Namakwalandov vsakoletni čudež

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

Do koder seže pogled, planjavo prekriva cvetje vseh mogočih barv. Obiskovalci pogosto komaj zadržujejo navdušenje nad Namakwalandovim vsakoletnim čudežem, ki se jim razkriva pred očmi. »Na prvi pogled,« se čudi neka obiskovalka, »je cvetje videti kot žareča oranžna lava, ki počasi kipi iz rež ter zapolnjuje vsak kotiček in špranjo.«

Zakaj pa je ta pomladna razcvetelost nekaj tako posebnega? Namakwaland je prostrano sušnato področje na severozahodu Južnoafriške republike. Njegova zgornja meja je reka Oranje, ki teče onstran pogorja na severu. Namakwaland je večji od Švice (približno 50.000 kvadratnih kilometrov) in se proti jugu razteza kakih 200 kilometrov, kar je malo več kot pol poti do Cape Towna. Večino leta temperature na pusti pokrajini podnevi dosežejo do 40 stopinj Celzija, ponoči pa se spustijo na ledenih –8 stopinj Celzija. Površinske vode skorajda ni, pod površjem pa je nekaj slankaste podtalnice. Namakwaland se morda ne zdi posebej privlačen – vse do vsakoletnega čudeža!

Običajno sušnate planjave Namakwalanda se vsako leto kmalu po deževju, od začetka avgusta do sredine septembra, prelevijo v bohotno razstavo cvetja. Cela polja zacvetijo v oranžni, rumeni, rožnati, beli, škrlatni, modri in vijoličasti barvi. Glede na to, da ta razstava traja le nekaj tednov na leto, obiskovalci z vseh koncev sveta že nestrpno čakajo na to bujno pašo za oči.

Skrivnost res spektakularnega prizora je ravno prava količina padavin, za katerimi še dodobra posije sonce. Potem pa vsi upajo, da ne zapiha vroč vzhodnik, saj bi ta hitro osmodil nežne cvetove.

Čarobnega Namakwalandovega področja tudi ne bi bilo brez množice semen. Toda veliko rož se ne pokaže vsako leto, temveč razkrijejo svojo lepoto le v posebnih vremenskih razmerah. Nekatera semena vzklijejo že po enem letu, druga pa počivajo kar nekaj časa in čakajo na prave razmere za rast. »Nekatera semena,« pojasnjuje neka obiskovalka, »ščiti varovalni mehanizem, ki preprečuje prezgodnjo kalitev. Rastline zato  ne poženejo klic že ob prvem dežju, ko je vroče, ampak takrat, ko je hladno in vlažno – ravno prav za rast in preživetje v tem krutem okolju.«

Na razcvet rož vplivata količina dežja in veter. Ne prija jim namreč zelo topel veter. Tako je edinstvena cvetna preproga kakšno leto bolj slikovita, drugič manj. »Temperatura klitja se od vrste do vrste razlikuje,« je pojasnjeno v knjigi Namaqualand—South African Wild Flower Guide, »in prve plohe se lahko ulijejo od aprila do julija (različno topli meseci), zato iz leta v leto vzniknejo različne vrste, odvisno od tega, kdaj pade prvi dež.«

Kako raznovrstno cvetje – več kot 4000 vrst – vsako pa ima svojo obliko, barvo in svojstveno klitje! Na nekaterih področjih je lahko na samo enem kvadratnem metru površine od 10 do 20 različnih vrst cvetlic. Ob tej veličastnosti prizora se slikarjeva paleta zdi zelo monotona. Še najsijajnejše besede so premalo, da bi opisali Namakwalandovo krasoto, ob kateri človeku zastane dih.

Po drugi strani pa je za likovne umetnike, pesnike in pisatelje tako veličasten pogled na cvetje pravi navdih. »To je bil veliki setveni dan na zemlji,« je razmišljal južnoafriški pesnik D. J. Opperman, »ko se je [. . .] skozi luknjo Gospodove najboljše vreče s semeni trosila dragocena vsebina.« Drugi navdušen občudovalec je napisal: »Videti je, kot da bi mavrica poplesavala po pustinji in povsod za seboj puščala barvne zaplate.« Neka obiskovalka je razmišljala: »Ob takšni neskončni lepoti je človek hvaležen za neizmerno darežljivost in modrost našega Stvarnika, Jehova.«

Pa še nekaj je. Lepota Namakwalandovega vsakoletnega čudeža nam ponovno zatrjuje to, da lahko Stvarnik s takšnimi biološkimi mehanizmi obnovi rajske razmere po vsem svetu – v večno zadovoljstvo svojih zvestih in hvaležnih služabnikov. (Psalm 37:10, 11, 29) Takrat se bo neizmerno »radovala [. . .] pustinja in cvela kakor roža«. (Izaija 35:1)

[Slika na straneh 24, 25]

Cela polja, okoli 50.000 kvadratnih kilometrov, so posuta s cvetlicami