča normalno življenje v službi, šoli ali v družbi. V takšnem primeru je morda modro, da se posvetujete s strokovnjakom, ki je usposobljen za diagnosticiranje in zdravljenje depresivnih motenj.

Ko gre za biokemično neravnovesje, je morda treba predpisati zdravila. V drugih primerih pa so priporočljivi programi svetovanja, da se bolnik nauči, kako se spoprijeti s svojim stanjem. Včasih oba pristopa skupaj obrodita dobre sadove. * Pomembno je prositi za pomoč. »Velikokrat so bolniki prestrašeni zaradi svojega stanja in se ga sramujejo,« pravi v prejšnjem članku omenjena Lenore, ki ima bipolarno motnjo. »Vendar je resnična sramota to, da slutite, da ste v težavah, a ne poiščete pomoči, ki jo tako nujno potrebujete.«

Lenore se spominja svojih izkušenj. »Leto dni sem bila skoraj priklenjena na posteljo,« pravi. »Nato pa sem se nekega dne, ko sem se počutila malce bolje, odločila, da pokličem zdravnika in se dogovorim za pregled.« Lenori so diagnosticirali bipolarno motnjo in predpisali zdravila. To je bila prelomnica v njenem življenju. »Ko vzamem zdravila, se počutim normalno,« pravi Lenore, »toda nenehno se opominjam, da se bodo vsi stari simptomi vrnili, če jih bom nehala jemati.«

Podobno je z Brandonom, ki ima depresijo. »Kot najstnik,« pravi, »sem pogosto razmišljal o samomoru, ker so me prežemali občutki ničvrednosti. Šele ko sem bil v svojih 30-ih letih, sem šel k zdravniku.« Brandon, podobno kot Lenore, jemlje zdravila, da se lahko spoprijema s svojo motnjo, a odkril je še več reči, ki mu koristijo. »Da se na splošno dobro počutim,« pravi, »skrbim za svoj um in telo. Počivam in sem pozoren na to, kaj jem. Svoje srce in um pa polnim s pozitivnimi mislimi iz Biblije.«

Vendar Brandon poudarja, da je klinična depresija zdravstvena težava, in ne duhovna. Zavedati se  tega je nujno za okrevanje. Brandon se spominja: »Nekoč mi je neki dobronameren sokristjan rekel, da sem verjetno depresiven zato, ker delam nekaj, kar ovira delovanje Božjega svetega duha, saj v Listu Galatom 5:22, 23 piše, da je radost njegov sad. Zaradi tega sem se čutil še bolj krivega in bil še bolj depresiven. A ko sem poiskal pomoč, se je temen oblak nad mano pričel dvigovati. Počutil sem se veliko bolje! Žal mi je, da pomoči nisem poiskal že prej.«

Dobiti boj

Bolnik bo imel morda tudi še po tem, ko so mu postavili diagnozo in ga pričeli zdraviti, težave z razpoloženjsko motnjo. Kelly, ki se bojuje s hudo depresijo, je hvaležna za strokovno pomoč pri zdravstvenem vidiku njenega stanja. Poleg tega pa je ugotovila, da je nujna tudi pomoč drugih. Sprva je zavračala takšno pomoč, ker ni želela biti v breme. »Morala sem se naučiti ne samo poiskati pomoč, ampak jo tudi sprejeti,« pravi. »Vse dokler nisem spregovorila o svojih težavah, se nisem mogla rešiti vrtinca depresije.«

Kelly je Jehovova priča in skupaj s sokristjani obiskuje shode v kraljestveni dvorani. Včasih pa ji tudi te vesele priložnosti predstavljajo izziv. »Luči, ljudje, ki hodijo sem in tja, in hrup lahko pogosto delujejo zelo obremenjujoče. Nato se mi pojavi občutek krivde in postanem še bolj depresivna, saj se mi zdi, da je moja motnja odsev pomanjkanja duhovnosti.« Kako se Kelly spoprijema z vsem tem? Ona pravi: »Naučila sem se, da je depresija bolezen, s katero se je treba spoprijeti. Ne kaže na to, kolikšna je moja ljubezen do Boga in sokristjanov. Ni pravi odsev moje duhovnosti.«

Lucia, ki smo jo omenili v prejšnjem članku, je hvaležna za odlično zdravniško pomoč, ki jo je prejela. »Obiskovanje strokovnjaka za duševno zdravje je nujno potrebno, da se naučim spoprijeti z razpoloženjskimi  nihanji, ki spremljajo to bolezen, in jih prenašati,« pravi. Lucia tudi močno poudarja vrednost počitka. »Spanje je pomemben ključ za spoprijemanje z manijo,« pravi. »Manj ko spim, močnejši so znaki. Tudi ko ne morem zaspati, sem se navadila, da raje ležim in počivam, kot pa da bi vstala.«

Sheila, ki smo jo tudi omenili prej, je ugotovila, da je koristno pisati dnevnik, v katerega lahko izlije svoja čustva. V svojem stališču opaža znaten napredek. Kljub temu še vedno obstajajo izzivi. »Utrujenost iz tega ali onega razloga negativnim mislim omogoča, da pronicajo v moje možgane,« pravi Sheila. »A naučila sem se jih zatreti oziroma vsaj ublažiti.«

Tolažba iz Božje Besede

Biblija je za mnoge, ki trpijo zaradi ‚premnogih skrbi‘, krepilna pomoč. (Psalm 94:17–19, 22) Cherie je denimo ugotovila, da je Psalm 72:12, 13 še posebej hrabrilen. Tam psalmist opisuje Božjega postavljenega kralja Jezusa Kristusa: »Kajti rešil bo siromaka, ki vpije na pomoč, in ubožca, ki mu ni pomočnika. Usmili se slabotnega in potrebnega ter duše potrebnih bo rešil.« Cherie so spodbudile tudi besede apostola Pavla, zapisane v Listu Rimljanom 8:38, 39: »Prepričan sem namreč, da nas ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost, ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje.«

Za Elaine, ki ima bipolarno motnjo, je odnos z Bogom kot sidro. Zelo jo tolažijo psalmistove besede: »Srca potrtega in pobitega, o Bog, ne zametaš.« (Psalm 51:17) Elain pravi: »Zares je tolažilno vedeti, da nas ljubeči nebeški Oče Jehova razume. Krepilno se mu je bližati v molitvi, še posebej v času velike bojazni in žalosti.«

Vidimo lahko, da življenje z razpoloženjsko motnjo predstavlja svojevrstne izzive. Vendar sta Cherie in Elaine ugotovili, da jima je iskreno zanašanje na Boga skupaj s primernim zdravljenjem omogočilo, da sta izboljšali svoje življenje. Kako pa lahko tistim, ki imajo bipolarno motnjo ali depresijo, pomagajo družinski člani in prijatelji?

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 10]

»Ko sem poiskal pomoč, se je temen oblak nad mano pričel dvigovati. Počutil sem se veliko bolje!« (BRANDON)

[Okvir na strani 9]

Soprogova opažanja

»Preden je Lucia zbolela, je s svojim iskrenim zanimanjem vplivala na življenje mnogih. Tudi sedaj, ko jo obiščejo v njenih mirnih dnevih, je videti, da jih pritegne njena topla osebnost. Večina ne ve, da Lucia niha iz skrajne depresije v skrajno manijo. Takšna je zapuščina bipolarne motnje, bolezni, ki jo prenaša zadnja štiri leta.

Ko je Lucia v fazi manije, ji ustvarjalne zamisli ne dajo miru, in nič neobičajnega ni, da je pokonci do ene, druge ali celo tretje ure zjutraj. Energija kar bruha iz nje. Že na najmanjše podrobnosti se pretirano odzove in brezglavo zapravlja denar. Izpostavi se zelo nevarnim okoliščinam, misleč, da se ji nič ne more zgoditi, da ni nobene nevarnosti – moralne, fizične ali katere druge. S to impulzivnostjo je povezana nevarnost samomora. Manijo vedno tesno spremlja depresija, ki je običajno enako intenzivna kakor manija pred njo.

Življenje se mi je drastično spremenilo. Kljub temu da se Lucia zdravi, je to, kar lahko doseževa danes, morda nekaj čisto drugega od tega, kar sva lahko dosegla včeraj ali bova jutri. To se spreminja, tako kakor se spreminjajo najine okoliščine. Prisiljen sem bil, da postanem bolj prilagodljiv, kot sem si sploh kdaj mislil, da bom lahko.« (Mario)

[Okvir/slika na strani 11]

Ko je predpisano zdravilo

Nekateri menijo, da je jemanje zdravil znak šibkosti. Poskusite gledati takole: Diabetik se mora ravnati po programu zdravljenja, v kar morda spadajo tudi injekcije inzulina. Ali je to znak neuspeha? Nikakor! To je preprosto sredstvo za uravnavanje hranil v telesu, da pri bolniku bolezen ne napreduje.

Precej podobno je pri jemanju zdravil za depresivno in bipolarno motnjo. Čeprav se mnogim pomaga s programom svetovanja, kar jim omogoča, da lahko razumejo svojo bolezen, je dobro, da so previdni. Če gre pri bolezni za kemično neravnovesje, je ni mogoče enostavno odpraviti samo s pogovorom. Steven, ki ima bipolarno motnjo, se spominja: »Zdravnica, ki me je zdravila, je to ponazorila takole: človeku lahko ponudite še tako dober pouk o tem, kako voziti avtomobil, a če sede v avto brez volana ali zavor, mu vsi ti nauki ne bodo kaj dosti koristili. Podobno samo razumsko svetovanje pri depresivnem človeku morda ne doseže želenih rezultatov. Najprej je treba ustvariti kemično ravnovesje v možganih.«

[Slika na strani 10]

Mnogim, ki jih mučijo negativne misli, je Biblija v krepilno pomoč