»Hotel s tisočimi zvezdicami«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ FRANCIJE

VELIKO je takih kot jaz, ki bi rade volje zamenjali noč v hotelu s štirimi zvezdicami za večer v puščavi, kjer bi lahko občudovali zvezdnato nebo. Tako sem se počutil, ko sem se vrnil s potovanja v Severno Afriko, iz veličastne južne Tunizije. Tam sem užival v udobju tako imenovanega hotela s tisočimi zvezdicami – puščavskega šotora nekega nomadskega pastirja.

Skozi človekovo zgodovino je v takšnih »hotelih s tisočimi zvezdicami« prebivalo na milijone ljudi, in to v medseboj tako oddaljenih krajih, kot so azijske stepe, Sahara in Severna Amerika. Čeprav so bila številna plemena v minulem stoletju prisiljena zapustiti svoje šotore, pa po puščavah še vedno potuje na tisoče nomadov. Zaradi legendarne gostoljubnosti teh ljudi se mi je dan v njihovi družbi nepozabno vtisnil v spomin.

»Hiše iz dlake«

Z vodnikom se v starem landroverju peljeva skozi puščavo do nomadskega tabora oziroma douarja, kot mu pravijo v Severni Afriki. Za smer povprašava nekaj pastirjev, nato pa v daljavi končno zagledava obrise več črnorjavih šotorov. Ko stopiva iz avtomobila, naredi na naju močan vtis globoka tišina puščavske pokrajine. Beduini pravijo, da ta tišina človeku zbistri um. Gostitelj naju prisrčno pozdravi in povabi v svoj šotor. Njegov dom  meri približno 12 metrov v dolžino, 5 metrov v širino in 2 metra v višino. Potem ko vstopimo v del šotora, ki je namenjen moškim in gostom, se usedemo na prekrasne preproge. Druga stran šotora je namenjena družinskim članom in kuhanju ter je z zaveso zakrita pred pogledi gostov. Medtem ko se pogovarjamo, nam gostiteljica prijazno postreže s tradicionalnim metinim čajem, hčere pa v kuhinjskem delu šotora mesijo testo za kruhke. Te okusne kruhke nato spečejo na ognjišču v lončeni posodi.

Med pogovorom vprašam gostitelja, kako so narejene stene in streha šotora. Ves navdušen prične pojasnjevati. V resnici niso narejene le iz enega kosa tkanine, ampak iz več skupaj sešitih plaht, ki so približno 15 metrov dolge in 50 centimetrov široke. Nekateri večji šotori imajo po 12 ali 13 plaht. Kako pa se jih izdeluje?

Jasnega in sončnega popoldneva vidim pred šotorom sedeti na pesku eno od gostiteljevih hčera, ki z vretenom v roki spretno oblikuje debelo prejo iz živalske dlake. To prejo se potem na vodoravnih statvah, ki so zakoličene v zemljo, stke v dolge plahte. Redko tkanje zagotavlja dobro zračenje. Toda ko dežuje, niti nabreknejo, zaprejo luknje v tkanju in tkanina postane nepremočljiva. Arabsko ime za šotor bait eš-šaar pomeni »hiša iz dlake« in je brez dvoma primerno.

Vzdrževanje

Koliko časa zdrži takšen šotor? Nomadi za svoje puščavsko bivališče dobro skrbijo. Gostitelj pove, da ženske v njegovi družini stkejo na leto vsaj eno plahto. Običajno se vsako leto najbolj obrabljeno plahto zamenja z novo. Tako je šotor iz osmih plaht popolnoma obnovljen v prav tolikšnem številu let. Ponekod jih odparajo in obrnejo, tako da bolj ohranjena notranja stran blaga gleda navzven.

Kako je šotor podprt? Sredino šotora držijo pokonci štirje koli iz mareličnega lesa, čeprav so včasih tudi iz kakšnega drugega. Osrednja kola sta dolga približno dva metra in pol. Vsak kol z enim koncem zabijejo v zemljo, medtem ko drug konec vstavijo v okrašen drog za sleme, ki je iz trdega lesa in dolg od 45 do 60 centimetrov. Drog je rahlo ukrivljen, zato je sleme šotora podobno kamelji grbi. Ob straneh in zadaj je šotor podprt z več manjšimi koli. Da bi si ogledali, kako je šotor pritrjen, stopimo ven. Vidimo, da so plahte pritrjene na tla z napenjalnimi vrvmi iz kozje dlake.

Za šotorom je gosta živa meja iz suhega grmovja, ki varuje stanovalce pred zvermi. Nedaleč od šotora je za količek privezan njihov osel. Takoj naprej je v okrogli ogradi čreda ovc in koz, za katero lepo skrbijo gostiteljeve hčere.

Preprost življenjski slog

Kruhki so zdaj že pripravljeni – pomočeni v dišeče oljčno olje, so zares slasten prigrizek. Ko se razgledujem po prostoru, naredi name vtis preprostost nomadskega življenja. Edino pohištvo so lesena skrinja, nekaj stkanih vreč, preprog in odej. Gostiteljeve hčere mi ponosno pokažejo svojo preprosto opremo za česanje in predenje volne. Razen tega nimajo veliko imetja. Ob tem mi pride na misel moder pregovor pesnika in pastirja Davida, ki je prav tako nekaj časa živel v šotorih: »Človek [. . .] kopiči imetje, a ne ve, kdo to pograbi.« (Psalm 39:6)

Številni nomadi so pesniki – verjetno jih navdihuje okolje – in radi sodelujejo v pesniških tekmovanjih. Prav tako so jim zelo všeč zgodbe in pregovori. Sam pa po drugi strani citiram nekatere svetopisemske pregovore, ki jih prežema popolna modrost »[Njega], ki razprostira nebesa kakor tenčico in jih razpenja kakor šator v prebivanje«. (Izaija 40:22) Prišel je čas, da se poslovim od svojih gostiteljev. Ko se jim prisrčno zahvalim za gostoljubnost, se sam pri sebi sprašujem, kdaj bom zopet imel priložnost obiskati enega od teh očarljivih »hotelov s tisočimi zvezdicami«.

[Slika na strani 26]

Na ognjišču se pečejo kruhki

[Navedba vira slike na strani 26]

Musée du Sahara à Douz, avec l’aimable autorisation de l’Agence de mise en valeur du patrimoine et de promotion culturelle de Tunisie; kameli: ZEFA/ROBERTSTOCK.COM